Jedro

Dejanska ugotovitev, da je zapustnica odplačala tožničino pomoč z dolgoletnim kuhanjem, s pridelki, darili, tudi denarnimi itd. pomeni, da ni mogoče zaključiti, da bi tožnica s svojo pomočjo materi prispevala k ohranitvi njenega premoženja. (Izločitveni zahtevek po 32. členu ZD je zato neutemeljen).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora povrniti prvi toženki 391 evrov stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni od prejema te sodbe, od naslednjega dne dalje pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

Tožnica je na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča proti toženkama uveljavljala ugotovitveni zahtevek, da 1/8 zapustničinega premoženja ni last zapustnice, pač pa tožnice, zaradi česar je z dajatvenim zahtevkom zahtevala tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine. Trdila je, da je več od obeh toženk pomagala materi, pri delu z najemniki poslovnih prostorov pa je pomagal tudi njen mož. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov presodilo, da 32. člena Zakona o dedovanju (ZD) ni mogoče uporabiti, ker je zapustnica pomoč tožnice in njenega moža odplačala s svojimi uslugami, pridelki z vrta in njive ter manjšimi denarnimi zneski, kot je odplačala pomoč ostalih dveh hčerk (obeh toženk), pa tudi tožničinega sina. Dodalo je še, da ima nega kot oblika medsebojne družinske pomoči za posledico denarni zahtevek, ne pa stvarnopravnega, ter da so bili ti stroški vezani izključno na osebo zapustnice, ne pa na njeno premoženje, lastninska pravica pa se pridobi z vlaganjem v samo premoženje.

Sodišče druge stopnje je potrdilo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in dodatno utemeljilo tudi materialnopravne razloge. Zato je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga relativne kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V zvezi z oceno prispevka tožničinega moža zapustnici pri urejanju zadev z najemniki je prvostopenjsko sodišče omenilo le izpoved priče F. B., ne pa še dveh drugih prič (tožničinega moža in njenega sina) ter listin, drugostopenjsko sodišče pa tudi ni ocenilo teh listin. Po mnenju revizije obseg obnove hiše kaže na odločilnost pomoči pri pridobivanju najemnine. Zatrjuje nedoslednosti v izpovedi navedene priče, zaradi česar sta obe sodišči kršili 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zato je izostala tudi dokazna ocena o tistem delu prispevka tožničinega moža, ki se nanaša na pridobitev upravnih dovoljenj v zvezi s spremembo zakonodaje glede zahtev za poslovni prostor, ta postopek pa je bil zamuden in je trajal v letih 1997 in 1998. Materialno pravo je zmotno uporabljeno zaradi preostrega stališča obeh sodišč, da izločitvenega zahtevka ni mogoče priznati pri posrednem ohranjanju zapustnikovega premoženja, torej takem preko skrbi za osebo zapustnika, pa čeprav ta skrb posledično ohranja premoženje. Pri tem se revizija sklicuje na 124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Obseg potreb po preživljanju določajo tudi povečane potrebe v starosti in bolezni. Če eden od zavezancev k povečanim potrebam prispeval v obliki potrebne in povečane naturalne skrbi, in sicer več od ostalih, je zapustnik zato ohranil tisto premoženje, ki se sicer prišteva med sredstva za lastno preživljanje v smislu navedenega zakona. V takem primeru po mnenju tožnice ni ovire, da se tak doprinos ne bi odrazil v stvarnopravni obliki kot eni od ostalih oblik pridobivanja za ohranitev premoženja.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama. Prva toženka v odgovoru na revizijo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljana relativna procesna kršitev ni podana. V revizijskem postopku ni več mogoče uveljavljati relativne procesne kršitve, do katere naj bi prišlo v postopku na prvi stopnji, če ni bila uveljavljana že v pritožbi (primerjaj 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Razlogi, s katerimi revizija utemeljuje očitek pritožbenemu sodišču o enaki relativni procesni kršitvi 8. člena ZPP, pa vsebinsko pomenijo le nestrinjanje s presojo o obsegu pomoči tožničinega moža, torej nestrinjanje s potrditvijo dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Ali z drugimi besedami: tožnica v preobleki zatrjevane procesne kršitve izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in potrdilo drugostopenjsko sodišče. Tega pa ne sme, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja. Na tem mestu zato revizijsko sodišče le pripominja, da je pritožbeno sodišče tožnici odgovorilo, da je njen mož izpovedal, da je zapustnici nehal pomagati pri delu z najemniki v letu 1996. Obe sodišči sta ugotovili naslednjo dejansko podlago spora: Tožnica je s svojo družino živela skupaj z materjo do leta 1980, ko se je odselila v novozgrajeno hišo v bližini, vendar je mati še naprej zanjo in njeno družino kuhala, tožnica pa je materi prala in likala. Tako stanje je trajalo do leta 1997, ko je mati prenehala s kuhanjem in se preselila v zgornje nadstropje, za njeno prehrano pa je skrbela tožnica, vendar občasno tudi toženki. Od preselitve v zgornje nadstropje je mati potrebovala pomoč pri hoji po stopnicah, sicer pa je sama skrbela za lastno higieno, za jemanje zdravil itd.. Šele v zadnjem letu je bila zaradi bolezni v celoti odvisna od tuje pomoči. Kljub bolezni pa je bila še naprej "absoluten gospodar", saj je celo dober mesec pred smrtjo (maj 2001) organizirala ureditev dvorišča in plačala podjetniku. Prejemala je 30.000 SIT kmečke pokojnine, vendar pa je imela od oddaje poslovnih prostorov približno 2000 DEM mesečnih dohodkov. Bila je finančno popolnoma samostojna, razpolagala je s svojim denarjem, ga vlagala v obnovo hišo, še pred smrtjo je dvigovala denar z ene od hranilnih knjižic. Kljub danemu pooblastilu tožničinemu možu je tudi sama sodelovala pri poslih z najemniki, zato njegova pomoč ni bila velika. Z raznimi darili, tudi denarnimi zneski, pridelki z njive in vrta ter dolgoletnim kuhanjem je tožnica dobila ustrezno odmero za svojo pomoč oziroma je bila ta plačana. Enako velja za ostali dve hčerki in tožničinega sina.

Povzeta dejanska podlaga zadošča za odločitev o tožničinem zahtevku. Po prvem odstavku 32. člena ZD imajo tisti zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Dejanska ugotovitev, da je zapustnica odplačala tožničino pomoč z dolgoletnim kuhanjem, s pridelki, darili, tudi denarnimi itd. pomeni, da ni mogoče zaključiti, da bi tožnica s svojo pomočjo materi prispevala k ohranitvi njenega premoženja. Zato so dodatni razlogi, za kakšna vlaganja potomca mora iti, in revizijska graja teh razlogov, za to zadevo pravno nepomembni. Zaradi revizijskega izvajanja v zvezi s 124. členom ZZZDR revizijsko sodišče še pojasnjuje, da navedeni člen določa preživninsko obveznost polnoletnih otrok do staršev, kadar ti nimajo lastnih sredstev za preživljanje. Mati pravdnih strank jih je imela, na kar kažejo med drugim tudi prihranki na več hranilnih knjižicah. Če jih ne bi imela in če bi bila tožničina pomoč pri preživljanju matere večja od pomoči obeh njenih sester, pa bi lahko od njiju na podlagi 133. člena ZZZDR zahtevala povračilo potrebnih izdatkov. Tak zahtevek je obligacijskopravne narave, ne pa stvarnopravne, kot sta pravilno pojasnili tožnici že obe nižji sodišči. Zato je drugačno tožničino revizijsko stališče materialnopravno zmotno.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. O stroških revizijskega odgovora prve toženke je odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določb Odvetniške tarife, o zahtevanih zamudnih obresti od odmerjenega zneska pa je odločilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem iz decembra 2006.