Jedro

Sporno je vprašanje, ali je tožnica uspela (glede toženca, fizične osebe) izkazati podlago iz prvega odstavka 404. člena OZ, in sicer glede dela obveznosti, ki pade na toženca, upoštevajoč končni cilj, da obveznosti izpolni tisti od solidarnih dolžnikov, ki je v resnici dolžan po 405. členu OZ in sicer kar izhaja kot dogovorjeno ali iz siceršnjih pravnih razmerij med udeleženci v poslu. Tožnica bi morala izkazati elemente odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1 Z izpodbijano sodbo (in sklepom – sklep ni predmet pritožbenega postopka) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji toženec plača (škodo v višini) 201.029,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila v roku 15 dni ter ji naložilo, da v roku 15 dni tožencu povrne pravdne stroške v znesku 4.235,23 EUR s pripadki v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja na njene navedbe in sklicevanje na določbo prvega odstavka 404. člena OZ(1) ter pojasnila, da je toženec nastopal kot dobavitelj in de facto uvoznik goriva, saj je zanj izstavil račun tožnici. Glede na navedeno je toženec izpolnjeval vse predpostavke kot trošarinski zavezanec po 17. členu ZTro,(2) zaradi česar je solidarni dolžnik za plačilo trošarine. Toženec solidarno odgovarja za plačilo trošarine tudi v primeru, če bi v zadevi nastopal samo kot prevoznik nezakonito uvoženega trošarinskega blaga, čemur pritrjuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi, ko zapiše, da drži, da sta pravdni stranki solidarno odgovorni za plačilo trošarine upravičencu, to je Republiki Sloveniji. A sodišče v nadaljevanju naredi napako, saj zapiše, da zgolj to dejstvo ne utemeljuje solidarne odgovornosti toženca skupaj z družbo V., d. o. o. nasproti tožnici. Pri tem sodišče še pristavi, da ima sicer tožnica nasproti tožencu regresni zahtevek, ki pa mora temeljiti na odškodninskih elementih, ki jih sodišče ni ugotovilo. Sodišče je torej ugotovilo, da so bili zavezanci za plačilo trošarine v konkretnem primeru glede na določila ZTro tako tožnica kot tudi prvotno prvi toženec (družba V., d. o. o., ki je zahtevek pripoznal(a)) in toženec (prvotno drugi toženec). Toženec je solidarno zavezan za plačilo trošarine glede na določbo 6. točke tretjega odstavka 17. člena ZTro (solidarno) zaradi sodelovanja pri nezakonitem uvozu. Graja stališče sodišča, da bi morala tožnica za uspešno uveljavljanje regresnega zahtevka zoper toženca izkazati tudi odškodninski elemente. Noben zakon namreč ne določa, da bi moral tisti solidarni dolžnik, ki je upniku plačal celotno terjatev, pri uveljavljanju regresnega zahtevka proti drugih solidarnim dolžnikom izkazovati tudi elemente odškodninske odgovornosti. Opozarja na pravno teorijo, po kateri dolžnik, ki izpolni solidarno obveznost upniku, s svojo izpolnitvijo osvobodi tudi preostale dolžnike. Vendar z izpolnitvijo preneha samo obveznost med upnikom in solidarnimi dolžniki. Hkrati pa s tem nastane nova obveznost med solidarnim dolžnikom, ki je izpolnil, in drugimi solidarnimi dolžniki. Tudi pri pasivni solidarnosti je končni cilj, da obveznost izpolni tisti od solidarnih dolžnikov, ki je v resnici dolžan, pri čemer opozarja na določbo 405. člena OZ, ki določa, da če ni dogovorjeno, ali ne izhaja iz pravnih razmerij med udeleženci v poslu kaj drugega, pade na vsakega dolžnika enak del. Del, ki pada na sodolžnika, od katerega ni mogoče dobiti povračila, pa se skladno s tretjim odstavkom 404. člena OZ porazdeli sorazmerno na preostale sodolžnike. Tožencu bi tako sodišče moralo glede na insolventnost družbe V., d. o. o. v plačilo naložiti vsaj polovico vtoževanega zneska, pri čemer je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče pri presoji utemeljenosti regresnega zahtevka hkrati preverilo tudi predpostavke odškodninske odgovornosti.