Jedro

Obveznost tožene stranke po posojilni pogodbi z 19. 7. 2016 ne obstoji, prav tako tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila tožena obogatena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 559,98 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo (I.) tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek glavnice z natečenimi zamudnimi obrestmi do dne 8. 11. 2018 v višini 26.424,82 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 11. 2018 dalje do plačila, (II.) ter naložilo tožeči stranki, da je dolžna povrniti toženi stranki 3.654,38 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zahtevku tožeče stranke ugodi, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ter priglasila je pritožbene stroške.

Navedla je, da se je v postopku kršilo temeljno načelo procesnega prava, načelo neposrednosti pri izvedbi dokazov, s čimer je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ocenjuje, da bi bilo zaradi narave gospodarskega spora in zamenjave sodnika potrebno vse dokaze izvesti neposredno, saj se pri zaslišanju strank in prič dokazna vrednost izoblikuje tudi po okoliščinah v katerih so besede izrečene, po gestah zaslišanega, pa tudi prisotnih strank, barvi in tonu glasu zaslišanega, odločnosti pri odgovarjanju, stopnji spomina, samozavesti ali zmedenosti oziroma enotnosti izpovedb. Novi sodnik ni presodil, da bi bilo potrebno glede na časovni odmik, oziroma zastoj v sojenju ter zaradi razčiščenja dejanskega stanja, izvesti vsa zaslišanja strank in prič neposredno.

Kljub soglašanju z branjem izpovedb strank in prič na naroku 18.8.2022, tožeča stranka ocenjuje, da je zaradi kršenja načela neposrednosti sodišče podelilo vero toženi stranki in zavrnilo zahtevek, čeprav je ravno dopuščanje premnogih nezakonitosti v poslovanju tožene stranke s strani zakonite zastopnice tožene stranke odločilno prispevalo k situaciji, da je bila tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik zaveden s strani oseb tožene stranke ob skupnem delovanju, da je posodil denar toženi stranki, ki ga sedaj ob očitni obogatitvi tožene stranke, oziroma oseb, ki so upravljale družbe, direktorica A. A. in obeh njenih sodelavk B. B. in C. C., ne more izterjati nazaj. Tožeča stranka je bila s strani vseh treh sodelavk, ki so delovale dalj časa, očitno pa vsaj celo leto 2016 pod imenom D. d.o.o., zavedena in napeljana da je sklenila Posojilno pogodbo z dne 14.7.2016 in jo izpolnila v celoti. Zaradi kršitve načela neposrednosti bi sodnik presodil drugače, če bi na istem naroku sam neposredno zaslišal zakonito zastopnico tožene stranke in priči B. B., saj je C. C. bila na nezakonitih temeljih (brez pogodbe, ki bi bila osnova za plačilo njenega dela) glavna vodja poslovanja toženke, pri čemer je sama zakonita zastopnica izpovedala, da je imela redno delovno razmerje pri drugem delodajalcu in je skrbela za finance in dokumentacijo, priča B. B. pa, da je vodila posle z dobavitelji v Nemčiji, ker sama ne razume nemško.

Očita, da gre za sodbo presenečenja, ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek kljub mnogim neujemanjem v izpovedbah vseh treh predstavnic tožene stranke, ko je tekom zaslišanj že sam sodnik ugotavljal veliko nepravilnosti in nezakonitosti v poslovanju tožene stranke (poslovanje z gotovino, davčno nezakonite prakse, delo na črno itd.). Zaradi nezakonitega poslovanja toženke je potrebno ugotoviti, da je tožnica opravičena do vračila posojenega denarja, da gre za obogatitev za katero je objektivno lahko odgovorna toženka kot družba z omejeno odgovornostjo, ker je njena direktorica A. A. zavestno sodelovala pri poslovanju, ki ni bilo zakonito. Sama zakonita zastopnika toženke je izpovedala in predložila dokaz, da je dalj časa zavestno sodelovala v korist toženke z osebami, ki imajo za seboj preteklost povezano z nezakonitimi ravnanji, saj je v spis vložila članek, ki razkriva nezakonito, če ne davčno goljufivo delovanje poslovanja C. C. Presoja v korist tožene stranke je za tožnico pravno nevzdržna, saj podpira nezakonite prakse poslovanja za katere je direktorica toženke A. A. ves čas vedela in je vsaj še v letu 2016 zavestno sodelovala in pojasnila, da je šla v poslovanje s pričo B. B., da bo le-ta »zaslužila z delom«, ter njenemu znancu vrnila dolg. Glede na vse izjave vseh treh predstavnic toženke, se ne more otresti občutka, da so delovale skupaj in zavestno na način, da so navzven ustvarjale vtis enotnosti, da so pridobile stranke, ter si razdelile premoženjsko korist od uspešno izvedenih poslov.

Pri presoji o neupravičeni obogatitvi bi prvostopno sodišče moralo zasledovati načelo objektivne odgovornosti družbe navzven, napačno je ocenilo pomen neodvzema žiga ob odvzemu pooblastil, ko je minimaliziralo njegov pomen ter zmotno v sodbi zatrjevalo, da poslovna enota toženke PE 1. ni nikoli obstajala (točka 17. obrazložitve na strani 12). Po skrbnem vpogledu v AJPES je razvidno, da je bila dne 15.3.2016 dejansko vpisana pri toženki poslovna enota 2. s svojo matično številko ..., iz podatkov v AJPES je razvidno tudi, da je bila poslovna enota 2. izbrisala šele 23.11.2017, več kot leto in pol kasneje kot je zakonita zastopnica toženke A. A. zatrjevala, da z B. B. in C. C. ni imela nič več. Že dejstvo, da je prvostopno sodišče sodbo oprlo na neresničen podatek, da poslovna enota nikoli ni bila vpisana v poslovni register, predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava.

Podeljevanje vere zakoniti zastopnici toženke ni pravno vzdržno, saj je potrebno celostno presojati dejstvo, tudi če je prišlo v juniju 2016 do konflikta med direktorico toženke in B. B., ter odvzema prokure, je očitno morala priča B. B. poslovati in ustno dogovoriti posojilo že v juniju 2016, ko je še bila prokuristka, saj je v juniju 2016 direktor tožnice pri toženki kupil vozilo Landrover Discovery, kar je razvidno iz računa v spisu z dne 22.6.2016, katerega je zanj pridobila ravno družba toženke, oziroma so v njenem imenu z direktorjem tožnice sodelovale vse tri predstavnice toženke.

Ni pravilno stališče sodišča, da je merodajen zgolj moment vpisa odvzema pooblastila (prokure) v sodni register, saj ni jasno kdaj točno je bila posojilna pogodba dogovorjena. Tudi ni jasno kako je potekal vpis novih dejstev pri toženki v letu 2016 v poslovni register - iz sodbe ni jasno ali je bilo iz javno dostopnega poslovnega registra že dne 24.6.2016 razvidno, da B. B. ni več prokuristka, ali se je ta podatek na podlagi sklepa in poteka vročevanja vpisoval s časovnim zamikom.

