Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 700/2014

ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.700.2014 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odpravnina upokojitev javni uslužbenec
Višje delovno in socialno sodišče
20. november 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP) je v 10. členu določal, da znaša odpravnina ob odhodu v pokoj tri povprečne plače na zaposlenega v RS, oz. tri zadnje plače zaposlenega, če je to zanj ugodneje. Pravilna interpretacija tega člena je, da je v obeh primerih računanja odpravnine ob upokojitvi (glede na povprečno plačo na zaposlenega v RS ali glede na plačo delavca) potrebno upoštevati plačo za isto obdobje. Tudi kadar se odpravnina računa glede na povprečne plače na zaposlenega v RS, je potrebno upoštevati isto merilo kot pri računanju odpravnine na osnovi plače delavca, torej tri zadnje plače pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma povprečne plače v RS za isto obdobje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odpravnino v višini 450,24 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu izplačati preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2009 do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 90,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo (pravilno zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oz. podredno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih pa tožniku naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je bilo med strankama nesporno, da je bil tožnik do 28. 12. 2008 zaposlen pri toženi stranki in sicer na delovnem mestu „upravnika V“ na Policijski postaji A., PU B.. Tožnik je dne 11. 11. 2008 podal vlogo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja zaradi upokojitve. Na podlagi tožnikove vloge je bil s tožnikom podpisan sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožnik podpisal z dne 12. 12. 2008. V 3. členu sporazuma je bilo določeno, da tožniku preneha delovno razmerje dne 28. 12. 2008 ter da je upravičen do odpravnine v višini dveh povprečnih bruto plač v RS. Zakon o višini povprečnih stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov je v 10. členu določal, da znaša odpravnina ob odhodu v pokoj tri povprečne plače na zaposlenega v RS oz. tri zadnje plače zaposlenega, če je to zanj ugodneje. Iz podatkov Statističnega urada RS je razvidno, da je povprečna mesečna bruto plača za september 2008 znašala 1.421,00 EUR, za oktober 2008 je znašala 1.424,08 EUR in za november 2008 1.550,29 EUR. Statistični urad RS objavlja povprečne mesečne plače 15. v mesecu za pretekli mesec. Tožena stranka je tožniku odpravnino ob upokojitvi izplačala pri plači za december 2008 (5. 1. 2009) in takrat je razpolagala le s podatki o povprečni bruto plači za september 2008. Tožena stranka je zato prepričana, da je tožnik upravičen do odpravnine v višini treh povprečnih plač, ki je bila za september 2008 objavljena v novembru 2008 v višini 1.421,00 EUR. Sodišče je po mnenju tožene stranke zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo dopisa Direktorata za javno upravo z dne 11. 10. 2004 in e-pošte z dne 20. 1. 2009, iz katerih izhaja, da je oseba, pristojna za nakazovanje odpravnine v spornem obdobju, po tožnikovi pritožbi, povprašala Ministrstvo za finance, Direktorat za javno računovodstvo, Sektor za obračun in izplačila stroškov dela, Oddelek stroškov dela, kakšen znesek odpravnine pripada tožniku. Tožena stranka je pri izplačilu tožnikove odpravnine storila vse, da bi le ta tožniku bila izplačana v pravilnem znesku. Priglaša stroške pritožbe.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke in navajal, da je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo svojo odločitev, zakaj je potrebno pri izplačilu odpravnine upoštevati povprečno plačo za mesec november 2008, kot je to tožnik zatrjeval s tožbo. Zato so po mnenju tožnika pritožbene navedbe tožene stranke v celoti neutemeljene in tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka, odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odpravnino v višini 450,24 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati preostali neto znesek tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2009 dalje do plačila. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 28. 12. 2008, ko se je upokojil in da mu je tožena stranka odpravnino izplačala pri plači za mesec december (5. 1. 2009). Stranki sta sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 10. člen Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (Ur. l. RS, št. 87/97 s spremembami, ZPSDP), ki je določal, da znaša odpravnina ob odhodu v pokoj tri povprečne plače na zaposlenega v RS, oz. tri zadnje plače zaposlenega, če je to zanj ugodneje. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 63/2007 s spremembami, ZJU) v prvem odstavku 5. člena določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, v kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Glede na to, da ZPSDP v 10. členu ne določa, katere tri povprečne plače na zaposlenega v RS se upoštevajo pri določanju višine odpravnine, je sodišče prve stopnje določbo 10. člena ZPSDP pravilno primerjalo z določbo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki je veljal v času prenehanja delovnega razmerja tožnika in ki prav tako ureja pravico do odpravnine ob upokojitvi. ZDR v prvem odstavku 132. člena določa, da gre delavcu odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač v RS za pretekle tri mesece oz. v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavce ugodneje. V obeh primerih ZDR kot osnova za izračun odpravnine ob upokojitvi upošteva plače za isto obdobje in sicer povprečne mesečne plače za pretekle tri mesece. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob primerjavi s prvim odstavkom 132. člena ZDR pravilno presodilo, da je pravilna interpretacija 10. člena ZPSDP taka, da je v obeh primerih računanja odpravnine ob upokojitvi (glede na povprečno plačo na zaposlenega v RS ali glede na plačo delavca) potrebno upoštevati plačo za isto obdobje. Tudi kadar se odpravnina računa glede na povprečne plače na zaposlenega v RS, je potrebno upoštevati isto merilo „kot pri računanju odpravnine na osnovi plače delavca“, torej tako, da se vzamejo tri zadnje plače pred prenehanjem delovnega razmerja.

Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo dopisa Direktorata za javno upravo št. ... z dne 11. 10. 2004 in e-pošte z dne 20. 1. 2009, iz katerih izhaja, da je oseba, pristojna za nakazovanje odpravnine v spornem obdobju, po tožnikovi pritožbi, povprašala Ministrstvo za finance in da je prejela odgovor, da je bila tožniku pravilno odmerjena odpravnina, glede na to, da je bila v mesecu novembru objavljena šele povprečna plača v RS za mesec september.

Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 28. 12. 2008, zato bi tožena stranka pri izračunu odpravnine ob upokojitvi morala upoštevati povprečne bruto plače na zaposlene v RS za mesec november. Ta plača je po podatkih statističnega urada RS znašala 1.550,21 EUR in glede na takšno osnovo je znašala tožnikova odpravnina ob upokojitvi 4.650,87 EUR. Tožena stranka pa je tožniku izplačala 4.263,00 EUR, zato je sodišče odločilo, da je tožnik upravičen tudi do razlike odpravnine in sicer, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati 450,24 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V skladu z drugim odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu z obstoječo sodno prakso iz te določbe izhaja, da je dolžnosti pritožbenega sodišča opredeliti se le do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena. Pravno tolmačenje Ministrstva za notranje zadeve, Direktorata za javno upravo z dne 11. 10. 2014 ne pomeni materialnega prava, ki bi ga bilo dolžno sodišče upoštevati, zato je neutemeljena pritožba tožene stranke, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo navedenega dopisa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Sklenilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške in sicer ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa, ker odgovor na pritožbo za rešitev spora ni bil potreben. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia