Jedro

Kadar je podan kateri izmed razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil in je iz prošnje očitno, da ni utemeljen, se taka prošnja zavrne v pospešenem azilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 44/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 12.5.2006; s sklepom (2. točka izreka) je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je s svojo odločbo zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v smislu 5. alinee 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03, 85/05 - odl. US in 17/06 in odl. US 37/06), ker jim v izvorni državi ne grozi preganjanje in ker zavajajo oziroma zlorabljajo azilni postopek s tem, ko se prošnja vloži zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije. Zato je na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke, ki je ugotovila, da so podani zadostni razlogi za zavrnitev prošenj tožnikov kot očitno neutemeljenih na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil, saj je utemeljeno sklepati, da jim ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, prošnje pa so vložili tudi z namenom, da bi odložili prisilno odstranitev iz države. D.D. je kot razloge za vložitev prošnje navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi strahu pred Albanci, ki menijo, da je na strani Srbov, ker Gorani ne govorijo albanskega jezika. Izgubil je sicer zaposlitev, vendar izvorne države ni zapustil zaradi tega, temveč, ker je bil preganjan zaradi goranske narodnosti. Fizično ni bil nikoli napaden, večkrat pa so ga Albanci žalili. Njegova vas leži na tromeji med Makedonijo, Albanijo in Kosovem, vsi prebivalci so Gorani. V vasi ga niso preganjali, ne more pa v druge kraje, ker bi ga morda pretepli Albanci, saj ne zna albanskega jezika. Tudi žena B.D. je izjavila, da je izvorno državo zapustila iz strahu pred Albanci, ker menijo, da je na srbski strani. Do julija 1999 so živeli v V., do odhoda iz izvorne države pa pri moževih starših v B. Nikjer ni varna, saj so jo v B. šteli za Albanko, v V. pa so jo preganjali zaradi goranske narodnosti. Fizično ni bila nikdar napadena. Glede na navedeno je prvostopno sodišče presodilo, da navedeni razlogi v prošnjah ne dosegajo standarda preganjanja, ki se v smislu Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (v nadaljevanju Direktiva), in ustaljene upravno-sodne prakse lahko šteje kot podlaga za priznanje azila. Tožnika sta bila ob podaji prošnje izrecno opozorjena, da morata navesti vse razloge, s katerimi utemeljujeta svoji prošnji. Zavrnilo je tožbeni ugovor.

Tožniki v pritožbi zoper prvostopno sodbo navajajo, da je prvostopno sodišče nepravilno presodilo, da izgube zaposlitve niso izpostavili kot razlog za zapustitev izvorne države, kar bi bil, v smislu kriterijev Direktive in Priročnika UNCHR tipičen znak diskriminacije in preganjanja in tako razlog za podelitev azila. Nepravilno je na podlagi izjav prosilcev presodilo, da minimalni standard preganjanja v obravnavani zadevi niso podani. O tem, ali tožnikom v izvorni državi grozi preganjanje, bi morala tožena stranka ugotavljati v rednem postopku. Menijo, da je absurdna in v nasprotju s temeljnimi načeli azilske zaščite določba 5. alinee 35. člena ZAzil (pravilno 36. člena), ki je sodišče zato ne bi smelo uporabiti, če pa jo, pa podati njeno razlago. Prvostopno sodišče pa je v obravnavani zadevi le pritrdilo toženi stranki, da je podlaga za odločitev tudi v 5. alinei 36. člena ZAzil. Navedeno pomeni nepravilno uporabo določb glede odločanja v pospešenem postopku, saj je v njem mogoče odločati le, če se izkaže, da prosilec za azil dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Nepravilno je odločitev oprlo na 1. in 2. alineo 35. člena ZAzil, saj bi za odločanje po 2. odstavku 35. člena zadostoval že eden od dveh možnih razlogov. Opozarjajo tudi na članek "Goranci na prepihu zgodovine", ki kaže na nepravilno odločitev glede preganjanja tožnikov.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno pravno in dejansko podlago.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in protokol o statusu beguncev (Ženevska konvencija, Uradni lis RS-MP, št. 9/92), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari odloči takoj in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, ki jih prosilec sam navaja, očitno kažejo, da prošnja očitno ni utemeljena.

Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če postopek zlorablja, po 2. alinei pa, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka šteje med drugim tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka odločati v rednem postopku. Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je v obravnavanem primeru odločila v tako imenovanem pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ugotovila vse pravnorelevantne okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz tožnikove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu razlogov, ki jih določa ZAzil, in v smislu pravnega standarda, oblikovanega v upravno-sodni praksi. Zatrjevali so, da so bili deležni verbalnega nasilja, nikoli niso bili fizično preganjani, niti niso bili nadlegovani v vasi V., kjer so živeli skupaj z vaščani goranske narodnosti. Verbalnih groženj ni mogoče šteti za preganjanje, ki se je kot pravni standard uveljavilo v upravno-sodni praksi in kot izhaja iz Direktive. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka zato pravilno presodila, da teh zatrjevanih okoliščin ni mogoče šteti za preganjanje. Zatrjevanj o preganjanju, če bi se vrnili v izvorno državo, ni mogoče šteti za subjektivno in tudi ne objektivno utemeljen strah pred preganjanjem, saj so bili po njihovi navedbah od leta 2000 v vasi V. varovani s strani enot KFOR.

Po presoji pritožbenega sodišča sta prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka, glede na podatke v upravnih spisih utemeljeno sklepala, da so tožniki prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji vložili z namenom, da bi odložili prisilno odstranitev iz Slovenije in vrnitev v izvorno državo. Na navedeno kažejo med drugim tudi izjave tožnikov, da jim je ciljna država Avstrija.

Prvostopno sodišče je pravilno presodilo izjavo D.D., ki je na posebno vprašanje glede zaposlitve odgovoril, da je v izvorni državi izgubil delo, vendar to ni bil razlog za zapustitev države, saj bi v matični državi lahko opravljal različna dela. Pravilno je sklepalo, da tovrstne diskriminacije ni izpostavil kot razlog za zapustitev izvorne države. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti tožnik v rednem postopku zaslišan glede dejstev, ki se tičejo zaposlitve, in da je prvostopno sodišče izjavo tožnika nepravilno presodilo.

Za zavrnitev prošnje za azil zadošča že eden od ugotovljenih razlogov iz 2. odstavka 35. člena. Tožena stranka je v obravnavani zadevi ugotovila razloga za zavrnitev prošnje za azil po 1. in po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil in prošnje tožnikov za azil na podlagi navedenih določb kot očitno neutemeljene zavrnila. Navedeno pa ne pomeni kršitve pravil postopka, saj ima za presojo vseh okoliščin, pomembnih za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil, pooblastilo v določbah ZAzil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.