Pravnomočna obsodilna sodba Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. I K 47790/2019 izrečena pričama B. B. in C. C. za tožnico predstavlja zgolj še en dodatni dokaz, da je zakonita zastopnica toženke ravnala neskrbno nasproti tožnici, ko je vodila družbo na način, da je sodelovala z obsojenima pričama na nezakoniti osnovi, kar bi ob vsem vedenju o naravi obeh prič, morala že zdavnaj pred junijem 2016 prekiniti, saj se za vodenje družbe zahteva bistveno višja skrbnost. 3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožena stranka po pooblaščencu in predlagala zavrnitev pritožbe ter priglasila pritožbene stroške. Izpostavila je, da pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča v delu, ki se nanaša na obogatitev (190. člen Obligacijskega zakonika), zato ne gre za nesporno obogatitev tožene stranke, kot zatrjuje pritožba. Glede datuma sklenitve posojilne pogodbe, ni sporno, da je bila sklenjena 14.7.2016. Glede kršitve načela neposrednosti ni utemeljena, saj sta obe pravdni stranki na naroku za glavno obravnavo dne 18. 8. 2022 soglašali, da se preberejo na podlagi določbe 302. člena ZPP zapisniki o zaslišanju prič ter obeh zakonitih zastopnikov. Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je na več narokih sodelovala sodnica, ki je potem izdala sodbo. Po oceni tožene stranke v konkretnem primeru ni mogoče zaznati okoliščin ali dejstev, ki bi zaradi potencialne kršitve načela neposrednosti imele vpliv na pravilnost sodbe. Tožeča stranka ne pojasni, kako bi lahko geste, odločnost pri izpovedbi in podobno (barva, intonacije glasu so sicer slišne iz zvočnega prepisa) imele vpliv na odločitev sodišča, saj ne pojasni kaj bi priče in zakoniti zastopnik drugačnega izpovedale glede bistvenih okoliščin tega postopka. Nelogična in neobrazložena je pritožbena navedba, da bi sodišče s pomočjo ponovnega neposrednega zaslišanja lahko ugotavljajo nezakonitosti v poslovanju tožene stranke, ki so ustvarile ključne pogoje za zaupanje tožeče stranke, da je posodila toženi stranki denar. Nezakonitost poslovanja pravne osebe se konec koncev kot bistveno izkazuje z listinami in poslovno dokumentacijo. Zakonita zastopnica je bila vprašana o vsem, na kar se sedaj tožeča stranka v pritožbi sklicuje. Pritožba niti trditveno, izkustveno in logično ne vzpostavi povezave med očitano kršitvijo načela neposrednosti in ustvarjanjem zaupanja direktorja tožeče stranke ter obogatitvijo, ki je niti ne izpodbija.

Glede usklajenosti delovanja in sodelovanja C. C., B. B. in zakonite zastopnice tožene stranke, pritožba v celoti izpusti podane izjave v tem gospodarskem sporu in dejstvo obstoja pravnomočnih odločitev v kazenskem postopku I K 47790/2019 Okrajnega sodišča Slovenj Gradec. Poleg tega je sodišče na istem naroku tega gospodarskega spora zaslišalo C. C., B. B., Č. Č. in A. A., zato ni razumljiva pritožbena navedba, ki povezuje očitek za ponovno neposredno zaslišanje prič in strank z izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke glede sklenjene pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ter da je skrbela za finance in dokumentacijo. Kaj ima s tem pritožbenim razlogom znanje nemškega jezika C. C. ni razumljivo. Celotna šesta točka pritožbe je nerazumljiva.

Ne gre za »sodbo presenečenja« (npr. VSL sodba I Cpg 371/2012), ki bi bila podana, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Ves čas se je ukvarjalo z identično pravno podlago, zato pritožbena trditev nima nobene utemeljene podlage. Drugačna presoja izjav ali listin kot so jo priče izpovedale je v nasprotju s trditvami tožeče stranke. V pritožbi ni obrazložen zatrjevani razlog, da naj bi imeli drugi pravni posli tožene stranke vpliv na sporni posel posojila. Tožeča stranka v pritožbo kot novost uvaja trditev o nezakonitih poslih direktorice tožene stranke, o davčni goljufiji in podobno. Časopisni članek je tožena stranka predložila zaradi drugih razlogov in nespornega dejstva, da so bila ravnanja C. C. in B. B. na splošno znani kot sporna. Tožeča stranka zaradi korist v tem postopku spregleda vsa ravnanja zakonite zastopnice tožene stranke v zvezi nadzora in nasprotovanja ravnanju B. B. in C. C. Da je A. A.sodelovala pri nezakonitih poslih drugih dveh oseb, gre za žaljivo obdolžitev. Vsekakor gre v tem delu za žaljivo obdolžitev zakonite zastopnice tožene stranke. Tožeča stranka ne more izpodbiti ugotovitev sodišča glede trajanja mandata prokuriste B. B. upoštevajoč zlasti datum vpisa prokure v javni sodni/poslovni register. Tožeča stranka je v sporu sama zatrjevala, da je pred podpisom posojilne pogodbe po svojem direktorju vpogledala v javni sodni/poslovni register. Iz javno dostopnih podatkov in dokaznega postopka pa je jasno razvidno, da je bil izbris prokure B. B. v tem registru viden dne 24. 6. 2016. Vprašanje odvzema žiga in izbrisa PE 2. iz sodnega registra nista relevantni vprašanji tega postopka. Prav tako vprašanje obstoja ali neobstoja PE 2. ne vpliva na sklenitev sporne posojilne. Nedovoljeno novost predstavlja dostavitev dokazil s strani tožeče stranke v pritožbenem postopku. Novost tudi zatrjevanje, da je prišlo do sklenitve posojilne pogodbe v juniju 2016, saj je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je bila posojilna pogodba sklenjena 14.7.2016. Pravnomočna obsodila sodba opr. št. I K 47790/2019 je lahko zgolj dokaz o tem, da se zakonita zastopnica tožene stranke ni strinjala z ravnanjem C. C. in B. B., medtem ko tožeča stranka kakšne intenzivnosti pri terjanju C. C. in B. B. ni uspela dokazati.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi presojalo utemeljenost vtoževane terjatve na podlagi pogodbe o posojilu z dne 14.7.2016, določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o posojilni pogodbi (člen 569. do 578. člen OZ) in na podlagi neupravičene pridobitve (190. do 198. člen OZ), upoštevaje tudi določila Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki urejajo zastopanje (člen 32. do 38.a ).

6. Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je razvidno iz prvostopne izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče posebej ne povzema, se pa opredeljuje do pritožbenih očitkov (350. člen ZPP).

7. Pritožbeni očitek, da se je v postopku na prvi stopnji kršilo temeljno načelo procesnega prava, načelo neposrednosti (4. člen ZPP)1 pri izvedbi dokazov, saj bi zaradi narave gospodarskega spora in zamenjave sodnika, sodišče prve stopnje moralo vse dokaze izvesti neposredno, ker se pri zaslišanju strank in prič izoblikuje dokazna vrednost tudi po okoliščinah, v katerih so besede izrečene, po gestah zaslišanega, ipd., novi sodnik pa ni presodil, da bi bilo potrebno glede na časovni odmik, oziroma zastoj v sojenju ter zaradi razčiščenja dejanskega stanja, izvesti vsa zaslišanja strank in prič neposredno, pritožba očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka (339/1 čl. ZPP), ki pa se sodišču prve stopnje ni pripetila.

8. Prvostopno sodišče je zaradi spremembe sodnika, na naroku dne 18.8.2022 v skladu s 302. členom ZPP2 začelo glavno obravnavo znova in v soglasju s pravdnima strankama prebralo zapisnike o zaslišanju zakonitih zastopnikov pravdnih strank in prič, kar pomeni, da očitane kršitve načela neposrednosti ni bilo, saj sta pravdni stranki z branjem zapisnikov zaslišanih zakonitih zastopnikov in prič soglašali. Tako se pokažejo kot neutemeljene vse obširne pritožbene navedbe glede okoliščin in dejstev, ki bi imele zaradi kršitve načela neposrednosti vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe v konkretnem primeru.

9. Z navedbami, da je zaradi izostanka načela neposrednosti, prvostopno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo kljub dejstvu, da je ravno dopuščanje nezakonitosti v poslovanju tožene stranke s strani zakonite zastopnice tožene stranke odločilno prispevalo k situaciji, da je tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik bil zaveden in napeljan s strani vseh treh oseb tožene stranke, ki so delovale skupno dalj časa (vsaj še celo leto 2016), da je toženi stranki posodil denar, ki ga sedaj ob očitni obogatitvi tožene stranke oziroma oseb, ki so upravljale družbo (direktorica tožene stranke in obeh njenih sodelavk B. B. in C. C.), ne more izterjati nazaj; da je C. C., bila po izpovedbah v postopku brez pogodbe, ki bi bila osnova za plačilo njenega dela pri toženi stranki, bila pa je glavna vodja poslovanja toženke in je zakonita zastopnica tožene stranke izpovedala, da je imela delovno razmerje pri drugem delodajalcu, skrbela pa je za finance in dokumentacijo, priča B. B. pa je izpovedala, da je vodila posle z dobavitelji v Nemčiji, ker sama ni znala nemško, pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (po 340. členu ZPP), ki pa ni utemeljena.

