Jedro

Do škodnega dogodka je prišlo, ko se je tožnica namenila odnesti razrezane železne profile do drugega stroja in je mimo pripeljala sodelavka z viličarjem, ki je prevažala paleto z naloženimi kovinskimi ploščami. Plošče so zdrsnile s palete in tožnici padle na obe nogi v višini goleni. Plošče na paleti niso bile povezane, temveč so bile zgolj naložene. Tožničina sodelavka je morala viličar voziti vzvratno, ker ni bilo dovolj prostora, da bi bilo mogoče viličar po prevzemu tovora obrniti. Druga toženka (tožničin delodajalec) je opustila potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti na delu. Tožnici ni omogočila varnih pogojev dela, s tem ko ni organizirala delovnega procesa tako, da bi bile kovinske plošče, naložene na paleto, ustrezno pritrjene in zavarovane, kar bi preprečilo njihov zdrs in da delavki, ki je vozila viličar, ne bi bilo potrebno voziti vzvratno, temveč bi se lahko obrnila in vozila naprej, kar bi ji zagotovilo ustrezno preglednost in varno vožnjo glede na delavce, ki so v isti hali delali in se gibali. Opustitev omenjenih varnostnih ukrepov tako predstavlja nedopustno ravnanje, za katerega je druga toženka krivdno odgovorna.

Izrek

Pritožbi prve toženke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se na novo glasi: „Prva toženka in druga toženka sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 15.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2007 dalje do plačila, druga toženka pa še znesek 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženko na plačilo 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2007 dalje do plačila se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe prvi toženki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 2,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta prva toženka in druga toženka tožnici dolžni v 15 dneh nerazdelno plačati 17.000,00 EUR (sedemnajst tisoč evrov 00/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2007 dalje do plačila (I. točka izreka) ter potrebne stroške njenega pooblaščenca v skupnem znesku 1.638,63 EUR (tisoč šesto osemintrideset evrov 63/100), po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in potrebne pravdne stroške za izvedenca medicinske stroke v višini 500,71 EUR (petsto evrov 71/100), ki jih nakažeta na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se v delu, ki se nanaša nanjo, pritožuje prva toženka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obveznost prve toženke za plačilo odškodnine zmanjša za dogovorjeno odbitno franšizo in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 26. 9. 2007 v celoti zavrne ter ponovno odloči o stroških postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine ni upoštevalo, da je bila z zavarovalno pogodbo dogovorjena odbitna franšiza v višini 10 % od odškodnine pri vsakem škodnem dogodku. Plačilo franšize je po 5. odstavku 24. člena splošnih pogojev št. ... izključno obveznost zavarovanca, to je druge toženke in je zato materialnopravno zmotna odločitev, da odškodnino krijeta prva toženka in druga toženka nerazdelno v celoti. Nadalje navaja, da v ostalem odločitve o obveznosti plačila odškodnine ne izpodbija, izpodbija pa odločitev o plačilni zamudi. Že v odgovoru na tožbo je posebej ugovarjala tudi zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Posledica nesodelovanja zavarovanca (druge toženke), ki ni izpolnil svojih obveznosti iz 25. člena splošnih pogojev, je v skladu z določili zavarovalne pogodbe v tem, da prva toženka ni dolžna kriti presežka odškodnine, obresti in stroškov, ki zaradi tega nastanejo. Tudi po splošnih pravilih civilnega prava rok za izpolnitev obveznosti zavarovalnice teče od dneva, ko je ugotovljen obstoj njene obveznosti (2. odstavek 943. OZ). Druga toženka ni odgovorila na njene pisne pozive k prijavi obravnavanega škodnega dogodka, ki so ji bili poslani dne 12. 9. 2007, dne 20. 11. 2007, dne 18. 1. 2008, dne 19. 2. 2008 in dne 14. 3. 2008. Prijava poškodbe pri delu (obrazec ER - 8), ki jo je tožnica posredovala prvi toženki, pa ni izpolnjena v rubriki VII. - mnenje inšpektorja dela oziroma vodje službe varstva pri delu, prav tako v njej ni podatkov o očividcu nezgode (rubrika V.), kot neposredni vodja pa je naveden A.A., kateremu je pošiljala pozive na naslov, naveden na obrazcu ER - 8. Nezgode ni obravnaval inšpektorat za delo, saj je bila poškodba ob prvem pregledu opredeljena kot udarnina oziroma raztrganinska rana, in sicer kot lažja poškodba, zato prva toženka brez sodelovanja druge toženke, ki so ji bile okoliščine dogodka znane, objektivno ni imela možnosti presojati utemeljenosti zahtevka tožnice. Meni, da zato ni dolžna plačati zakonskih zamudnih obresti od dneva, kot je to prisodilo sodišče prve stopnje, saj se je z okoliščinami nezgode lahko seznanila šele po zaslišanju priče in druge toženke in je druga toženka z opustitvijo svojih dolžnosti po zavarovalni pogodbi onemogočila, da bi prva toženka o zahtevku odločila izvensodno in s tožnico sporazumno določila višino pravične denarne odškodnine.

Tožnica je odgovorila na pritožbo prve toženke in v celoti prerekala pritožbene navedbe ter predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (razen v delu pri prisoji višine odškodnine v breme prve toženke).

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu od druge toženke kot svojega delodajalca in prve toženke, pri kateri je imela drugo toženka zavarovano svojo odgovornost, nerazdelno uveljavlja plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu. Dne 29. 9. 2006 se je kot delavka drugo toženke poškodovala, ko so pri prevozu z viličarjem s palete zdrsnile železne plošče in padle tožnici na obe nogi, pri čemer je utrpela poškodbe obeh nog, udarnine in raztrganine obeh goleni ter kompresijski zlom petnice s pomikom. Vtožuje odškodnino v znesku 17.000,00 EUR, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti 7.000,00 EUR, za strah 1.300,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 8.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 700,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini v celoti utemeljen. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti drugo toženke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost drugo toženke, ker ni organizirala procesa dela prevoza kovinskih plošč na paleti z viličarjem tako, da te ne bi mogle ob vožnji zdrsniti s palete in tako, da bi tisti, ki upravlja viličar, vozil naprej, kar bi mu zagotovilo potrebno preglednost in varno vožnjo glede na delavce, ki so v isti hali delali in se gibali. Podana pa je tudi objektivna odgovornost drugo toženke, ker je tak način prevažanja večje teže železnih plošč (z ostrimi robovi) nevarna dejavnost. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti prve toženke pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana tudi odgovornost prve toženke po zavarovalni polici št. ... (A5). Nadalje je presodilo, da tožnici ni mogoče očitati nikakršne sokrivde.

Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), ki določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ) v 131. členu predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena. Iz prvega odstavka 131. člena OZ namreč izhaja, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna oziroma subjektivna odgovornost). Bistvo objektivne odgovornosti pa je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo dne 29. 9. 2006, ko se je tožnica namenila odnesti razrezane železne profile do drugega stroja in je mimo pripeljala sodelavka z viličarjem, ki je prevažala paleto z naloženimi kovinskimi ploščami, širokimi 40 - 50 cm in dolgimi 2 - 2,5 m ter so te plošče zdrsnile s palete in tožnici padle na obe nogi v višini goleni. Ugotovljeno je bilo, da plošče na paleti niso bile povezane, temveč so bile zgolj naložene in da je morala tožničina sodelavka viličarja voziti vzvratno, ker ni bilo dovolj prostora, da bi bilo mogoče viličar po prevzemu tovora obrniti.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost druge toženke za nastalo nezgodo, ker je druga toženka opustila potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti na delu. Druga toženka tožnici ni omogočila varnih pogojev dela, s tem ko ni organizirala delovnega procesa tako, da bi bile kovinske plošče, naložene na paleto, ustrezno pritrjene in zavarovane, kar bi preprečilo njihov zdrs in da delavki, ki je vozila viličar, ne bi bilo potrebno voziti vzvratno, temveč bi se lahko obrnila in vozila naprej, kar bi ji zagotovilo ustrezno preglednost in varno vožnjo glede na delavce, ki so v isti hali delali in se gibali. V skladu z določbo 8. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD - 1; Ur. l. RS, št. 56/99, s spremembami) ima delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu, delovni proces mora biti prilagojen telesnim in duševnim zmožnostim delavca, delovno okolje in sredstva za delo pa morajo, glede na naravo dela zagotavljati delavcu varnost in ne smejo ogrožati njegovega zdravja. Opustitev omenjenih varnostnih ukrepov tako predstavlja nedopustno ravnanje, za katerega je druga toženka krivdno odgovorna. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati, da je prispevala k nastanku nezgode, saj to iz dokaznega postopka ne izhaja.

Pravilno pa je ugotovljena tudi odgovornost prve toženke za nastalo nezgodo na podlagi sklenjenega zavarovanja z drugo toženko po polici 605, št. 6021286. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo 17.000,00 EUR, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti 7.000,00 EUR, za strah 1.300,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 8.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 700,00 EUR. Druga toženka višini odmerjene odškodnine po posameznih postavkah v pritožbi ne nasprotuje, zato je pritožbeno sodišče zgolj preizkusilo, ali so v izpodbijani sodbi ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v OZ, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravnati s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča skupni znesek v višini 17.000,00 EUR, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje, predstavlja pravično odškodnino za tožničino nepremoženjsko škodo. Skupni odmerjeni znesek pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 17 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo iz objavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS, opr. št. II Ips 80/2005, VS RS, opr. št. II Ips 275/2008), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode.

Utemeljeno druga toženka v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o solidarni zavezi obeh toženk, da tožnici plačata negmotno škodo, ni upoštevalo klavzule o odbitni franšizi, na katero se je prva toženka tudi izrecno sklicevala. Iz zavarovalne police (A5) je razvidno, da je bila dogovorjena klavzula, pri kateri je zavarovanec (druga toženka) pri vsakem škodnem dogodku soudeležena z odbitno franšizo, ki znaša 10 % odstotkov. Navedeno pomeni, da sta prva toženka in druga toženka tožnici dolžni solidarno plačati priznano negomotno škodo, zmanjšano za odbitno franšizo 1.700,00 EUR (10 % od priznanega zneska odškodnine 17.000,00 EUR), to je 15.300,00 EUR, druga toženka pa je dolžna znesek odbitne franšize, to je 1.700,00 EUR, tožnici plačati sama.

Neutemeljeno pa pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je prva toženka prišla v zamudo, ko ni izpolnila obveznosti v roku, ki ga je tožnica v predpravdnem odškodninskem zahtevku določila za plačilo škode, pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pravilno upoštevalo določbo 299. člena OZ. V primeru direktne tožbe oškodovanca (tožnice) proti zavarovalnici (prvotoženki) po 965. členu OZ gre namreč za obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode, ki ne nosi bremena zamude in zamudnih obresti po 943. členu OZ, na katerega se sklicuje prva toženka v pritožbi, temveč po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost. Določba 943. člena OZ se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. Po določbi 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnimi opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, da izpolni svojo obveznost. Glede na to, da je prva toženka tožničin predpravdni odškodninski zahtevek prejela dne 10. 9. 2007 in ga v roku 15 - dni, kot je bil določen rok za izpolnitev obveznosti, ni izpolnila, je po preteku tega roka v zamudi. V skladu s citirano določbo 299. člena OZ je sodišče prve stopnje pravilno določilo tek zakonskih zamudnih obresti od 26. 9. 2007 dalje. Glede na to, da je tožnica s toženo zavarovalnico (prvo toženko) zgolj v civilnopravnem razmerju na podlagi navedenih določb OZ, je prav tako neutemeljeno sklicevanje prve toženke na ravnanje druge toženke, da naj bi jo ta onemogočala pri rešitvi odškodninskega zahtevka s poravnavo, zaradi česar po določbi 6. odstavka 25. člena splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti št. ... ni dolžna plačati presežka odškodnine, obresti in stroškov, ki zaradi tega nastanejo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je toženkama naložilo, da tožnici nerazdelno plačata odškodnino v znesku 15.300,00 EUR, druga toženka pa še v znesku 1.700,00 EUR, višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženko pa je zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

Kljub delni spremembi odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ni posegalo, saj sprememba ni odločilno vplivala na uspeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je pritožbeno sodišče priznalo pritožbene stroške, in sicer priglašena 2,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).