Jedro

Toženka je štela, da je tožnik v prošnji namenoma navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, kar je pogoj za uporabo določbe petega odstavka 20. člena ZBPP, s katerim je zakonodajalec uredil načeloma dopusten poseg v ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva. Takšna dokazna ocena toženke ni ustrezna in zakonita z vidika tretjega odstavka 15. člena Ustave. Določba petega odstavka 20. člena ZBPP sicer ima legitimen cilj in ni napisana tako, da bi jo bilo mogoče arbitrarno uporabiti, ter je tudi primerna v smislu, da je z njeno uporabo dejansko možno doseči legitimen cilj, ki je v izogibanju zlorabam pri dodeljevanju sredstev za brezplačno pravno pomoč, ki so po splošno znanih dejstvih omejena. Vendar po oceni sodišča v okoliščinah konkretnega primera izpodbijani ukrep ni nujen niti sorazmeren v ožjem pomenu besede v tem smislu, da bi bil poseg v tožnikovo pravico do enakega sodnega varstva uravnotežen s koristjo, ki bi jo dobili drugi upravičenci do brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt št. Bpp 482/2014 z dne 7. 4. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 7. 2. 2014 in odločila, da tožnik od dneva izdaje te odločbe nadaljnjih šest mesecev ne more vložiti nove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi akta pravi, da je prosilec pri naslovnem sodišču dne 7. 2. 2014 podal dve prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Navedel je, da potrebuje pravno svetovanje in zastopanje s s strani odvetnika, ker je tožen v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani VIII P ... in v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P ... Pristojni organ za BPP ugotavlja, da se podatki, ki jih je o svojem premoženjskem stanju v obeh prošnjah navedel prosilec, razlikujejo od podatkov, ki jih je iz uradnih evidenc pridobil pristojni organ za BPP. Prosilec na predpisanem obrazcu pri obeh prošnjah (2. stran obrazca – 6. točka spodaj) namreč ni navedel, da je solastnik (delež 1/45) gozdnih zemljišč v k.o. A., parc. št. 128/1, 136 in 148. Skupna vrednost navedenih gozdnih zemljišč po posplošeni oceni GURS znaša 25.628,00 EUR, medtem ko vrednost deležev prosilca znaša 569,51 EUR. Pristojni organ za BPP nadalje ugotavlja, da glede deleža prosilca na navedenih gozdnih zemljiščih ni vpisana nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje njegovo lastninsko pravico, torej prosilec s svojim deležem na gozdnih zemljiščih lahko razpolaga v pravnem prometu. Čeprav premoženje prosilca ne presega mejnega zneska za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pa pristojni organ za BPP ugotavlja, da je prosilec v svojih izjavah na predpisanem obrazcu navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, zato je pristojni organ za BPP o tem izdal odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Pristojni organ za BPP pri tem pojasnjuje, da zamolčanje solastništva nepremičnega premoženja v obliki gozdnih zemljišč, pa četudi gre samo za majhen delež, predstavlja takšno okoliščino, ki je pristojni organ za BPP ne more spregledati. Prosilec je v dopolnitvi prošnje na poziv sodišča sicer navedel, da v prošnjah ni navedel solastništva zemljišč, ker so v pisarni službe za BPP od njega zahtevali samo dokazilo o prejemanju denarnega nadomestila s s strani pristojnega zavoda za zaposlovanje. Pristojni organ za BPP glede teh navedb prosilca pojasnjuje, da je prosilec obe prošnji oddal s priporočeno poštno pošiljko, ne pa v prostorih službe za BPP v času uradnih ur, po mnenju pristojnega organa za BPP pa je Obrazec BPP št. 1 prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči dovolj jasen v vseh razdelkih, zato prosilec ni mogel spregledati razdelka na 2. strani obrazca – 6. točka spodaj, ki se nanaša na lastništvo ali solastništvo kmetijskega ali gozdnega zemljišča. Skladno z drugim odstavkom 23. člena ZBPP je pristojni organ za BPP prosilca štel kot samsko osebo, ki nima družinskih članov. Ker je prosilec v svojih prošnjah za dodelitev brezplačne pravne pomoči navajal neresnične podatke o svojem premoženju, se pristojni organ za BPP ni spuščal v presojo drugega njegovega premoženja, v izračun njegovega povprečnega mesečnega dohodka v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje ter drugih zakonskih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Zato je skladno s petim odstavkom 20. člena ZBPP in skladno z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

V tožbi tožnik pravi, da je k obema prošnjama in njuni dopolnitvi predložil dokazila o pravdnih postopkih, fotokopijo odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 19. 4. 2013 o pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, obvestilo GURS o poskusnem izračunu vrednosti gozdnih zemljišč in ostale listine o njegovih premoženjskih razmerjih. Obvestilo GURS, ki ga je tožnik po pozivu na dopolnitev vloge predložil sodišču, je bilo sicer iz prejšnjega leta, vendar je bilo iz njega jasno in nedvoumno razvidno vso lastništvo nepremičnin tožnika. V bistvu je bila tožnikova prošnja popolna, saj je iz priložene dokumentacije izhajalo vso relevantno premoženjsko stanje, tudi 1/45 solastniški delež na gozdnih zemljiščih v k.o. A., parc. št. 128/1, 136 in 148. Tožnik meni, da tožena stranka ZBPP ni uporabljala pravilno, saj pri razlagi 20. člena ZBPP ni moč uporabljati le jezikovne razlage, ampak zadevo pogledati celoviteje. Smisel 20. člena ZBPP je moč iskati predvsem skozi teleološko, tj. namensko razlago, ki določa pomen jezikovnih znakov glede na namen, ki ga pravi predpis ima. Tožnik meni, da peti odstavek 20. člena ZBPP želi preprečiti navajanja neresnic in posledično zavajanje države, npr. da prosilec navaja zgolj en TRR, na katerem zadnje tri mesece ni imel nobenega priliva, medtem ko zamolči drugi transakcijski račun, na katerem pa razpolaga z veliko več finančnimi sredstvi, oziroma povedano drugače, zamolčan podatek mora biti tak podatek, ki bi prosilcu onemogočal pridobitev brezplačne pravne pomoči. Z izpodbijano odločbo pa je sodišče navedlo, da „zamolčano“ lastništvo nepremičnin ne presega mejnega zneska za dodelitev brezplačne pravne pomoči; kljub „zamolčanemu podatku“ - ki takšen sploh ni bil, saj je tožnik predložil odločbo GURS, iz katere je bilo razvidno lastništvo nepremičnin – pa le-ta ni takšen, ki bi spreminjal stanje premoženjskega stanja tožnika. Tožnik kljub temu „zamolčanemu“ podatku izpolnjuje vse pogoje za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Ne glede na vse, pa je zagotovitev brezplačne pravne pomoči odraz temeljnega ustavnega načela pravne in socialne države (2. člen URS), ki toženo stranko zavezuje, da stori vse potrebno, da so vsem državljanom zagotovljene enake možnosti za uresničevanje njihovih pravic, ne glede na njihovo premoženjsko oziroma socialno stanje. Tožnik je trenutno brezposeln in prejema denarno nadomestilo za brezposelnost v višini 356,08 EUR. To nadomestilo je tožnikov edini mesečni dohodek, ki nikakor ne zadošča za pokritje osnovnih bivanjskih stroškov (tj. najemnine za sobo, hrano, oblačila ipd.), kaj šele za stroške odvetnika in sodnega postopka. Tožnik je – kot že omenjeno – solastnik kmetijskih zemljišč parc. št. 128/1, 148/0 in 136/0 vse k.o. A., vendar njegov solastniški delež znaša zgolj 1/45 v vrednosti le 519,51 EUR. Tožnik pri zaprosilu za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni imel nikakršnega naklepa prikriti svoje resnično premoženjsko stanje ter tako prelisičiti toženo stranko v obstoj drugačnega premoženjskega stanja, ki pa je, glede na vso predložno dokumentacijo, zelo slabo. To priča tudi dejstvo, da je v skladu s pozivom tožene stranke na dopolnitev svoje prošnje, le-to nemudoma dopolnil, in to celo z obvestilom GURS o poskusnem izračunu vrednosti gozdnih zemljišč, iz katerega jasno in nedvomno izhaja njegov solastniški delež. Zgolj to, da na obrazcu ni obkrožil rubrike o lastništvu kakršnekoli nepremičnine, ni moč šteti za tako zavrženo in nedopustno ravnanje, kot ga to v svoji obrazložitvi navaja sodišče ter ga utemelji kot nosilni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje.

Pojasniti je potrebno tudi, da je solastniški delež v višini 1/45 kmetijskih zemljišč (gozda) tožnik podedoval in da tega premoženja zaradi izrazito majhnega solastniškega deleža in njegove izjemno majhne vrednosti, dejansko niti ne dojema kot svoje premoženje. Svojega deleža tudi ne more na noben način vnovčiti ali z njim kako drugače razpolagati, saj gre za zapleteno solastniško razmerje solastnikov. Okoliščine, da tožnik svojega majhnega deleža gozda ni omenil v vlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči (čeprav je to omenil v dopolnitvi, ko je sodišču dostavil celo izpisek GURS), torej ni mogoče šteti kot razlog za zavrnitev njegove prošnje.

