Jedro

Razlaga prvostopenjske sodbe izdane v prvi pravdi (upoštevaje tako izrek, kot tudi dejansko stanje in razloge) daje podlago za ugotovitev, da sta spora identična ter je bilo v prvem postopku že pravnomočno odločeno o tem, kar je predmet nove tožbe v tekoči pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 28. 10. 2016. 2. Zoper ta sklep se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njegovo razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje. V pritožbi najprej povzema razloge odločitve sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo drugi odstavek 319. člena ZPP in zavrglo tožbo, s čimer je tožnici onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, s tem pa storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica poudarja, da v novi pravdi ne uveljavlja identičnega zahtevka, saj zanj ne gre v primeru, ko sta si že tožbena zahtevka, torej tožbena predloga, različna, kar je podano v konkretnem primeru. Tožnica je v prvi pravdi III P 393/2013 zahtevala ugotovitev, da je z vlaganji pridobila solastniški delež na navedenih nepremičninah v višini 60%, skupno 249.200,00 EUR in zahtevala še dodatno 10% izločitev dela premoženja iz stečajne mase. Ni zahtevala izločitve posameznih stvari, tožba pa je bila takrat vložena brez napotitvenega sklepa stečajnega upravitelja, kar pomeni, da tožnica ni uveljavljala izločitvene pravice, kot je to navedeno na 3. strani izpodbijanega sklepa. Drugačna je tudi vsebina tožbe. Nepremičnine parc. št. 1538/1 in 1538/2 k.o. M. D. p., ki jih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa na 3. strani navaja sodišče, niso predmet predmetnega postopka, temveč prvega pravdnega postopka. V tem (našem) postopku v nasprotju s prvo pravdo tožnica zahteva, da sodišče odloči, da posamezne stvari ne spadajo v stečajno maso, zahteva torej ugotovitev, da ima lastninsko pravico v višini 5/10 na posameznih nepremičninah, na mansardi na parc. št. 1537/1 in 1537/4, na novo zgrajenem dvoriščnem objektu, priključenem gostinskem lokalu na parc. št. 1535/3 in 1537/2 in na prizidku k igralnici na parc. št. 1537/2, 1537/4 in 1535/3, vse k.o. 693 M. D. p. in se te izločijo v višini 5/10 iz stečajne mase. Tožbeni zahtevek v tej pravdi zato ni identičen s tožbenim zahtevkom iz prve pravde, kar je v identični zadevi tudi že odločilo sodišče: VSL sklep I Cp 6906/2006. Tožnica meni, da bi moralo sodišče razpisati pripravljalni narok in v okviru materialnega procesnega vodstva odprto razpravljati o pravnih in dejanskih vidikih spora. Stroškov ne priglaša. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe kot neresnične, sklicujoč se pri tem na pravilne in utemeljene razloge sodišča prve stopnje navedene v izpodbijanem sklepu. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), pravilno pa je uporabilo tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter v tej posledici vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, s pravilno uporabo procesnih določb ZPP ter posledično pravilnim materialnopravnim zaključkom. V izogib ponavljanja se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, zgolj v odgovor pritožbenim izvajanjem pa dodaja naslednje:

6. Pritožba, ki v pretežnem delu povzema ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni utemeljena. Pritožbeno trditev, da naj bi bila tožba v prvi pravdi (pravnomočna in izvršljiva sodba v zadevi III P 393/2013) vložena brez napotitvenega sklepa stečajnega upravitelja, kar naj bi opravičevalo vložitev nove tožbe v sedaj obravnavanem postopku (tekoči pravdi III P 841/2016), ne more biti opravičljiv razlog za vložitev nove tožbe. Napotitveni sklep sodišča prve stopnje pomeni zgolj, da se sodišče ne ukvarja s vprašanjem pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe (181. člen ZPP), seveda pa je slednje ob ugotovitvi že pravnomočno razsojene stvari (prvi odstavek 319. člena ZPP), na katero mora paziti sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti (drugi odstavek 319. člena ZPP), brezpredmetno.

7. Prav tako ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa omenja tudi nepremičnini parc. št. 1538/1 in 1538/2 k.o. M. D.p., čeprav nista predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v točki 3 obrazložitve zgolj navedlo, kakšna je bila odločitev glede teh nepremičnin v prvi pravdi, pri čemer se je v točki 8 obrazložitve izrecno opredelilo do tega, da te nepremičnine v novi tožbi niso zajete. Citirani nepremičnini torej nista bili predmet odločanja v tem, tekočem postopku kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

8. Ni utemeljena pritožba, da tožbena zahtevka v prvi in tekoči pravdi nista identična ter ne gre za isto stvar. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, kar je natančno obrazložilo v točkah 3 do 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Navedeni razlogi tudi po oceni sodišča druge stopnje nedvomno kažejo na to, da gre v tekoči pravdi za pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 393/2013 z dne 20. 1. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 406/2015 z dne 21. 7. 2015), saj je po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde (sedaj obravnavane zadeve).

