Jedro

Tožnik, ki zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi, ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite, ki nastopi šele po tem, če mu državni subjekti v izvorni državi ne bi mogli zagotoviti ustrezne zaščite, saj tožnik ni zatrjeval niti izkazal, da je na primer sodni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje kaznivih dejanj ne deluje oziroma, da nima dostopa do take zaščite ter da ni dejanskih oziroma pravnih možnosti za delovanje institucij in organov zaščite v izvorni državi tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v ponovljenem postopku po sodbah št. I U 277/2019 z dne 23. 1. 2019 ter I U 653/2019 z dne 17. 4. 2019, je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, ki je v postopku predložil osebno izkaznico Republike Kosovo in izpovedal, da je Albanec, muslimanske veroizpovedi. Izvorno državo je zapustil, ker ni zmogel vračati posojila zasebnim posojilodajalcem, pri katerih si je za poslovanje svoje trgovine izposodil znesek 10.000,00 EUR. Ker mu, razen nekaj obrokov, posojila v dogovorjenem roku ni uspelo vrniti, so mu posojilodajalci zagrozili s smrtjo. Zato je zapustil družino in ilegalno odšel iz izvorne države.

2. Na ustnem razgovoru 21. 12. 2018 je v zvezi z razlogom, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, še povedal, da je njegova trgovina s tekstilom v Prizrenu sprva delovala uspešno, kasneje pa je prodaja upadla. Zato si je za dobo šest mesecev izposodil navedeno vsoto 10.000,00 EUR in pristal na plačilo mesečnih obresti v višini 1.500,00 EUR. Ker posojila v dogovorjenem roku ni vrnil, je njegov dolg skupaj z obrestmi ob koncu septembra 2018 znašal že 27.000,00 EUR. Pred približno letom dni so se zato začele grožnje s strani posojilodajalcev, katerih identitete tožnik ni želel razkriti iz razlogov svoje varnosti in varnosti svoje družine na Kosovu. Po njegovih navedbah gre za skupino 5 ali 6 oseb, ki se ukvarjajo z "mafijskimi" posli. Njihovim ukrepom se je tožnik začasno izognil z obljubo, da bo prodal hišo in s tem poplačal dolg, vendar kupca za hišo ni našel, zato je bil primoran zapreti tudi trgovino. Na vprašanje, ali je grožnje prijavil policiji, je odgovoril nikalno, češ da si groženj ni upal prijaviti policiji, ker bi si s tem napravil še večjo škodo. Na Kosovu tudi ne obstaja kakšna druga organizacija, ki bi ga zaščitila.

3. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka še navaja, da je v skladu z napotki sodišča v citiranih sodbah št. I U 277/2019 in I U 653/2019 pridobila relevantne informacije o delovanju kosovske policije, da bi preverila tožnikove izjave o zatrjevani koruptivnosti policije in njeni povezanosti s kriminalnimi združbami, ki jih v nadaljevanju obrazložitve podrobno povzema ter na podlagi preučenih poročil zaključuje, da le-ta predstavljajo zadosten dokaz za to, da Kosovo zoper primere kaznivih dejanj uslužbencev kosovske policije in drugih organov pregona nedvomno ukrepa in jih tudi sankcionira. Zato kot neutemeljene zavrača navedbe tožnika, da policija ne bi ukrepala, kolikor bi tožnik zaprosil za zaščito policije in bi jo lahko tudi nedvomno prejel, če bi le zaprosil. Temu pa se je tožnik sam izognil. Zbrane informacije je tožena stranka posredovala v izjasnitev tožniku po njegovih pooblaščencih. Ti so v odgovoru navedli, da že število tovrstnih informacij kaže na resnost težave in da so tožnikove izjave o korupciji v vrstah policije, s tem v zvezi njegov strah, da ga policija ne bo mogla zaščiti, upravičeni. Glede na poročila so izrazili stališče, da je kosovska policija, tako kot tudi drugi kosovski državni organi, prežeta s korupcijo, zato je bila edina preostala možnost, da tožnik zapusti državo in v tujini zaprosi za mednarodno zaščito. Tožena stranka se s takim stališčem, glede na preučena poročila sama ne strinja, saj iz njih izhaja, da policija ukrepa sistematično in kontinuirano ter ne opušča pregona, tožnik pa je nedvomno imel dostop do policije in četudi sam ni predhodno imel nobenih negativnih izkušenj s policijo, se je njeni pomoči sam zavestno izognil, zato ni mogoče trditi, da mu policija ne bi nudila ustrezne pomoči. Ob upoštevanju tožnikovih navedb v postopku je tožena stranka iz njegovega opisa dogodkov ugotovila, da gre v konkretnem primeru za finančne in ekonomske razloge, saj je tudi sam tožnik navedel, da razen finančno - ekonomskih težav drugih težav v izvorni državi ni imel in tako sam niti ni uveljavljal ogroženosti oziroma strahu pred preganjanjem zaradi katerega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji o statusu beguncev, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

