Jedro

Presoja višine prisojene odškodnine za posamezne vrste škode.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških postopka (točka II.) spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki zniža za 324,18 EUR (to je na znesek 2.283,06 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I/1 odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 613,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.164,00 EUR od 15.6.2006 do 15.9.2007, od zneska 688,53 EUR od 15.6.2006 do 23.9.2007 in od zneska 613,24 EUR od 15.6.2006 do plačila, vse v 15 dneh. Pod točko I/2 je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še znesek 658,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.480,00 EUR od 20.1.2007 do 23.9.2007 in od zneska 658,80 EUR od 20.1.2007 dalje do plačila, v 15 dneh. Pod točko I/3 je tožbeni zahtevek tožeče stranke v preostalem delu zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je pod točko II. izreka toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki 2.607,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila, vse v 15 dneh.

(2.) Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

(3.) Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in glede odločitve o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika tudi v preostalem delu, oziroma podrejeno, da jo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe. V bistvenem navaja, da je prisojena odškodnina za strah prenizka, glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je zavrnitev zahtevka po njegovem mnenju neutemeljena, kar podrobneje pojasnjuje. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo tudi uspeh strank v postopku, saj bi moralo upoštevati dejstvo, da je tožena stranka ugovarjala 20 % soodgovornost tožeče stranke, in bi moralo sodišče zato uspeh po temelju in uspeh po višini upoštevati ločeno. Sodišče tudi ni priznalo stroškov za izvedenca oziroma cenilca avtomobilske stroke, čeprav so bili priglašeni.

(4.) Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe in stroškovni del odločitve brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbe. V bistvenem navaja, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem previsoko odmerjena za najmanj 1.000,00 EUR. Tožnik je v nesreči utrpel le zvin vratne hrbtenice, odrgnine po glavi in udarec po laktu leve in desne roke. V spis je vložil samo en zdravstveni dokument, to je izvid UKC Ljubljana z dne 27.5.2006. Povzema izvedeniško mnenje in oporeka ugotovitvi sodišča, da naj bi izvedenec napisal, da so nevšečnosti pri tožniku trajale do šest mesecev. V zvezi z bolečinami opozarja, da iz dokumentacije ni razvidno, da bi tožnik izvajal kakršnokoli razgibavanje pod nadzorom. Sodišče ne more nekritično verjeti tožnikovim lastnim navedbam o njegovih bolečinskih obdobjih. Previsoko je bila odmerjena tudi odškodnina za strah in sicer vsaj za 300,00 EUR. Po mnenju izvedenca sekundarni strah glede poškodb ni bil intenziven, ni pa jasno, zakaj ga je trpel, če ni bilo v njem niti toliko strahu, da bi iskal kakršnokoli strokovno zdravniško pomoč zaradi zdravljenja. Nepravilna je odločitev tudi v pogledu odločitve v zvezi z materialno škodo. Tožena stranka je na vse nepravilnosti in netočno uporabljene podatke izvedenca M. opozorila v svojih pripravljalnih vlogah in na glavni obravnavi z dne 18.12.2009. Sodišče bi glede na nejasnosti v izvedeniškem mnenju moralo upoštevati zahtevo tožene stranke in postaviti novega izvedenca. Nepravilna je tudi odločitev glede pravdnih stroškov. Po delnem umiku tožbenega zahtevka na glavni obravnavi 7.5.2008, je vrednost zahtevka znašala zgolj 4.670,08 EUR in bi ta vrednost morala biti podlaga za odmero stroškov. Ker je po 7.5.2008 sodišče odločalo zgolj samo še o znesku 4.670,08 EUR, sodišče pa je s sodbo prisodilo skupaj 1.272,04 EUR, je tožeča stranka uspela le s 27,24 % vtoževanega zneska. Kar nekaj pripravljalnih vlog tožeče stranke v letu 2009 se je tudi ponavljalo, ali pa so bile pisane druga za drugo, povsem brez potrebe in so tudi v tem pogledu stroški preveč prisojeni.

(5.) Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranka odgovora ni podala.

(6.) Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena.

(7.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

(8.) Tožnik v tem postopku uveljavlja plačilo denarne odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v prometni nezgodi dne 27.5.2006. Med strankama ni (več) sporno (tožena stranka ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode, ne izpodbija), da je za prometno nezgodo odgovoren zavarovanec tožene stranke, zato je tožena stranka dolžna povrniti tožniku vso škodo, ki mu je v tem škodnem dogodku nastala. Materialnopravno podlago za odločanje o odškodnini predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), predvsem 131. in 179. člen. Tožnik je, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, v škodnem dogodku utrpel izvin vratne hrbtenice, obtolčenino in odrgnino na levem delu čela in udarnino na levi podlahti in desni dlani. V nesreči je bilo poškodovano tudi njegovo vozilo.