10. Da načelo neposrednosti ni bilo kršeno je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Pritožba konkretno ne pojasni katere so tiste nezakonitosti v poslovanju tožene stranke, ki jih je zakonita zastopnica dopuščala in so prispevale k situaciji, da je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke zaveden in napeljan, da je posodil denar. V kolikor pritožba meri na preteklo sodelovanje s toženo stranko, na katerega se je zakoniti zastopnik tožeče stranke očitno zanašal, pa gre slediti ugotovitvam prvostopnega sodišča, da zakoniti zastopnik tožeče stranke ni ravnal z zadostno skrbnostjo pri podpisu in sklenitvi posojilne pogodbe z dne 14.7.2016, saj je iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra za toženo stranko razvidno, da B. B., ki je posojilno pogodbo dne 14.7.2016 podpisala v imenu posojilojemalca, na dan podpisa pogodbe ni bila več prokuristka tožene stranke. V trenutku sklenitve pogodbe je bila edina družbenica in direktorica tožene stranke A. A. Direktor sam pa je potrdil, da se glede navedenega posojila z direktorico tožene stranke ni pogovarjal, temveč z C. C. in B. B. Z direktorico tožene stranke je v zvezi s tem poslom prvič kontaktiral šele po vložitvi predloga za izvršbo. B. B. ob sklenitvi posojilne pogodbe ni imela več pooblastila (prokure) za zastopanje tožene stranke. Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra pa izhaja, da je bilo to dejstvo (preklica prokure) vpisano v sodni register in objavljeno 24.6.2016, torej pred sklenitvijo posojilne pogodbe in bi se zakoniti zastopnik tožeče stranke ob zadostni skrbnosti (skrbnosti dobrega gospodarstvenika - prvi odstavek 6. člena OZ) in ob dejstvu, da je vpogled v sodni register javno dostopen, moral in mogel pred podpisom posojilne pogodbe, ki mu je bila posredovana s strani tožene stranke, prepričati v sodnem registru katere osebe so pooblaščene za zastopanje tožene stranke in pri zakoniti zastopnici tožene stranke preveriti ali je dejansko podpisala posojilno pogodbo. Na neskrbnost zakonitega zastopnika tožeče stranke kaže tudi, da se je za posle dogovarjal z osebo C. C., ki pri toženi stranki sploh ni bila zaposlena, niti ni imela pooblastila za zastopanje tožene stranke, iz javnih objav (članka v prilogi B4) pa je razvidno, da je sodelovala v spornih poslih s premičninami. Gre torej za neskrbno ravnanje zakonitega zastopnika tožeče stranke v zvezi s sporno posojilno pogodbo, ne pa zakonite zastopnice tožene stanke kot želi zmotno prikazati pritožba. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi zakonita zastopnica tožene stranke in priča C. C. ter B. B. delovale skupno, saj je sam zakoniti zastopnik tožeče stranke potrdil, da je v zvezi z navedenim poslom z zakonito zastopnico tožene stranke prvič kontaktiral šele po vložitvi predloga za izvršbo. Vpis preklica prokure pa je bil v sodni register vpisan in objavljen že 24.6.2016. Da zakonita zastopnica tožene stranke ni odgovorna za nezakonito postopanje obeh prič C. C. in B. B., v zvezi z ravnanjem pri sklepanju sporne pogodbe, pa potrjuje tudi dejstvo, da sta bili obe priči pravnomočno obsojeni za (isti historični dogodek), in sicer B. B. za kaznivo dejanje ponarejanja listin in goljufije in C. C. za kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu (po določilih 252. člena in 211. člena Kazenskega zakonika), razvidno iz sodbe Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. I K 47790/2019 z dne 27. 9. 2021 (priloga A7), potrjene s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kp 47790/2019 z dne 15. 2. 2022 (priloga C8), medtem ko je sama za sporni posel izvedela šele po vložitvi predloga za izvršbo. Dokazna ocena prvostopnega sodišča (v točkah 12. - 13. obrazložitve prvostopne sodbe) je celovita (8. člen ZPP) in jo pritožbeno sodišče sprejema kot svojo. Navajanje izpovedi zakonite zastopnice in priče v posameznih izsekih, ne more izpodbiti dokazne ocene prvostopnega sodišča. 11. Pritožbeni očitek, da gre za sodbo presenečenja, ni utemeljen. Prepoved sodbe presenečenja namreč ne varuje pred dejanskim presenečenjem, pač pa pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečanja zato ne govorimo takrat, kadar sodišče sodbo opre na dokazno oceno s katero se pritožnik ne strinja, tudi ne kadar sodišče odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ni mogla računati, izgubilo možnost navajati dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali pa ugovore.3 V konkretnem primeru ne gre za sodbo presenečenja, saj je pravna podlaga tožbenega zahtevka ves čas enaka in o njej je prvostopno sodišče tudi odločalo. Pritožbeno izpostavljeno neujemanje v izpovedbah zaslišanih predstavnic toženke, ter zaznane nepravilnosti v poslovanju toženke, predstavljajo le lastno dokazno oceno pritožnice, ki pa ni utemeljena. Neujemanja v izpovedbah zaslišanih predstavnic toženke pritožba konkretizirano niti ne pojasni in ostaja na ravni pavšalnosti. Pritožbene navedbe glede nezakonitosti v poslovanju tožene stranke (poslovanje z gotovino, delo na črno, davčno nezakonite prakse poslovanja, ...) pa so pritožbena novota in iz tega razloga neupoštevne (337. člen ZPP).

12. Glede pritožbenih navedb, da je bilo ob zaznavi nezakonitega poslovanjem toženke potrebno ugotoviti, da je tožnica opravičena do vračila posojenega denarja, da gre za obogatitev za katero je navzven objektivno lahko odgovorna toženka kot družba z omejeno odgovornostjo, ker je njena direktorica A. A. zavestno sodelovala pri poslovanju, ki ni teklo na zakonitih osnovah, da je sama izpovedala in predložila dokaz, da je dalj časa zavestno sodelovala v korist toženke z osebami, ki imajo za seboj preteklost povezano z nezakonitimi ravnanji, saj je v spis vložila članek, ki razkriva nezakonito, davčno goljufivo delovanje poslovanja C. C., da je direktorica toženke ves čas vedela in vsaj še v letu 2016 zavestno sodelovala s pričo B. B., da bo le-ta »zaslužila z delom«, ter njenemu znancu vrnila dolg, pritožba ponovno uveljavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki pa ni utemeljena.

13. Sporne posojilne pogodbe v imenu tožene stranke ni sklenila zakonita zastopnica tožene stranke, temveč B. B., ki pa ni imela veljavnega pooblastila (prokure) ob sklenitvi pogodbe in pogodba ni bila veljavno sklenjena (prvi odstavek 70. člena OZ in tretji odstavek 73. člena OZ). Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) ureja prokuro kot posebno obliko splošnega poslovnega pooblastila za zastopanje družbe (32. člen ZGD-1).4 Podelitev in prenehanje prokure mora biti vpisana v sodni register (38. člen ZGD-1). S preklicem prokure prokurist v razmerju do družbe izgubi upravičenje za zastopanje družbe (36. člen ZGD-1). Ker B. B. ob podpisu posojilne pogodbe dne 14.7.2016 ni imela pooblastila (prokure), navedeno dejstvo pa je bilo vpisano v sodni register že 24.6.20165, obveznost tožene stranke do tožeče po 1. in 3. členu pogodbe o posojilu ni nastala, kar je prvostopno sodišče ugotovilo v 14. točki obrazložitve. Zahtevek tožeče stranke pa tudi iz naslova neupravičene pridobitve (190. člen OZ) ni utemeljen, saj tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila tožena stranka obogatena. Kupnina za navedeno vozilo je bila namreč izročena C. C. Tožena stranka dejansko v poslovanju med pričo D. (za kupca) in C. C. (ter B. B.) ni sodelovala, niti ni navedena v dokumentaciji, kar je prepričljivo ugotovilo prvostopno sodišče v 18. točki obrazložitve in z razlogi prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Tožena stranka oziroma njena zakonita zastopnica ne more biti odgovorna za nezakonito poslovanje C. C. in B. B., ki sta bili šele tekom tega sodnega postopka pravnomočno obsojeni za svoje ravnanje pri sklepanju sporne pogodbe (isti historični dogodek), B. B. za ponarejanje listin in goljufije, C. C. pa za kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu (252. člen in 211. čl. KZ), razvidno iz sodbe Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. I K 47790/2019 z dne 27.9.2021, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 47790/2019 z dne 15.2.2022. Teh ugotovitev pritožba ne more izpodbiti z v spis vloženim člankom o spornih poslih C. C. Zakonita zastopnica tožene stranke je namreč za sklenitev posojilne pogodbe z dne 14.7.2016 izvedela šele po vložitvi predloga za izvršbo, kar je pojasnil sam zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki je glede sklenitve posojila kontaktiral le z C. C. in B. B. To pa kaže na neskrbno ravnanje zakonitega zastopnika tožeče stranke, saj je bil preklic prokure vpisan v sodni register in objavljen že 24.6.2016 in bi se zakoniti zastopnik tožeče stranke ob zadostni skrbnosti moral in mogel pred podpisom posojilne pogodbe prepričati v sodnem registru katere osebe so pooblaščene za zastopanje tožene stranke. Zato pritožbene navedbe niso utemeljene.

