Jedro

Sodišče v zvezi s predlaganimi dokazi sprejme prognozo, s katero v povezavi z že izvedenimi dokazi ugotavlja dejansko stanje in presodi stopnjo njihove dokazne vrednosti, ne pomeni pa to njihove vnaprejšnje dokazne ocene.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.1.2008 obsojenega S.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu z uporabo omilitvenih določb 2. točke 43. člena in 2. točke 42. člena istega zakona izreklo kazen šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 500,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanega A.K. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.10.2008 zavrnilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, od tega povprečnino v znesku 800,00 EUR.

2. Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ter sedmega odstavka 364. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in spremeni sodbi prvostopenjskega in višjega sodišča oziroma ju v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ocenjuje, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker sodbi nižjih sodišč vsebujeta razloge, zakaj je sodišče sledilo dogodku, kot sta ga opisala oškodovani A.K. in priča M.V. Sodišče je navedlo vsa dejstva glede poškodb, ki jih je dobil oškodovanec, tako glede posledic teh poškodb za oškodovanca kot tudi glede načina, kako je dobil oškodovanec posebno hude telesne poškodbe ter sredstva, s katerim je bila poškodba povzročena. Zahteva za varstvo zakonitosti sicer zatrjuje, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, vendar pa te trditve ne opiše s konkretnimi navedbami. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ne konkretizira, v čem naj bi bila nasprotja v razlogih sodbe in tudi ne navede kakšna naj bi bila vsebina kršitve iz sedmega odstavka 364. člena ZKP. V precejšnjem delu pa se zahteva za varstvo zakonitosti ukvarja z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe. Glede na dejstvo, da gre za zakonito pravico sodišča zavrniti dokazni predlog in da je bila ta zavrnitev utemeljena ter tudi obrazložena, je zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem delu neutemeljena.

4. Po navedbah zahteve sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo priči V. in ne ostalim zaslišanim pričam, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Brez obrazložitve je tudi dejstvo, da je obsojenec s seboj prinesel gumijasto cev. Sodbi nižjih sodišč tudi ne vsebujeta razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev predlaganega dokaza, to je očividca dogodka I.L. Zavrnitev je po stališču vložnice zahteve nerazumna in arbitrarna. Neverjeten je zaključek sodišča, da je z že izvedenimi dokazi dovolj razčiščeno dejansko stanje. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki je nedopustna, saj ni mogoče ocenjevati še neizvedenih dokazov. Dejstvo, da je sodišče izvedlo vse s strani tožilstva predlagane dokaze, zavrnilo pa predlog obrambe za zaslišanje priče, ki bi lahko potrdila njegov zagovor, kaže na neenakopraven položaj obrambe oziroma enakosti orožij.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo bistveno vsebino izpovedbe priče M.V. Sklepalo je, da njena izpovedba potrjuje izpovedbo oškodovanega A.K., ki je opisal obsojenčevo ravnanje. Izhajajoč iz teh izpovedb je presodilo, da ni verodostojen obsojenčev zagovor, da je iz smetnjaka potegnil gumijasto cev in šele nato z njo udarjal na tleh ležečega oškodovanca, temveč je zaključilo, da je ves čas že od začetka gumijasto cev imel pri sebi in tak zaključek tudi utemeljilo z razumnimi razlogi. Pritožbene navedbe v tej smeri je presodilo sodišče druge stopnje, ki je soglašalo s prvostopenjsko ugotovitvijo, da se obsojenec ni branil in navedlo, kateri dokazi potrjujejo tak zaključek. Obrazložilo je tudi, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo oškodovancu in presodilo navedbe, v katerih je pritožba trdila, da priča M.V. ni videla "kdo je h komu prvi pristopil". V zahtevi navedena trditev, da je priča V. različno izpovedala pred preiskovalnim sodnikom in kasneje na glavni obravnavi ter da ni videla, kako je oškodovanec dobil poškodbo, ni odločilna za presojo verodostojnosti njene izpovedbe. Glede okoliščine, kaj in v kakšnem obsegu je priča dejansko zaznala na kraju inkriminiranega dogodka, se njena izpovedba, dana v preiskavi in nato na glavni obravnavi bistveno ne razlikuje. Pri tem je treba poudariti, da je sodišče pravnomočno sodbo glede obsojenčeve krivde oprlo predvsem na oškodovančevo izpovedbo, ki jo je ocenilo kot verodostojno, tudi v povezavi z ugotovljenimi poškodbami ter izpovedbo navedene priče in v povezavi z drugimi dokazi. Ker obrazložitev izpodbijane sodbe nima zatrjevanih pomanjkljivosti, tudi ni mogoče sklepati na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka in tudi ne na kršitev določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP.

6. Zaslišanje priče I.L. je obramba predlagala pred zaključkom dokaznega postopka s trditvijo, da je bil očividec ter da bi bilo z njegovim zaslišanjem marsikaj jasno. Sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu ni ugodilo z utemeljitvijo, da zaslišanje priče ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, v prvi vrsti pa obramba tudi ni obrazložila, kaj bi lahko izpovedala priča, saj je bila po navedbi obsojenca od dogajanja še bolj oddaljena kot priča M.V., ob tem, da je bilo tedaj temno. Z bistveno enakimi razlogi je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznega predloga utemeljilo tudi v sodbi. Sodišče druge stopnje je takim razlogom pritrdilo, pri čemer je obrazložilo, da dejanskega stanja ni bilo potrebno razčiščevati še z zaslišanjem priče I.L. glede na izpovedbo M.V. in glede na ostale upoštevane dokaze.

7. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Med drugim sme predlagane dokaze zavrniti, če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da ne spreminjajo stanja stvari. Sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu, če se izkaže, da bi utegnil predlagani oziroma neizvedeni dokaz povzročiti dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Slednje pomeni, da sodišče sprejme v zvezi s predlaganimi dokazi prognozo, s katero v povezavi z že izvedenimi dokazi, ugotavlja dejansko stanje in presodi stopnjo njihove dokazne vrednosti. Zato takšna presoja ne pomeni vnaprejšnje dokazne ocene, kot trdi zahteva za varstvo zakonitosti.

8. V bistvu sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da predlagani dokaz glede na izvedene dokaze ne bi mogel odločilno vplivati na dejansko stanje, ugotovljeno z izvedenimi dokazi. Zato sodišče z odločitvijo, s katero je zavrnilo izvedbo navedenega dokaza ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP in tretja alinea 29. člena Ustave RS).

9. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi tudi ne pomeni, da gre pri tem za sodniško samovoljo in da je v obravnavani zadevi bila obramba v neenakopravnem položaju v primerjavi z obtožbo oziroma tožilsko stranjo (prvi odstavek 16. člena ZKP in 22. člen Ustave RS). Nobene podlage tudi ni za sklepanje, da je obramba bila omejena pri uveljavljanju pravic in pri navedbah stališč do obtožbenih očitkov.

10. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega S.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je po določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.