Jedro

Poškodbe na telesnem in duševnem zdravju komaj 18 letne oškodovanke, ki so korenito zmanjšale njene življenjske aktivnosti, spremenile poklicna pričakovanja in ves način življenja, narekujejo pri odmeri višine odškodnine predvsem upoštevanje njene starosti.

Izrek

Pritožbi se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbene stroške trpita pravdni stranki sami.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za vso škodo, ki jo je utrpela tožnica v škodnem dogodku dne 8. 1. 1993, ko se je v prometni nezgodi, ki jo je zakrivil zavarovanec tožene stranke, hudo telesno poškodovala in utrpela številne hude posledice na telesnem in duševnem zdravju. Za negmotno škodo ji je dosodilo odškodnino v skupnem znesku 10,950.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 1997 dalje. Za fizične bolečine ji je dosodilo znesek 2,700.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT, za psihične bolečine zaradi skaženosti 2,750.000,00 SIT in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5,000.000,00 SIT.Višji zahtevek za negmotno škodo škodo je zavrnilo. Zahtevku za plačilo gmotne škode je ugodilo v celoti v znesku 126.110,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo vseh pravdnih stroškov, ker je tožnica uspela s pretežnim delom svojega zahtevka.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnjeni del sodbe iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da prisodi tožnici vso zahtevano odškodnino. Pri tem je obširno opozorila na obseg tožničinih telesnih poškodb, na trajanje in neugodnosti zdravljenja, na posledice na telesnem in duševnem področju in ponovila ugotovitve izvedencev, ki so podali v tem sporu izvedeniška mnenja. Če bi sodišče upoštevalo vse, na kar opozarja pritožnica in je v dokaznem postopku izkazano, zlasti pa njeno mladost in dejstvo, da je zaradi vsega, kar trpi, neuspešna še pri študiju, bi moralo priznati tožnici vso zahtevano odškodnino za vse oblike negmotne škode.

Tožena stranka pa se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov (člen 353/I ZPP) zoper sodbo in jo izpodbijala v delu, ki se nanaša na priznanje odškodnine za nematerialno škodo nad zneskom 5,950.000,00 SIT. Predlagala je, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje in dosodi tožnici nižjo odškodnino, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Tožena stranka graja predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni prispevala k nastanku oz. višini svoje škode, ker je bila privezana z varnostnim pasom. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na verjetnost, na izpovedbe tožnice same in njene matere, da se vedno privezuje in na izpovedbo priče a, da jo je verjetno odvezal po nezgodi, ker je krvavela iz ust. Slednjega se priča a zaradi lastnih poškodb z gotovostjo ne spominja. Da je poškodba - stisnjenje trebuha - nastala zaradi priveza z varnostnim pasom, nasprotuje dejstvo, da je bila poškodovana tožnica tudi po glavi.

Meni, da ni izkazano, da je bila tožnica privezana, kar pa je zakonska obveznost potnikov. Odločitev sodišča ne more temeljiti le na verjetnosti, zato je tožnica do 15 % soodgovorna za posledice nastale škode.

Nadalje izpodbijana sodba po mnenju pritožbe tožene stranke nepravilno ugotavlja, da prisojena odškodnina ne presega limita, do katerega glede na zavarovalno pogodbo jamči tožena stranka. Tožena stranka je na dan škodnega dogodka jamčila do zneska 6,000.000,00 SIT, kar valorizirano do dneva sojenja 22. 4. 1997 znaša 10,117.800,00 SIT in ne 30,000.000,00 SIT, kot brez ustrezne obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje. Spor med pravdnima strankama je potrebno presojati po pravu, ki je veljalo na dan škodnega dogodka, to je v času nastanka razmerja med pravdnima strankama. Ker je tožena stranka iz tega zavarovalnega razmerja že izplačala drugim oškodovancem odškodnino, ostane za kritje tožničine škode še znesek 8,947.066,00 SIT. Če pa se izplačila a ne upoštevajo, pa je revalorizirana zavarovalna vsota 10,117.800,00 SIT. Dosojena odškodnina pa ta znesek presega.

Poleg tega pa graja tožena stranka tudi višino prisojene odškodnine.

Čeprav je tožnica v škodnem dogodku utrpela hude poškodbe, pa ji je sodišče prve stopje dosodilo za vse oblike škode previsoko odškodnino. Pritožba analizira izvedeniška mnenja in šteje, da bi bila pravična odškodnina v skupnem znesku 7,000.000,00 SIT in sicer za telesne bolečine 2,000.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT, za skaženost 1,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3,500.000,00 SIT. Od tega zneska in tudi priznane odškodnine za materialno škodo, pa je odšteti 15 % zaradi prispevka tožnica k škodnemu dogodku. Pritožba trdi še, da je sodišče prve stopnje priznalo tožnici za zastopanje tudi nepotrebne pravdne stroške.

