Jedro

Tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta ob vložitvi tožbe. Naknadna navedba vrednosti spornega predmeta nima vpliva na pravico do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev kupne pogodbe za stanovanje št. 23, v izmeri 79,05 m2, nadaljnji zahtevek na izročitev najemne pogodbe za nedoločen čas za to stanovanje in podrejeni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe za določen čas za to stanovanje.

Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala prvostopno sodbo v izreku, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz 2. in 3. točke prvega odstavka 385.čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče sodbo spremeni tako, da bo tožena stranka dolžna prodati sporno stanovanje tožnici po določilih stanovanjskega zakona, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Izpodbija drugostopno stališče, da prodajna pogodba, navedena v tožbenem zahtevku, ne vsebuje določila o ceni, in v zvezi s tem navaja, da je cena določljiva, ker se tožba sklicuje na stanovanjski zakon. Navaja, da je napačno sklicevanje na drugi odst. 128.čl. stanovanjskega zakona in 60.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih, saj tožnica ni lastnica prazne družinske stanovanjske hiše. Ta objekt tudi še ni dograjen. Navaja še, da je neutemeljeno sklicevanje na 195.čl. ZPP, saj predmet pravde ni stanovanjska hiša, ki jo je tožnica odsvojila, pač pa stanovanje, v katerem stanuje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Repuiblike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizija kot izredno pravno sredstvo je dovoljena samo tedaj, kadar so izpolnjeni pogoji po 382.čl. ZPP. V obravnavani zadevi bi bili izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije, če bi tožeča stranka v tožbi navedla vrednost spornega predmeta, ki bi presegala 8.000,00 Sit (3. odst. 382.čl. ZPP v zvezi s 1.čl. zakona o spremembah zakona o pravdnem postopku z dne 13.4.1990 Ur.l. SFRJ št. 20/90). V tožbi, ki jo je vložila dne 12.2.1992, je tožnica postavila zahtevek na izplačilo 30 % vrednosti stanovanja. Zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe je tožnica postavila na glavni obravnavi dne 9.6.1992 (l.št. 26 in 27 spisa). Pri tem vrednosti spornega predmeta ni navedla. Dne 15.6.1992 je tožnica vložila novo tožbo na izročitev najemne pogodbe za nedoločen čas. V tej tožbi je navedla vrednost spornega predmeta 40.000,00 Sit. Na naroku dne 19.6.1992 je sodišče na predlog tožeče stranke obe zadevi združilo. Na naroku dne 23.10.1992 je tožnica umaknila zahtevek na plačilo 30% vrednosti stanovanja. Tedaj je zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe označila kot primarni in je tudi navedla vrednost spornega predmeta 1.000.000,00 Sit. Vendar si s tem ni zagotovila pravice do revizije.

Tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe ima drugo dejansko in pravno podlago kot zahtevek na izročitev najemne pogodbe. Združitev postopkov ne vpliva na samostojno usodo vsakega od zahtevkov. Zato navedba vrednosti spornega predmeta v postopku opr.št. P 104/92 z zahtevkom na izročitev najemne pogodbe nima nobenega vpliva na dovoljenost revizije v postopku opr.št. P 21/92 z zahtevkom na sklenitev prodajne pogodbe. To je upoštevala tudi tožnica sama, ko je naknadno in z drugim zneskom ocenila vrednost spora v postopku z zahtevkom na sklenitev prodajne pogodbe. Tožnica je vrednost spornega predmeta za ta zahtevek navedla na naroku dne 23.10.1992, kar pa je za zagotovitev pravice do revizije prepozno. Drugi odstavek 186.čl. ZPP namreč določa, da kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik vrednost navesti v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 3. odstavka 382.čl. ZPP, po kateri ni revizije v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik tako ne ravna, nima pravice do revizije. (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.12.1993 - Poročilo o sodni praksi VS RS II/93 str.12).

V tej zadevi tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta ob vložitvi tožbe. Naknadna navedba vrednosti spornega predmeta nima vpliva na pravico do revizije. Zato pogoji za dovoljenost revizije niso izpolnjeni in je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrglo (392.čl. ZPP).