Glede pritožbe tožene stranke proti odločitvi o zahtevku za plačilo premoženjske škode: (9.) V zvezi z ugotovitvijo višine materialne škode na vozilu, ki jo je tožnik (po delnem umiku) vtoževal v višini 6.465,77 EUR, je sodišče postavilo cenilca avtomobilske stroke M., ki je škodo tožnika izračunal na način, ki ga je sodišče podrobno pojasnilo v izpodbijani sodbi. Tožena stranka je takšnemu izračunu ugovarjala zgolj v dveh smereh. Trdila je, da je izvedenec kot izhodiščno ceno napačno vzel model vozila Alfa Romeo 159 in ne Alfa Romeo 156 in je posledično iz tega razloga tudi izračun škode napačen, poleg tega pa naj bi svojega dela ne opravil do konca. V zvezi s prvo pripombo (način izračuna škode med strankama namreč ni bil sporen) je sodišče izvedenca pozvalo, da svojo cenitev oziroma mnenje pisno dopolni, bil pa je tudi neposredno zaslišan. Ob tem zaslišanju je odgovoril na pripombe in vprašanja tožene stranke in pojasnil, da izhodiščne vrednosti za model Alfa Romeo 156 ni mogoče vzeti kot izhodišče, saj v letu 2006, ko je prišlo do škodnega dogodka, novega modela takšnega avtomobila ni bilo več na trgu, ker ga niso izdelovali. Dodatno je pojasnil pravila cenilne stroke in tudi konkreten obračun škode. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je cenilec s pisno dopolnitvijo in ob zaslišanju odgovoril na vsa vprašanja tožene stranke in obrazložil tudi nejasnosti v prvotno izdelanem mnenju tako, da je cenitev po dopolnitvi jasna in popolna in tudi ni nobenega razloga za dvom glede njene pravilnosti. Upoštevajoč 254. člen ZPP zato ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče prve stopnje predlogu tožene stranke, da se v postopku postavi drug cenilec avtomobilske stroke, ugodilo. Po 3. odstavku citiranega določila se mnenje drugega izvedenca zahteva zgolj v primeru, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Tožena stranka zato v svoji pritožbi neutemeljeno ugovarja izračunu škode, kot ga je napravil izvedenec in tudi neutemeljeno vztraja pri tem, da bi bilo v postopek potrebno pritegniti novega izvedenca avtomobilske stroke. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede obeh pritožb proti odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo: (10.) Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. To načelo po eni strani narekuje, da mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati vse okoliščine na strani oškodovanca, na drugi strani pa razpon odškodnin od najhujših do najmilejših in višino odškodnin, ki so bile odmerjene v primerljivih škodnih zadevah. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odmeri pravične denarne odškodnine za posamezne relativno samostojne oblike nepremoženjske škode v celoti upoštevalo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti le-te, utemeljeno pa je bil zavrnjen tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

(11.) Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo, saj je ugotovilo, da je pri tožniku prišlo le do začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, do trajnih posledic in s tem trajnega zmanjšanja zaradi škodnega dogodka pa ni prišlo. Pravilno je pojasnilo, da je za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti mogoče priznati odškodnino le, če bi bilo to začasno zmanjšanje neobičajno dolgo oziroma intenzivno, ali če bi nastopile kakšne druge okoliščine, ki bi takšno odškodnino utemeljevale, kar pa ni bilo ugotovljeno. Dejanske ugotovitve, na katerih temelji takšen zaključek, in ki jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, imajo podlago v izpovedbi tožnika, predvsem pa v izvedeniškem mnenju. Tožeča stranka v zvezi s tem v pritožbi opozarja na posamezne dele svoje izpovedbe, vendar pa ta, sama po sebi, ne more biti podlaga za drugačno odločitev. Izvedenec namreč ni ugotovil, da bi tožnik v posledici prometne nesreče utrpel trajne posledice in s tem trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in se je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja zato utemeljeno oprlo na njegovo mnenje in ne na deloma drugačno tožnikovo izpoved, upoštevajoč tudi to, da je izvedenec na pripombe tožnika ob zaslišanju odgovoril in dal dodatna pojasnila tako, da ni nobenega razloga za dvom v pravilnost njegovih ugotovitev glede tega vprašanja. Je pa sodišče prve stopnje vse omejitve, ki so bile začasne narave, skladno z uveljavljeno sodno prakso, upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja, ki je iz tega razloga tudi višja.

(12.) Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za pretrpljeni strah 800,00 EUR, za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pa 2.500,00 EUR, skupaj torej 3.300,00 EUR.

(13.) Kot je mogoče sklepati iz izpodbijane sodbe, je sodišče tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem prisodilo višjo odškodnino kot bi jo sicer, tudi na račun začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče meni, da je prisojeni znesek primeren in ne odstopa od kriterija pravične denarne odškodnine.

(14.) Iz izvedeniškega mnenja tako izhaja, da je tožnik v prometni nezgodi utrpel zvin vratne hrbtenice, obtolčenine in odrgnine na čelu levo ter odrgnino na levi podlakti in desni dlani. Zaradi teh poškodb je trpel srednje močno stalno bolečino 4 dni, srednje močno občasno bolečino v nadaljnjih 30 dneh in lahko občasno bolečino v obdobju do pet mesecev. Po šestih mesecih se bolečine v vratnih strukturah, kot posledica poškodbe, niso več pojavljale. Izvedenec je kot nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ocenil pregled v travmatološki urgentni ambulanti, RTG slikanje glave in vratu ter nošnjo mehke ovratnice. V zvezi z ugotavljanjem trajno zmanjšane življenjske aktivnosti pa je pojasnil, da so omejitve, ki jih je trpel tožnik (igranje bobnov, kolesarjenje, plavanje), trajale le prehodno obdobje in to največ 6 mesecev. Te omejitve v izvedeniškem mnenju res niso navedene pri nevšečnostih v zvezi z zdravljenjem, pač pa v delu, kjer je izvedenec odgovarjal na vprašanje v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, vendar pa to ni razlog, da sodišče tega ne bi smelo upoštevati. Kot je že bilo navedeno, je s tem le sledilo ustaljeni sodni praksi, da se v primeru začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če ni pogojev za prisojo samostojne odškodnine, to upošteva v okviru odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem.

(15.) Dejstvi, da tožnik po poškodbi ni obiskal tudi osebnega zdravnika in tudi ni predložil dokazil, da je izvajal priporočeno razgibavanje, ne moreta biti razlog za dvom v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na intenzivnost in trajanje bolečin ter nevšečnosti povezanih z zdravljenjem, vključno z začasnim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti. Zaključki sodišča namreč nimajo podlage le v izpovedbi tožnika, pač pa tudi v izvedeniškem mnenju, ki je intenzivnost in trajanje bolečin ter ostale zatrjevane nevšečnosti v zvezi zdravljenjem in začasne omejitve pri določenih življenjskih aktivnostih ustrezno objektiviziral. Sodišče prve stopnje je tožnikove trditve in njegovo izpoved torej kritično presojalo in se ob tem oprlo na izvedeniško mnenje. Znesek 2.500,00 EUR glede na navedeno predstavlja pravično zadoščenje, upoštevaje ugotovljeno stopnjo in trajanje prestanih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem ter posebej upoštevajoč tudi začasne omejitve, ki jih je tožnik sicer uveljavljal v zvezi z odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

(16.) Tudi odškodnina za strah je odmerjena v primernem znesku glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je primarni strah pri tožniku bil zelo intenziven in eksistenčen. Izguba kontrole nad prometno situacijo, pokanje pločevine in sprožanje zračne blazine so povzročili občutek življenjske ogroženosti, ki je s popuščanjem trajal še kakšno uro. Sekundarni strah glede poškodb ni bil intenziven in je bila po zdravstveni oskrbi lahko prisotna le še lažja oblika tega strahu zaradi neznane prognoze in je trajal, dokler se ni vrat razgibal oziroma dokler so bile prisotne s strani tožnika navajane težave z nastankom bolečin pri prisilnih držah vratne hrbtenice, vendar največ šest mesecev. Tudi v zvezi s tem tožena stranka neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede sekundarnega strahu z opozarjanjem, da tožnik ni iskal strokovne zdravniške pomoči zaradi zdravljenja, saj ima vsak človek pravico, da se za zdravljenje oziroma pomoč odloči ali ne, kar pa ne izključuje te vrste škode. Tožnik je o prestanem strahu izpovedal, njegova izpovedba pa je objektivizirana z mnenjem izvedenca. Glede na intenzivnost in čas trajanja je prisojena odškodnina tudi po višini primerna in je zato tako pritožba tožeče, ki meni, da je upravičen do višje odškodnine, kot pritožba tožene stranke, ki meni, da je le-ta previsoko odmerjena, neutemeljena.

