Jedro

Tisti, ki je pridobil lastninsko pravico na podlagi dedovanja, se v razmerju do priposestvovalca ne more uspešno sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka lastnik parc. št. k. o. Y vložek X, gozd v izmeri 12092 m2 ter da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Domžalah pri toženi stranki, pri nepremičnini parc. št. k. o. Y, vložek X, gozd v izmeri 12092 m2, dovoli vknjižba lastninske pravice na ime tožeče stranke. V II. točki izreka sodbe je tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 969,00 EUR z obrestmi.

2. Pritožuje se tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. S pogodbo z dne 01. 02. 1993 sta se sedaj pokojni A. B. in tožnik dogovorila, da A. B. kot zemljiškoknjižni lastnik nepremične parc. št. k. o. Y priznava tožniku lastninsko pravico. Ugotovila sta, da tožnik in njegovi pravni predniki že več kot 20 let dejansko posedujejo in uživajo parc. št. k. o. Y ter jo je tako tožnik že priposestvoval. Pogodba je bila podpisana, predložena pa je tudi bila v odmero davčnemu uradu, ki pa je zaradi originarnega nastanka lastninske pravice na podlagi zakona ugotovil, da je pravni promet davka prost. Objektivno dejstvo torej je, da je bila pogodba sklenjena in da je bila tožniku priznana lastninska pravica, zaradi česar je popolnoma nemogoče, da bi nekdo trdil, da pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni. Prav tako nepotrebno je dokazovanje predpostavk za priposestvovanje. Vse je dokazano s citirano pogodbo, sklenitev katere priznava tudi toženec. Tožnik je torej postal lastnik nepremične na podlagi zakona, kar mu je pravni prednik tožene stranke tudi priznal. Naknadni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice tega ne more enostavno izničiti. Tožena stranka je bila vknjižena kot lastnik v zemljiško knjigo na podlagi zakona, zato njena dobra (ali nedobra) vera v tej pravdi ni relevantna.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej pravdi tožnik zahteva ugotovitev obstoja njegove lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 000, k. o. Y (v nadaljevanju sporna nepremičnina), ki naj bi jo pridobil s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo iz več razlogov. Med drugim je zaključilo, da pogoji za priposestvovanje lastninske pravice niso izpolnjeni, ker tožnik od sklenitve pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem z dne 01. 02. 1993 (v nadaljevanju pogodba z dne 01. 02. 1993) ni bil v dobri veri. Zaključek o tožnikovi nedobrovernosti je utemeljilo z okoliščino, da je tožnik vedel, da zgolj sklenitev pogodbe ne zadošča za to, da bi bil zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine ter da se je tudi zanimal, kdaj bo postopek zaradi vknjižbe lastninske pravice do konca izpeljan. Takšna presoja je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna. Golo dejstvo, da tožnik ni bil vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik sporne nepremičnine in da je vedel, da se lastninska pravica na podlagi pogodbe pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, ne izključuje samodejno obstoja njegove dobre vere, sploh v konkretnem primeru, ko pogodba z dne 01. 02. 1993 ne predstavlja samostojnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, temveč se z njo le ugotavljajo dejstva priposestvovanja in priposestvovanje samo (1). Prav s to pogodbo je tožnik tudi utemeljeval in dokazoval zakonske pogoje za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

6. Napačno je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da se toženec utemeljeno sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Slednje pomeni izvedbo načela publicitete, in zahteva, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo se zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb (2). Ker v konkretnem primeru toženec lastninske pravice na sporni nepremičnini ni pridobil pravnoposlovno, temveč na podlagi sklepa o dedovanju, katerega del je dedni dogovor (3), torej z dedovanjem (41. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ), ga načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje.

7. Ker v tej pravdi tožeča stranka ne zatrjuje pravnoposlovnega načina pridobitve lastninske pravice, temveč uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, zadošča, da je tožeča stranka postavila zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice (4). Nepravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je obravnavana tožba nesklepčna, saj bi morala tožeča stranka glede na sklenjen dedni dogovor vložiti izbrisno tožbo skupaj z zahtevkom za izstavitev listine.

8. Kljub temu, da je po zatrjevanju tožeče stranke priposestvovanje teklo zoper pravnega prednika toženca, tožeča stranka ni bila dolžna tožiti vseh njegovih pravnih naslednikov, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč je utemeljeno tožila zgolj toženca, saj je le on vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik sporne nepremičnine.

9. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede tega, ali so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje lastninske pravice, nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ocenilo je, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravno pomembnih dejstev, in sicer glede obstoja dobre vere in pa tudi ostalih predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz tega, da tožeča stranka uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Ugotavljati bo moralo, ali so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice na zatrjevan originaren način, pri čemer bo moralo najprej ugotoviti, od kdaj naj bi tekla oziroma kdaj se je natekla priposestvovalna doba. Od tega je namreč odvisna pravna podlaga (5), ki jo je treba uporabiti pri presoji, ali je tožnik priposestvoval lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Sodišče prve stopnje naj tudi upošteva, da pogodba z dne 01. 02. 1993 predstavlja enega izmed dokazov o obstoju dejanskih okoliščin, katerih pravna posledica je pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, nima pa takšne teže, da bi odpadlo dokazovanje elementov priposestvovanja, kot zmotno meni pritožnik.

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) V primeru, ko zemljiškoknjižni lastnik prizna priposestvovalcu lastninsko pravico z izjavo volje, ki je zajeta v pogodbi, pravni temelj za pridobitev lastninske pravice ni pogodba, ampak zakon; primerjaj VS RS sklep II Ips 196/2001 z dne 19. 09. 2001. (2) Primerjaj VS RS sodba II Ips 622/2008 z dne 19. 01. 2012. (3) Z dednim dogovorom so dediči (med drugim toženec), kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, zgolj razdelili zapuščino, katere del je bila sporna nepremičnina.

(4) Vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ni pogojen s toženčevo voljo oziroma z njegovim razpolagalnim poslom, kot je to obvezno pri pravnoposlovnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini, zato dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni potreben.

(5) Možne pravne podlage so SPZ, Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Obči državljanski zakonik.