14. S pritožbenimi navedbami, da so A. A., C. C. in B. B. skupaj vodile posel z namenom, da so pridobile stranke in si razdelile premoženjsko korist, pritožba prav tako očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki prav tako ni podana.

15. Da bi zakonita zastopnica A. A. bila vpletena v prevaro oz. sodelovala s pričama C. C. in B. B. pri spornem pravnem poslu urejanja posojila, tožeča stranka ni dokazala, kar je prvostopno sodišče prepričljivo pojasnilo v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Z razlogi sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje. Že sam zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da ga je za posojilo prosila C. C. in v zvezi s tem poslom je kontaktiral le z C. C. in B. B., s A. A. pa je prvič kontaktiral o tem poslu po vložitvi predloga za izvršbo. Tudi priči C. C. in B. B. sta potrdili, da sta vse zadeve v zvezi s posojilom s tožečo stranko urejali sami, A. A. pri sklepanju poslov in delnem vračilu posojila ni sodelovala, kar potrjuje tudi ravnanje B. B., ki je prejeto posojilo delno vračala tožeči stranki v svojem imenu in ne v imenu tožene stranke. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

16. Glede pritožbenih navedb, da bi sodišče moralo pri presoji o neupravičeni pridobitvi (obogatitvi) zasledovati načelo objektivne odgovornosti družbe navzven, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožeča stranka neupravičene pridobitve ni dokazala, zato so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

17. Glede majhnega pomena odvzema žiga, pa je prvostopno sodišče v 15. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da so tovrstne navedbe tožeče stranke o neskrbnem ravnanju zakonite zastopnice tožene stranke v zvezi z odvzemom žiga neutemeljene, saj je zakonita zastopnica B. B. ob obvestilu o preklicu prokure, pozvala k vračilu žiga, vendar se je ta izmikala. Ker zakoniti zastopnici tožene stranke žiga ni takoj izročila, ji ga je ta odvzela v poletnih mesecih leta 2016. Ravnanje zakonite zastopnice tožene stranke torej ni bilo neskrbno in so drugačni pritožbeni očitki neutemeljeni (340. člen ZPP).

18. Pritožbene navedbe, da je sodišče v sodbi zmotno zatrjevalo, da poslovna enota PE 2. ni nikoli obstajala (ponovno očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja 340. člen ZPP), niso utemeljene. Te ugotovitve iz prvostopne sodbe ne izhajajo. Prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi zgolj ugotavlja, da omenjeni naslov ni bil nikoli vpisan v sodni register kot poslovni naslov tožene stranke.

19. Pritožbene navedbe, da iz podatkov Ajpesa izhaja, da je bila PE 2. pri toženi stranki izbrisana 23.11.2017, torej leto in pol kasneje kot je zakonita zastopnica zatrjevala, da z C. C. in B. B. ni imela nič več, so pritožbene novote in iz tega razloga neupoštevne (337. člen ZPP).

20. Pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče sodbo oprlo na neresnične podatke, da poslovna enota nikoli ni bila vpisana v poslovni register predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP) in posledično napačno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP), ki prav tako nista utemeljeni. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo takšnih ugotovitev prvostopno sodišče ni zapisalo v izpodbijani sodbi (glej točko 18. te sodbe).

21. Pritožbene navedbe, v kolikor je prišlo do preklica prokure, je morala B. B. poslovati in ustno dogovoriti posojilno pogodbo že v juniju 2016, ko je še bila prokuristka, saj je direktor tožnice pri toženki kupil vozilo Landrover Discovery, razvidno iz računa z dne 22.6.2016, katerega je zanj pridobila tožena stranka in so v njenem imenu z direktorjem sodelovale vse tri predstavnice toženke, so delno pritožbene novote (337. člen ZPP) in niso pritožbeno upoštevne, kolikor se nanašajo na ustno dogovorjeno posojilno pogodbo. Glede sklicevanja na predhodni posel nakupa oz. prodaje vozila Land Rover Discovery, pa je že prvostopno sodišče v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo in z razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke v poslovnem sodelovanju s toženo stranko neskrben tudi v primeru nakupa vozila Land Rover Discovery, ki ga je prav tako dogovoril s pričama C. C. in B. B., saj je blagajniški prejemek z dne 12.7.2016, prav tako podpisala B. B. po preklicu pooblastila (prokure), ko je bil navedeni podatek že vpisan in objavljen v sodnem registru 24.6.2016. 22. Pritožbene navedbe, da ni jasno kdaj točno je bila posojilna pogodba dogovorjena (340. člen ZPP), ne držijo. Med pravdnima strankama je nesporno, da je bila posojilna pogodba sklenjena dne 14.7.2016. Prav tako tudi ne držijo pritožbene navedbe, da ni jasno kako je potekal vpis v sodni register, ali je bilo že 24.6.2016 iz javno dostopnega poslovnega registra razvidno, da B. B. ni več prokuristka. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče (v 12. točki obrazložitve) iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra v prilogi B3 izhaja, da B. B. od 24.6.2016 dalje ni več prokuristka tožene stranke in datum izbrisa pooblastila (prokure) je bil na navedeni datum tudi objavljen, kar pomeni, da je bilo iz javno dostopnih podatkov razvidno, da imenovana ni več prokuristka. Drugačna pritožbena zatrjevanja so zmotna.

23. Pritožbene navedbe, da pravnomočna obsodilna sodba Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. I K 47790/2019 izrečena pričama B. B. in C. C. za tožnico predstavlja zgolj še en dokaz, da je zakonita zastopnica tožene stranke ravnala neskrbno nasproti tožnici, predstavljajo lastno dokazno ocene tožeče stranke (340. člen ZPP), ki pa ni utemeljena. Pravnomočna obsodilna sodba obeh prič je dokaz o nezakonitem ravnanju prič v zvezi s sporno posojilno pogodbo (isti historični dogodek), za kar pa zakonita zastopnica tožene stranke ni odgovorna.

24. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Sodišče je odločalo o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, je pa stroške pritožbe priglasila, sama nosi stroške pritožbe. Mora pa toženi stranki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženi stranki se prizna priglašenih 750 točk za odgovor na pritožbo, 15 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 559,98 EUR.

26. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006. 1 4. člen ZPP določa: 1) Sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. 2) Če zakon tako določa, odloči sodišče o tožbenem zahtevku na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov. 2 302. člen ZPP pa določa: Če se narok preloži, se opravi nov narok po možnosti pred istim senatom. 2)Če se opravi nov narok pred istim senatom, se glavna obravnava nadaljuje in predsednik senata pove na kratko potek prejšnjih narokov; vendar pa sme senat v tem primeru skleniti, da se obravnava znova začne. 3)Če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. 3 VSRS II Ips 75/2016, VSL II Cp 2167/2018 4 Pri čemer obseg prokure predstavlja upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen (35. člen ZGD-1). 5 V razmerju do dobrovernih tretjih začne preklic prokure učinkovati z vpisom v tega pravnega dejstva v sodni register (Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. dopolnjena izdaja, 1. knjiga, stran 204)