Glede pritožb obeh pravdnih strank zoper odločitev o stroških postopka: (17.) Tožena stranka v zvezi z odmero pravdnih stroškov utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka že na glavni obravnavi dne 7.5.2008 delno umaknila tožbeni zahtevek in sicer za znesek 8.332,53 EUR in je sodišče v tem delu s sklepom postopek tudi ustavilo. V nadaljevanju je bil predmet obravnavanja le še znesek 4.670,08 EUR s pripadki in bi sodišče prve stopnje zato posledično od takrat dalje moralo stroške obeh pravdnih strank odmeriti, upoštevajoč pri tem Odvetniško tarifo, glede na vrednost (še) obravnavanega dela glavnice. Neutemeljeno pa ena in druga stranka zatrjujeta, da je sodišče napačno ugotovilo njun uspeh v postopku. Glede na to, da je tožena stranka del dolgovanega zneska plačala že po vložitvi tožbe, je sodišče prve stopnje pri uspehu tožeče stranke pravilno upoštevalo tudi del zahtevka, ki je bil umaknjen. Tožeča stranka nadalje neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju uspeha upoštevati, da je tožena stranka ugovarjala 20 % soodgovornost tožeče stranke. Sodna praksa se je sicer res ustalila na stališču, da se v primeru, če je sporen tako temelj kot višina zahtevka, pri uspehu upošteva ločeno uspeh po temelju in uspeh po višini, vendar pa do takšnega razlikovanja lahko pride zgolj v primeru, če je s tem povezan tudi nastanek stroškov. V konkretnem primeru temu ni tako, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom soodgovornosti zaslišalo zgolj eno pričo, celoten preostali dokazni postopek pa je tekel v zvezi z višino škode in bi bili vsi dokazi izvedeni tudi, če tega ugovora ne bi bilo. Sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno ni priznalo stroškov za plačilo izvedenca avtomobilske stroke, saj je iz podatkov spisa razvidno, da so bili plačani iz sredstev proračuna, na podlagi odločbe službe za brezplačno pravno pomoč. Tožena stranka tudi neutemeljeno oporeka potrebnosti pripravljalnih vlog tožeče stranke. Vse vloge so bile vložene bodisi kot odgovor na vlogo tožene stranke ali v zvezi s podanimi izvedeniškimi mnenji in jim zato ni odrekati potrebnosti.

(18.) Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo, v pogledu stroškov, delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo prisojene stroške obeh pravdnih strank tako, da je od delnega umika tožbe dalje upoštevalo znižano vrednost spornega predmeta ter s tem tudi manjše število točk za posamezno opravilo. Stroški tožeče stranke tako znašajo skupaj 3.777,66 EUR in predstavljajo stroške zastopanja v višini 4920 odvetniških točk, DDV v višini 20 %, pavšalno odmerjene materialne stroške v višini 2 oziroma 1 %, sodno takso ter stroške izvedeniškega dela, ki ga je tožeča stranka plačala. Glede na uspeh tožeče stranke v postopku (75%), je upravičena do povračila zneska 2.833,24 EUR. Stroški tožene stranke znašajo skupaj 2.200,74 EUR, kar predstavlja 3740 točk za zastopanje po odvetniku, 20 % DDV, materialne stroške v višini 1 oziroma 2 %, potne stroške ter sodno takso za odgovor na tožbo. 25 % tako odmerjenih stroškov znaša 550,18 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.283,06 EUR. Glede na tako priznane stroške, je pritožbeno sodišče sodbo v izreku pod točko II. spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižalo za 324,18 EUR, to je na znesek 2.283,06 EUR.

(19.) V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke ter v celoti pritožbo tožeče stranke na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(20.) Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa le delno v pogledu stroškov, kar predstavlja sorazmerno majhen del, zaradi katerega posebni stroški niso nastali ter upoštevajoč, da odgovor na pritožbo, ki ga je tožeča stranka vložila v zvezi s pritožbo tožene stranke, ni v ničemer prispeval k rešitvi pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154 in 155 člen v zvezi s 165. členom ZPP).