4. Po oceni tožene stranke zato tožnik, ki sam niti ni uveljavljal ogroženosti oziroma strahu pred preganjanjem zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca po določbi 2. odstavka 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na razmere v izvorni državi tožnika, kot izhajajo iz številnih proučenih poročil, je tudi ocenila, da ni podan tudi noben drug utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 1., 2. ali 3. alineje 28. člena ZMZ-1 in je zato njegovo prošnjo zavrnila na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1. 5. Tožnik, ki se z izpodbijano odločbo ne strinja, v tožbi navaja, zakaj svoje ogroženosti ni prijavil policiji, in sicer, ker so mu posojilodajalci zagrozili, da bo v tem primeru še v večji nevarnosti. Ker so na Kosovem vsi povezani med seboj, so kriminalne združbe pripeljale Kosovo v današnji položaj, češ da so politiki in kriminalne združbe medsebojno povezani. Tekom postopka ni navajal zgolj okoliščin, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito, ampak sam meni, da je izkazal tudi subjektivni strah, češ da kolikor bi prijavil ogroženost policiji, bi ga zelo verjetno policija izdala mafiji, ki bi se mu lahko maščevala. Tožnik priznava, da je tožena stranka res pridobila informacije o izvorni državi tožnika ter ga preko njegovih pooblaščencev tudi seznanila z vsemi pridobljenimi informacijami, na katere je že podal komentarje in jih v tožbi spet ponavlja, in sicer, da sta stopnja organiziranosti kriminala ter njegova povezanost oziroma vpliv na državne organe izredno visoki. Kosovo tožnik predstavlja kot vzorčen primer tako imenovane mafijske države z zelo razširjeno korupcijo. Po njegovem mnenju je še slabše kot na področju policije stanje na področju sodstva. Meni, da je pravosodni sistem podvržen nedovoljenim političnim vplivom tako, da zaradi vsega navedenega obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. V tožbenem predlogu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, oziroma podrejeno, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožena stranka sodišču predložila upravni spis in odgovorila na tožbo. Navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato pri njej vztraja, sodišču pa predlaga, da naj v skladu z uveljavljeno sodno prakso tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v zadevi doslej že dvakrat odločalo, in sicer je s pravnomočno sodbo št. I U 277/2019 z dne 23. 1. 2019, za tem pa s sodbo št. I U 653/2019 z dne 17. 4. 2019 ugodilo obema tožbama tožnika zoper predhodno izdani dve zaporedni zavrnilni odločbi, s katerima je tožena stranka obakrat zavrnila njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno ter ji je zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem je bila izdana sedaj izpodbijana odločba.

9. Pri tokratnem odločanju je tožena stranka o tožnikovi prošnji odločila v rednem postopku in jo je zavrnila po tem, ko je pridobila, vpogledala in upoštevala številne aktualne in relevantne informacije o izvorni državi in se do njih opredelila v obrazložitvi izpodbijane odločbe, s katerimi je pred izdajo izpodbijane odločbe seznanila tudi tožnika in mu obenem dala tudi možnost, da se do njih opredeli. V primeru, če sodišče odpravi upravni akt in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

10. Ker sodišče v upravnem sporu deluje kot oblastveni državni organ, ki skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti, mora tožena stranka v ponovnem postopku v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča, kot je izraženo v njegovi sodbi in njegova stališča, ki zadevajo postopek, k čemur jo zavezuje načelo zakonitosti. Od teh stališč lahko v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča (kot izhaja med drugim iz sklepa št. X Ips 1617/2005 z dne 20. 6. 2007) odstopi le v primeru drugače ugotovljenega dejanskega stanja ali če ima za to utemeljene razloge. V upravnem sporu zoper upravni akt, ki je izdan v ponovljenem postopku, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi, sodišče preizkusi, kako je upravni organ upošteval v sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovega stališča, ki se tičejo postopka.