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec, ki navaja, da so brez vsakršne osnove in povsem napačne trditve tožnice, da je toženec nastopal kot dobavitelj in de facto uvoznik goriva ter tožnici zanj izstavil račun ter bil zato kot solidarni dolžnik zavezan k plačilu trošarine, prav tako pa je neresnična trditev, da naj bi toženec nastopal kot prevoznik nezakonito uvoženega blaga. Posledično so vsa njena izvajanja neutemeljena in brez pravne osnove. Dejstvo je, da je toženec nastopal le v funkciji zakonitega zastopnika družbe V., d. o. o. in ni solidarni dolžnik, kot zatrjuje tožnica. Sicer pa je sodišče utemeljeno zaključilo, da med škodo, ki jo zatrjuje tožnica, in ravnanjem toženca ni nikakršne povezave ter tudi ni ugotovilo protipravnega ravnanja toženca po nobenem od zatrjevanih temeljev, zardi česar je zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter uveljavlja povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje in pritožbo sporno zgolj še, ali je tožnica upravičena zahtevati od toženca (kot zatrjevanega sodolžnika), da mu povrne del obveznosti, ki (naj bi) pade(l) nanj, in sicer iz naslova plačila solidarne obveznosti tožnice, pri čemer naj bi bili po 6. točki tretjega odstavka 17. člena ZTro trošarinski zavezanci (solidarni) pravdni stranki in družba V., d. o. o., pri čemer ni sporno, da je tožnica izpolnila obveznost plačila trošarine v vtoževanem znesku. Pri tem je po oceni pritožbenega sodišča sporno vprašanje, ali je tožnica uspela (glede toženca, fizične osebe) izkazati podlago iz prvega odstavka 404. člena OZ, in sicer glede dela obveznosti, ki (naj bi) pade(l) na toženca, upoštevajoč končni cilj, da obveznosti izpolni tisti od solidarnih dolžnikov, ki je v resnici dolžan po 405. členu OZ in sicer kar izhaja kot dogovorjeno ali iz siceršnjih pravnih razmerij med udeleženci v poslu. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi tožnica morala izkazati odškodninske elemente (glede toženca kot fizične osebe), s čimer pritožbeno sodišče soglaša upoštevajoč zgolj navržene, z ničemer konkretizirane trditve o toženčevem sodelovanju pri dobavi oziroma uvozu goriva in izstavitvi računa zanj ter da naj bi toženec nastopal kot prevoznik nezakonito uvoženega blaga. Poleg tega iz narave posla (poslov) med tožnico in družbo V. d. o. o. ter samih tožbenih trditev izhaja, da je slednja tožnici neupravičeno zaračuna(va)la trošarino, čeprav jo ni plačala, navedena družba pa je bila zavezana kot dobavitelj in prevoznik, pri čemer je navedena družba ravnala protipravno, ker ni nakazala nakazanih ji trošarin, tožnica pa je zato dvakrat plačala trošarino, in sicer tako navedeni družbi kot tudi Republiki Sloveniji. Iz narave posla med tožnico in družbo V. d. o. o. je tako jasno razvidno, da toženec ni dolžan plačati nobenega dela obveznosti(3) in je posledično izpodbijana sodba pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pri čemer pritožbeno sodišče kakšnih navrženo zatrjevanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka ni ugotovilo in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

6.Na podlagi prvega odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki pritožbenega postopka krijeta pravdni stranki vsaka svoje, saj tožnica s pritožbo ni uspela, pritožbeni odgovor pa ni prav v ničemer prispeval k razjasnitvi zadeve in odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato nepotreben.

(1) Obligacijski zakonik, v nadaljevanju: OZ;

(2) Zakon o trošarinah, v nadaljevanju: ZTro;

(3) Tožnica ni z ničemer izkazala (sicer prerekanih) trditev o solidarni obveznosti toženca;