Tožnica je obširno odgovorila na pritožbo tožene stranke in obrazloženo trdila, da ni prispevka tožnice k škodnemu dogodku, niti ni prekoračen limit, do katerega tožena stranka jamči, odškodnina pa je odmerjena v prenizkem znesku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica kot oseba, ki se je vozila v motornem vozilu, ni kršila člena 35 Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ki predpisuje, da mora biti privezana z varnostnim pasom, dokler vozilo vozi v prometu na javni cesti. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnica bila privezana z varnostnim pasom ob škodnem dogodku. To oceno ni sprejelo samo na podlagi verjetnosti, češ da se je vedno privezovala in verjetnosti, da jo je a odpel, ker je krvavela iz ust in bila očitno hudo poškodovana. Patolog dr. b je v kazenskem spisu K 588/93, zoper c, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo, mnenja, da je vzrok stisnjenja trebuha privez z varnostnim pasom. Tožnica je utrpela v prometni nezgodi udarnino prsnega koša in trebuha, udarnino pljuč, udarnino desne ključnice, prelom desnega drugega rebra in prelom zgornje veje desne sramnice in kostno oddrobitev leve. Te poškodbe tožnice kažejo na to, da je bila privezana z varnostnim pasom, izpovedbe prič pa le to potrjujejo. Vse te okoliščine z gotovostjo izključujejo dvom o trditvi tožene stranke, da tožnica ni bila privezana z varnostnim pasom. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni prispevala k nastanku svoje škode, pravilna.

Tožena stranka je odgovorna na podlagi zavarovalne pogodbe za škodo, nastalo v škodnem dogodku dne 8. 1. 1993 na podlagi Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja do zneska, ki ga je določila Vlada Republike Slovenije z odlokom, ki velja od 18. 4. 1992 dalje (Ur. list RS, št. 17 z dne 3. 4. 1992). Po tem odloku znaša najnižji zavarovalni znesek za posamezni škodni dogodek 6,000.000,00 SIT za motorna vozila (razen avtobuse in tovornjake). Ta znesek je po sodni praksi valorizirati in kot izhodišče za valorizacijo vzeti na podlagi naraščanja drobnoprodajnih cen trenutek uveljavljavitve odloka o zavarovalni vsoti, ki je veljal v času škodnega dogodka. Valorizirati je torej znesek 6,000.000,00 SIT od 18. 4. 1993 do dneva sojenja na prvi stopnji, to je 22. 4. 1997. Ta izračun pokaže, da je tožena stranka odgovorna za škodo iz tega škodnega dogodka do zneska 14,021.956,34 SIT. Po čl. 93 odst. 2. Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ki je veljal v času škodnega dogodka, za primer, da valorizirani znesek ne zadostuje, da bi se povrnile vse škode, se povrnejo prednostno škode, zaradi poškodbe oseb. Tožena stranka je tako, kot sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, vedela oziroma morala vedeti, da je bila tožnica zelo hudo poškodovana. Zato je za primer, da je prednostno poravnala drugim oškodovancem materialno škodo, odgovorna tožnici do celotne zavarovalne vsote.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi izvedeniških mnenj izvedencev dr. H. c in dr. J. d, ki jih je samo postavilo in izvedeniškega mnenja dr. V. e, ki je podal izvedeniško mnenje pred pravdo, da je tožnica utrpela številne telesne poškodbe in poškodbo glave s posledicami na duševnem področju. Diagnoze so udarnina prsnega koša in trebuha, udarnina pljuč, udarnina obeh ledvic, prelom desne ključnice, prelom desnega drugega rebra, prelom zgornje veje desnega sramnice in kostna odrobitev leve, raztrganinsko udarninske rane in odrgnine obraza, krvavitev pod ovojnico jeter, raztrganina ciste levega jajčnika, izliv tekočine v levo prsno votlino, črevesna zapora zaradi trebušnih brazgotin po odpiranju trebušne votline, pretres možganov in prelom zobne krone desnega zgornjega podočnika.

Poleg tega pa je utrpela tožnica še stanje po kraniocerebralni poškodbi, globlje depresivno stanje in afektivno organsko psihozo, ter shizoafektivno stanje.

Na podlagi citiranih izvedeniških mnenj je tožnica trpela hude bolečine 10 dni trajno, občasno 12 dni, trajne srednje 14 dni, občasne srednje 14 dni, trajne zmerne 30 dni in občasne zmerne 30 dni. Trajne občasne bolečine bodo ostale pri zlomih, trajno bo trpela glavobole. Na intenzivnem oddelku je ležala 7 dni, bila je operirana na trebuhu in jajčnikih, naknadno pa zaradi zapore črevesja, dajali so ji infuzijo, katetre, tranzsufijo, bergle je nosila 2 mesece, bila neštetokrat pregledana pri kirurgih in psihiatrih, obraz si je zdravila pri plastiku. Upoštevaje vse našteto, kar je sodišče prve stopnje podrobneje opisalo v svoji sodbi, zlasti pa bodoče občasne bolečine na zlomljenih mestih - zlasti medenice in česte glavobole ter tožničino mladost (18 let ob nezgodi) in da bo bodoče bolečine trpela vse svoje življenje, je pritožbeno sodišče mnenja, da je prisojena odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja v znesku 2,700.000,00 SIT pravilno odmerjena.

Tožnica, ki je ob nezgodi izgubila zavest in bila nezavestna pripeljana v bolnišnico, primarnega strahu ni trpela. Njen sekundarni strah, zaskrbljenost za zdravje in izgled, ko se je zavedla svojih poškodb in dejstva, da ima hudo ranjeno kar polovico obraza, pa je bil zagotovo intenziven. Trajal je po oceni izvedenca 28 dni. Še vedno pa tožnico utemeljeno skrbi, da se ne ponovi zapora črevesja, kar je zelo huda popoškodbena komplikacija in zahteva nujno operativno zdravljenje. Zato je odškodnina v znesku 500.000,00 SIT, ki jo je dosodilo sodišče prve stopnje za strah, primerna.

Za psihične bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici 2,750.000,00 SIT. Iz spisu priložene fotografije je videti, da je tožnica lepo dekle, staro ob škodnem dogodku 18 let, torej v najlepši dekliški dobi. V škodnem dogodku je zadobila, kot je izvedenec opisal in je tudi razvidno iz fotografije od temena do brade preko očesa in ust po polovici obraza neštete globoke in neštete površinske rane, ki so zapustile brazgotine. Brazgotine se tudi s kozmetičnimi sredstvi, kot trdi izvedenec, ne dajo prekriti in tudi ne sanirati. Takšna sprememba zunanjosti, ki brez dvoma vzbuja pozornost, mlademu dekletu objektivno povzroča duševne bolečine, komplekse, izvedenec psihiater pa meni, da celo depresivna stanja.

Tožnici je verjeti, da zaradi teh sprememb na obrazu, pa tudi zaradi brazgotin na trebuhu (operacije), ki jih mora pri kopanju pokrivati, trpi vsakodnevno hude duševne bolečine in jih bo trpela vse svoje življenje. Zato je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo v znesku 2,750.000,00 SIT, primerna.

Posledice na telesnem in duševnem zdravju pa so po ugotovitvah izvedencev tolikšne, da so korenito zmanjšale tožničine življenjske aktivnosti, spremenile njena poklicna pričakovanja in ves način življenja. Iz kirurgičnega stališča so zaradi posledic na zdravju za 25 % zmanjšane njene življenjske aktivnosti, zaradi deformacij medenice pa za 30 % . Sodišče prve stopnje je v svoji odločbi opisalo, kako so zmanjšane tožničine življenjske aktivnosti.

Prof. Lokar pa je iz psihiatričnega stališča opisal, da so zaradi motenj pretoka krvi v glavo prizadete pri tožnici možganske funkcije.

Zaradi tega trpi na depresijah, ima psihične težave tudi zaradi brazgotin po obrazu, kar vse zaradi zmanjšanja zmožnosti koncentracije ovira tožnico pri študiju. Izvedenčeva prognoza v tej smeri je negotova. Verjeti je, da zaradi tega tožnica trpi hude duševne bolečine in ji je sodišče prve stopnje upoštevaje njeno starost utemeljeno prisodilo odškodnino v znesku 5,000.000,00 SIT.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini odškodnine za vse oblike negmotne škode na podlagi opisanega dejanskega stanja upoštevalo načela iz čl. 200/2 in 203 ZOR in štelo, da gre tožnici satisfakcija za vse hudo, kar je in kar še bo trpela v življenju v posledici zadobljenih poškodb na telesnem in duševnem področju, prisojena pravična odškodnina. Po višini je ta odškodnina primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v primerih tako hudih posledic škodnih dogodkov.

Na podlagi obrazloženega sta obe pritožbi neutemeljeni. Pritožbeno sodišče jih je zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Zaradi pritožbe tožene stranke pa je sodišče preizkusilo odmero stroškov sodišča prve stopje in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni priznalo tožeči stranki vseh zahtevanih stroškov, tako je na primer štelo, da pripravljalna spisa z dne 15. 9. 1995 in 29. 5. 1996 nista bila potrebna, pa tudi stroškov vlog z dne 4. 11. 1996 in 4. 3. 1996 ni priznalo. Ostale stroške, zlasti stroške izvedenskih mnenj, zastopanja na glavni obravnavi in stroške nekaterih vlog pa je priznalo skladno z odvetniško tarifo in Zakonom o pravdnem postopku.

Zato pritožba tožene stranke, ki le nakazuje, da je sodišče priznalo tožnici tudi nepotrebne pravdne stroške, neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.