11. Ko je v obravnavani zadevi prvič odločilo s sodbo št. I U 277/2019 z dne 20. 2. 2019, je sodišče posebej poudarilo, da mora tožena stranka tožnika, ki prihaja iz Kosova, to je države, ki jo je Vlada Republike Slovenije dne 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, posebej seznaniti, na podlagi katerih informacij je bilo Kosovo določeno za varno državo, in glede na podane navedbe pridobiti aktualne informacije o stanju v izvorni državi, ki zadeva stopnjo organiziranega kriminala, ter njegovo povezanost ter vpliv na državne organe oziroma organe pregona, četudi je splošno znano, da na Kosovem ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, zaradi česar so ostali razlogi tedaj izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. 12. Pri svojem drugem odločanju je sodišče v sodbi št. I U 653/2019 z dne 17. 4. 2019 ugotovilo, da so tudi razlogi tedaj izpodbijane druge odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je ne da celovito preizkusiti in jo je iz tega razloga odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ob ugotovitvi, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila navodilom sodišča skladno s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1. Dodaten razlog za sprejeto odločite je predstavljala ugotovitev, da tožena stranka v tedaj izpodbijani odločbi ni odločila v dveh ločenih točkah izreka, in sicer tako, da bi najprej (v 1. točki izreka) odločila o statusu begunca in v 2. točki izreka še o subsidiarni zaščiti, pri čemer je izrazilo stališče, da brez takšnega načina oblikovanja izreka upravnih odločb v zadevah mednarodne zaščite ni mogoče uresničevati sodbe sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji.

13. Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru med strankama niti ni sporno, da tožena stranka pri tokratnem odločanju ni v celoti sledila napotkom sodišča v zgoraj citiranih pravnomočnih sodbah št. I U 277/2019 in št. I U 653/2019, saj v sedaj izpodbijani odločbi tožena stranka sama navaja (v 3. odstavku na str. 3), da v zvezi z vprašanjem izrekov upravnih odločb v postopkih priznanja mednarodne zaščite, ki naj bi bili obligatorno oblikovani v dveh ločenih točkah izreka in sicer tako, da bi najprej v 1. točki izreka odločila o statusu begunca in v 2. točki izreka še o subsidiarni zaščiti, to stališče zavrača ob sklicevanju na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu št. I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019, da tudi po izdaji sodbe sodišča Evropske unije št. C-662/2017, E.G. proti Sloveniji, 18. 10. 2018, ni razloga za odstop od dosedanjih stališče glede oblikovanja izrekov odločb v primerih, kot je obravnavani. Tako je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi dovolj prepričljivo utemeljila odstop od napotka sodišča v citirani sodbi št. I U 653/2019 z dne 17. 4. 2019 glede oblikovanja izreka v ponovljenem postopku izdane odločbe (ki je sedaj predmet sodne presoje v konkretnem primeru) ter se pri tem tudi pravilno sklicevala na novejšo upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča, kot izhaja iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019. 14. Prav tako se sodišče strinja s toženo stranko, da tožnik, ki zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi, zato ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite, ki nastopi šele po tem, če mu državni subjekti v izvorni državi ne bi mogli zagotoviti ustrezne zaščite, saj tudi po presoji sodišča tožnik ni zatrjeval niti izkazal, da je na primer sodni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje kaznivih dejanj ne deluje oziroma, da nima dostopa do take zaščite ter da ni dejanskih oziroma pravnih možnosti za delovanje institucij in organov zaščite v izvorni državi tožnika. Še zlasti, ker pred tem tožnik po lastnih navedbah tudi ni imel nobenih izkušenj s policijo. Zato so po oceni sodišča navedbe o nepripravljenosti nudenja zaščite oziroma reagiranja policije premalo izkazane in tožnik v konkretnem primeru ni zadostil svojemu delu dokaznega bremena, ki je v tem primeru težje za tožnika, in sicer da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu le-ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.

15. Enako stališče je namreč v primerljivi zadevi že izrazilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 240/2016 z dne 10. 2. 2017, navedena obrazložitev Vrhovnega sodišča pa ni vzbudila ustavno pravnih pomislekov niti Ustavnemu sodišču, ko je presojalo o ustavni pritožbi z odločbo št. Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 in je tedaj izrazilo (v obrazložitvi pod tč. 12) tudi sledeče stališče: "Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organov v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za mednarodno zaščito v drugi državi".

16. Ker je tožena stranka pri ponovnem odločanju o prošnji tožnika pravilno ugotavljala relevantna dejstva, na katera jo je opozorilo sodišče v pravnomočnih sodbah št. I U 277/2019 z dne 20. 2. 2019 in I U 653/2019 z dne 17. 4. 2019 ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite po določilih 2. in 3. odstavka 20. člena ZMZ-1 iz razlogov, s katerimi se sodišče v celoti strinja in jih zato ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), je po povedanem sodišče presodilo, da je tožena stranka v ponovljenem postopku v zadostni meri sledila napotkom sodišča v citiranih pravnomočnih sodbah in v navedenem materialno pravnem okviru tudi pravilno ugotovila vsa za odločitev pomembna dejstva, ob med strankama nespornem dejstvu, kar nenazadnje izhaja tudi iz tožbe (6. odstavek na str. 3), da tožnik v izvorni državi ni nikoli poiskal zaščite policije.

17. Ob ugotovitvi, da je njena odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.