Tožnik pri tem tudi poudarja, da je prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnil sam, brez pomoči strokovnjaka, zato takšna odločitev izpodbijane odločbe ni sorazmerna s sankcijo, in sicer 6 mesečno prepovedjo zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožnik je v obrazec, ki je sestavni del prošnje (1. odstavek 20. člena ZBPP), v rubriko IV/6 označil, da ni „lastnik/solastnik“ kmetijskega zemljišča. Dne 24. 3. 2014 je tožnik prejel poziv tožene strank z dne 20. 3. 2014, v katerem ga tožena stranka obvešča, da iz prošnje izhaja, da tožnik nima v lasti ali solasti nepremičnega premoženja ali zemljišča, med tem ko iz izpiska iz zemljiške knjige, ki ga je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti, izhaja, da je solastnik v deležu 1/45 parc. št. 128/I, 148/0, 136/0 v k.o. 1387 A. Tožena stranka mu je postavila rok 8 dni, da prošnjo dopolni tako, da organu pojasni, ali so podatki v Zemljiški knjigi točni, za kakšne nepremičnine gre in zakaj tega ni navedel na predpisanem obrazcu. Tožnik je toženi stranki naslednji dan po prejemu poziva odgovoril, da so podatki v Zemljiški knjigi točni in je priložil obvestilo o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin GURS-a, kjer je razvidno, kot je sam navedel, „za kakšne nepremičnine gre“. Dodal je naslednje: „To pa ni bilo navedeno zaradi tega, ker so v vaši pisarni zahtevali samo dokazilo o prejemanju nadomestila iz Zavoda za zaposlovanje, kar sem poslal s priporočeno pošto.“ Na podlagi tega tožnikovega pojasnila in ugotovitve, da je tožnik obe prošnji podal priporočeno po pošti in ne v prostorih službe za brezplačno pravno pomoč, je tožena stranka štela, da je tožnik v prošnji namenoma navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, kar je sicer nujen element za uporabo določila 5. odstavka 20. člena ZBPP, s katerim je zakonodajalec uredil načeloma dopusten (legitimen) poseg v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave v zvezi s pravico do enakega dostopa do sodnega varstva (1. odstavek 14. člena Ustave). Takšna dokazna ocena tožene stranke z vidika 3. odstavka 15. člena Ustave (načelo sorazmernosti) ni ustrezna in zakonita. Predmetna določba 5. odstavka 20. člena ZBPP sicer ima legitimen cilj in ni napisana tako, da bi jo bilo mogoče arbitrarno uporabiti, in je tudi primerna v tem smislu, da je z njeno uporabo dejansko možno doseči legitimen cilj, ki je v izogibanju zlorabam pri dodeljevanju sredstev za brezplačno pravno pomoč, ki so po splošno znanih dejstvih omejena. Vendar pa po oceni sodišča v okoliščinah konkretnega primera izpodbijani ukrep ni nujen niti sorazmeren v ožjem pomenu besede v tem smislu, da bi bil poseg v tožnikovo pravico do enakega sodnega varstva uravnotežen s koristjo, ki bi jo dobili drugi upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Dejstvo, da je tožnik priporočeno po pošti poslal prošnji, še ne pomeni, da od službe za brezplačno pravno pomoč ni na kakšen drug način dobil pojasnila, naj predloži samo dokazilo o prejemanju nadomestila iz Zavoda za zaposlovanje. S tem vprašanjem se tožena stranka ni ukvarjala; poleg tega pa je tožnik na poziv tožene stranke takoj poslal odgovor, ki ga je tožena stranka prejela, še preden je izdala izpodbijano odločbo, z dovolj obširnim pojasnilom, predložil je tudi vrednost kmetijskega zemljišča, ki je majhna in je zato po oceni sodišča tožnik lahko bil v zmotnem prepričanju, da kmetijsko zemljišče v solasti 1/45 in vrednostjo 519 EUR za odločanje o prošnji ni pomembno. Tožena stranka tudi ni v dokazno oceno vključila nobenega pravno relevantnega dejstva v zvezi s kakšnima zahtevkoma v pravdi tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč. Zato tožena stranka ni imela zadostne dejanske podlage, da bi tožnikovo prošnjo ob upoštevanju načela sorazmernosti zavrnila in mu prepovedala nadaljnjih 6 mesecev vložiti novo prošnjo. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in vodenja postopka. (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 285 EUR, povečan za DDV, tožeči stranki. Znesek 347,70 EUR mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.