Jedro

Glede na to, da je v predmetnem postopku storilcu bilo že drugič izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, da je storilec sicer relativno manjše prekoračitve hitrosti dovoljene v naselju storil relativno kontinuirano, nato pa tudi vozil motorno vozilo v cestnem prometu pod vplivom alkohola in da je na zaslišanju pred izdajo izpodbijanega sklepa pri sodišču prve stopnje izjavil, da se mu pogosto zgodi, da v naselju, kjer je hitrost omejena na 50 km/h vozi malo prehitro, 60 ali 70 km/h, res ni mogoče sprejeti zaključka, da storilec s ponavljanjem prekrškov ne bo nadaljeval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Storilec je dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilec, ki v pritožbi navaja, da je že na zaslišanju povedal, da je šlo zgolj za prekrške prekoračitve hitrosti, prekrškov, ki so bili storjeni v letu 2005 pa sodišče ne bi smelo upoštevati, saj je od takrat minilo že več kot tri leta in je zanje tudi odgovarjal, kot voznik začetnik. Storjene prekrške obžaluje, avto pa nujno potrebuje za opravljanje dejavnosti, saj je slikopleskar in kot samostojni podjetnik opravlja delo zgolj na terenu. Z zunajzakonsko partnerko, ki je zaposlena v drugem kraju, živita v naselju brez javnega prevoza in sta odvisna od avtomobila. Imata pa tudi različne službe in sta odvisna vsak od svojega prevoza. Poudarja, da je zdravniški pregled že opravil in izvid predložil sodišču prve stopnje, pripravljen pa je tudi opraviti in izpolniti še vse obveznosti, ki bi mu jih sodišče naložilo vključno z delavnicami, na katere bi bil napoten.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno izpodbijano odločitev o zavrnitvi storilčevega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitve, da je storilec vozniško dovoljenje za B kategorijo prvič pridobil dne 30. 4. 2003 in v času do 11. 11. 2011 storil kar šest prekrškov z vozilom B kategorije, o katerih so vsi predstavljali hujše prekrške v smislu določbe tretjega odstavka 238.a člena prej veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) oz. četrtega odstavka 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je storilcu s sklepom EPVD 75/2011 z dne 20. 1. 2012 bilo že drugič izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj je pred tem posedoval vozniško dovoljenje, ki je bilo izdano 14. 9. 2005 in mu je prenehalo veljati s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah EPVD 9/2006 z dne 16. 11. 2006, ki je postal pravnomočen 5. 12. 2006, saj je takrat kot voznik začetnik dosegel 7 kazenskih točk s prekrškoma po B točki sedmega odstavka 32. člena in tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1. V 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je tako sodišče prve stopnje navedlo, da zaradi števila prekrškov, za katere so mu bile izrečene kazenske točke, njihove narave, to je prehitre vožnje in vožnje pod vplivom alkohola, ki sta najpogostejši vzrok prometnih nesreč, zaradi storilčeve odgovornosti za storjene prekrške, ki so bili storjeni z eventualnim naklepom in ker storilec ni izpostavil nobenih posebnih okoliščin, v kateri so bili prekrški prehitre vožnje storjeni, po oceni prvostopenjskega sodišča ni mogoče pričakovati, da prekrškov ne bo več ponavljal. Tako je sodišče prve stopnje kljub izkazani pripravljenosti izpolniti obveznosti, ki bi jih sodišče v primeru ugoditve predlogu naložilo storilcu in kljub posledicam, ki lahko zadanejo storilca pri opravljanju poklica v primeru izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, storilčevemu predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni ugodilo, saj tudi posledice, ki utegnejo storilca prizadeti zaradi izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne odtehtajo nevarnosti, ki jo storilec kot voznik, ki na takšen način krši cestnoprometne predpise, predstavlja za druge udeležence v cestnem prometu.

Storilec sicer utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne bi smelo upoštevati prekrškov, ki jih je storil kot voznik začetnik v letu 2005, saj je od pravnomočnosti odločb, s katerimi so storilcu bile izrečene kazenske točke za prekrške, preteklo že več kot tri leta, vendar upoštevanje teh dveh prekrškov po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno vplivalo na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, da storilčevemu predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne more ugoditi. Vsekakor pa je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti storilčevega predloga utemeljeno upoštevalo, da je s sklepom z dne 20. 1. 2012, ki je postal pravnomočen 10. 2. 2012 storilcu bilo že drugič izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj to nedvomno kaže na njegov odnos do spoštovanja cestnoprometnih predpisov. Nadalje je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno upoštevalo naravo storjenih prekrškov in stopnjo storilčeve odgovornosti za storjene prekrške. Čeprav je šlo za relativno manjše prekoračitve hitrosti dovoljene v naselju, je vendarle pomembno tudi to, da je te tri prekrške storil v obdobju od 5. 11. 2008 do 7. 7. 2009, torej relativno kontinuirano, nato pa je 11. 11. 2011 tudi vozil motorno vozilo v cestnem prometu pod vplivom alkohola. Poleg tega je storilec na zaslišanju pred izdajo izpodbijanega sklepa 4. 4. 2012 pri sodišču prve stopnje izjavil, da se mu pogosto zgodi, da v naselju, kjer je hitrost omejena na 50 km/h vozi malo prehitro, 60 ali 70 km/h. Ker iz takšne izjave nedvomno izhaja nekritičen odnos storilca do tovrstnih prekrškov, res ni mogoče sprejeti zaključka, da storilec s ponavljanjem prekrškov ne bo nadaljeval. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam in zaključkom prvostopenjskega sodišča, katerih pravilnost ne omajajo niti pritožbene navedbe o tem, kako nujno potrebno je storilcu veljavno vozniško dovoljenje za preživljanje in opravljanje dejavnosti samostojnega podjetnika.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.