9. Vsebino sodbe sestavljajo dejanska podlaga sodbe, dejansko stanje in izrek, pri čemer v dejansko podlago sodbe spada vse, kar so stranke navedle za utemeljitev zahtevka. Od izdaje sodbe dalje torej ni več pomemben zgolj tožbeni zahtevek (njegova dikcija), temveč sodna odločba, s katero je bilo o njem odločeno. Ne gre več za vprašanje opredelitve tožbenega zahtevka, temveč za opredelitev objektivnih mej pravnomočnosti sodne odločbe, ko tožbeni zahtevek (predlog) nadomesti izrek sodbe, le-ta pa se nanaša na dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave.1 Časovne meje pravnomočnosti določajo trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost, le-ta pa se nanaša na stanje, ki je obstajalo v trenutku zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar je bilo v našem primeru dne 20. 1. 2015. Sodišče prve stopnje, ki v točki 3. obrazložitve izpodbijanega sklepa obširno povzema tožbene trditve v prvi zadevi in obrazložitev sodbe izdane v njej, pravilno zaključi, da je šlo v prvi zadevi za vprašanje obsega skupnega premoženja na nepremičninah parc. št. 1537/1 in 1537/4 ter 1535/3 in 1537/2, vse k.o. M. D.p., kar je sedaj ponovno predmet nove tožbe v tekoči pravdi. V njej naj bi sodišče ponovno ugotavljalo ali te iste nepremičnine spadajo v skupno premoženje bivših zakoncev (pravdnih strank), koliko znašajo njuni deleži na njem, posledično pa, da se tožničin delež (zatrjevana polovica) izloči iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja toženca (St 1700/2012). Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (točka 8. obrazložitve izpodbijanega sklepa), je bilo o slednjem že pravnomočno odločeno v prvi pravdi (III P 393/2013), zato je pravilno postopalo, ko je tožbo v tekoči pravdi zavrglo.

10. V prvem postopku je tožnica zatrjevala, da spadajo nepremičnine, ki so predmet tekoče pravde v skupno premoženje,2 pri čemer je njen delež višji od toženčevega (60 %). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da te nepremičnine ne spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, temveč predstavljajo toženčevo posebno premoženje pridobljeno z darilno pogodbo pred nastankom življenjske skupnosti pravdnih strank.3 Poudariti je, da je bila tožnica v prvi pravdi na nesklepčnost tožbenega zahtevka posebej opozorjena (tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev vlaganj in izločitev nepremičnin iz stečajne mase)4, vendar je pri njem vztrajala. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vprašanja tožničine lastninske pravice na teh nepremičninah na podlagi njenih tožbenih trditev o zatrjevanem skupnem premoženju pravdnih strank. Razlaga prvostopenjske sodbe izdane v prvi pravdi (upoštevaje tako izrek, kot tudi dejansko stanje in razloge) daje podlago za ugotovitev, da sta spora identična ter je bilo v prvem postopku že pravnomočno odločeno o tem, kar je predmet nove tožbe v tekoči pravdi.

11. V posledici navedenega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

12. Pravdni stranki krijeta sami stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), tožena pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Odločba VS RS sklep II Ips 1/2014 z dne 26. 11. 2015: "Obseg pravnomočnosti sodbe se presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so odločilni: izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev (omogočajo individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno), nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga (omogočata individualizacija novega tožbenega zahtevka) ter njuna medsebojna primerjava (omogoča sklepanje o (ne)identičnosti sporov). Dejanska podlaga sodbe oziroma nove tožbe predstavlja določen življenjski dogodek, gledan objektivno in pravno nevtralno. V skladu s sodno prakso jo je treba razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek (t.j. dejstveni kompleks). Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati. Navedeno velja tudi, če tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del istega dajatvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba, in čeprav se sklicuje na drugo pravno podlago." 2 Enako tožnica zatrjuje v tekoči pravdi (enaka trditvena podlaga). 3 Obrazložitev v sodbi III P 393/2013 glede nepremičnin 1537/1 in 1537/4 v točkah 9 do 23 ter glede nepremičnin 1535/3 in 1535/2 v točkah 23 do 33. 4 Obrazložitev v sodbi III P 393/2013 v točkah 19, 20 ter 31 in 32.