Jedro

V skladu s 6. odst. 51. čl. ZPPSL delovno razmerje v primeru finančne reorganizacije preneha z vročitvijo sklepa, pri čemer citirani člen ne določa izrecno, ali z vročitvijo prvostopenjskega ali drugostopenjskega sklepa. Ob upoštevanju 1. odstavka 106. člena ZDR, ki določa, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve in glede na to, da ne gre za ugovor, ki ne zadrži izvršitve v taksativno naštetih primerih iz 2. odst. istega člena, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 106. čl. ZDR pravilno uporabilo 51. čl. ZPPSL, ko je odločilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z vročitvijo dokončnega sklepa.

Delavcem, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije in sicer na podlagi 51. čl. ZPPSL, pripada odpravnina v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov, saj je z dnem 3.7.1999 začela veljati novela ZJSRS-C, ki v 19. členu do uveljavitve novega ZDR delavcu, kot je tožnik, dodeljuje pravico do odpravnine, kot je določena v 36f. členu ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nedatiran ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen dne 22.7.2000. Izpodbijana sklepa tožene stranke, to je nedatiran ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja in sklep komisije za ugovore pri toženi stranki z dne 20.7.2000, je spremenilo tako, da tožniku ne preneha delovno razmerje pri toženi stranki z dnem vročitve nedatiranega ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, temveč od dokončnosti ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, to je od 22.7.2000. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 13.6.2000, ko je tožnik prejel nedatiran ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja, temveč 22.7.2000, to je z dnem, ko je tožnik prejel sklep komisije za ugovore pri toženi stranki. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku vpisati v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo, to je od 13.6.2000 do 22.7.2000, ji za isto obdobje izplačati pripadajočo plačo v bruto višini 155.810,58 SIT oziroma v neto višini 107.668,40 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneska 49.273,30 SIT od 18.7.2000 dalje do plačila in od neto zneska 58.395,10 SIT od 18.8.2000 dalje do plačila, po predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov od bruto zneska 155.810,58 SIT.

Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku pripada odpravnina v višini in pod pogoji kot pri presežnih delavcih po zakonu o delovnih razmerjih. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za 26 let delovne dobe izplačati znesek 1.096.467,00 SIT neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje do plačila, izplačati regres za letni dopust za leto 2000 v bruto višini 107.712,00 SIT oziroma v neto višini 92.810,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2000 dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2000. Razsodilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino za 37 dni neizkoriščenega rednega letnega dopusta za leto 2000 v bruto višini 172.556,16 SIT oziroma v neto višini 111.569,60 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje do plačila in da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino za tri dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 1999 v bruto višini 13.991,04 SIT oziroma v neto višini 9.046,20 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje do plačila.

Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, Območni organizaciji Podravja Maribor izplačati stroške izračuna v skupnem znesku 24.627,80 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, to je od izstavitve prvostopne sodbe dalje do plačila, je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev toženi stranki njegovih stroškov postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da obrazložitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj iz ZPPSL izhaja, da delavcu v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi prisilne poravnave delovno razmerje preneha z vročitvijo sklepa o prenehanju. Glede na to, da gre za omilitev obveznosti podjetja, ki je v prisilni poravnavi, to pomeni, da zakon v tem delu ni želel otežiti njegovih obveznosti, ampak kvečjemu omiliti. Kolikor bi torej delavcem prenehalo delovno razmerje šele z vročitvijo dokončnega sklepa, pomeni to večjo obremenitev za delodajalca oziroma takšnega dolžnika v prisilni poravnavi, s tem pa bi se razvodeneli učinki prisilne poravnave. Iz tega razloga je torej obrazložitev sodišča prve stopnje v nasprotju z zakonom, saj vse nasprotno pomeni negiranje pozitivnih učinkov ZPPSL v primeru, ko je izglasovana prisilna poravnava. Meni, da gre delavcem v primeru prisilne poravnave znatno manj pravic kot delavcem, ki jim preneha delovno razmerje izven sodno določenega postopka prisilne poravnave. Zaradi tega meni, da tožnik ni upravičen do ničesar, kar je zahteval. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo; v postopku ni storilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o datumu prenehanja delovnega razmerja. V skladu s 6. odst. 51. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS, št. 67/93 - 52/99) delovno razmerje v primeru finančne reorganizacije preneha z vročitvijo sklepa, pri čemer citirani člen ne določa izrecno, ali z vročitvijo prvostopenjskega ali drugostopenjskega sklepa. Ob upoštevanju 1. odstavka 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93), ki določa, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve in glede na to, da ne gre za ugovor, ki ne zadrži izvršitve v taksativno naštetih primerih iz 2. odst. istega člena, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 106. čl. ZDR pravilno uporabilo 51. čl. ZPPSL, ko je odločilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z vročitvijo dokončnega sklepa dne 22.7.2000. Delavcem, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije in sicer na podlagi 51. čl. ZPPSL, pripada odpravnina v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov, saj je z dnem 3.7.1999 začela veljati novela Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu (ZJSRS-C - Ur.l. RS št. 25/97 - 53/99), ki v 19. členu do uveljavitve novega ZDR delavcu, kot je tožnik, dodeljuje pravico do odpravnine, kot je določena v 36f. členu ZDR. Do odpravnine so po 3. odstavku 36f. člena ZDR upravičeni vsi delavci, ki so bili zaposleni pri delodajalcu najmanj dve leti v višini, ki je odvisna od plače in let dela pri delodajalcu, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Glede regresa za letni dopust za leto 2000 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tem letu pridobil pravico do izplačila regresa za letni dopust v skladu z določbo 1. tč. 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS št. 40/97). Tožnik je v letu 2000 pridobil pravico do izrabe letnega dopusta, zato je pridobil tudi pravico do izplačila regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni predložila dokazov o nelikvidnosti, kar bi pomenilo zamik plačila za letni dopust do konca novembra tekočega leta.

Sodišče prve stopnje je pravilno prisodilo tožniku tudi odškodnino za neizkoriščen letni dopust, saj je tožnik izkazal, da je toženo stranko pisno zaprosil za koriščenje le-tega, tožena stranka pa ni dokazala, da bi mu dopust odobrila, oziroma da bi ga izkoristil. Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP).