Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče drugostopenjskega sodišča, da je tožnica zato, ker je že pred nesrečo imela insuficientno umsko zmogljivost upravičena do nižje odškodnine. Omejitve, ki jih doživlja zaradi posledic nesreče, zlasti izguba sposobnosti skrbeti za varstvo in vzgojo sina, so zanjo povsem enako hude kot pri oškodovancih s primarno povprečno ali nadpovprečno umsko zmogljivostjo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi: „1. Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki: a.) 19.392,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od 17.751,93 EUR od 2.10.2006 do plačila; - od 129,36 EUR od 9.7.2006 do plačila; - od 85,89 EUR od 9.7.2006 do plačila; - od 1.425,35 EUR od 28.7.2006 do plačila; b.) zakonske zamudne obresti od zneska 62.600,00 EUR od 2.10.2006 do vključno 28.1.2007. 2. Tožbeni zahtevek se v presežku zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 2.276,77 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

2. Sicer se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 101,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene zavarovalnice. Za premoženjsko škodo ji je prisodilo odškodnino v znesku 45,25 EUR, za nepremoženjsko škodo pa odškodnino v znesku 89.000,00 EUR. Od tega zneska je odštelo revaloriziran znesek odškodnine, ki jo je tožena stranka tožnici že izplačala (67.921,00 EUR) in tako tožnici prisodilo odškodnino v skupnem znesku 21.124,25 EUR. V presežku je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in je odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku za povrnitev premoženjske škode spremenilo tako, da je tožnici iz tega naslova prisodilo 1.640,60 EUR. Ugodilo pa je tudi pritožbi tožene stranke in je tožnici za 5000 EUR znižalo prisojeno odškodnino za telesne bolečine in za 6000 EUR prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V preostalem je pritožbi pravdnih strank zavrnilo.

3. Tožnica je zoper odločitev o zavrnitvi njene pritožbe v zvezi s prvostopenjsko sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Opozarja, da bi ji morali sodišči prisoditi celotno odškodnino za telesne bolečine, upoštevajoč primerljivo sodno prakso (zadeve II Ips 234/2002, II Ips 235/95, II Ips 498/96, II Ips 339/2004). Tudi odškodnina za strah je po mnenju tožnice prisojena prenizko (zadeve II Ips 235/95, II Ips 356/99). Opozarja, da bi morali sodišči ustrezneje ovrednotiti mnenji obeh izvedencev in upoštevati dejstvo, da tožnica še vedno preživlja strah glede izida zdravljenja, saj to še vedno poteka in ni videti, da se bo kdaj končalo. Opozarja tudi, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je velik obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti po nezgodi pripisalo tožničinemu osebnostnemu, umskemu in psihičnemu stanju. Meni, da je takšna ocena tudi v nasprotju z mnenjem izvedencev. Navaja, da tožnica ni imela nobenih težav pred škodnim dogodkom, živela je svoje življenje in bila z njim zadovoljna, če nezgode ne bi bilo, bi bile splošne življenjske aktivnosti tožnice še vedno take, kot so bile pred nesrečo. Meni, da bi sodišče spremenjeno zdravstveno in psihično stanje tožnice moralo pripisati nezgodi v celoti (sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1500/2005, odločbi VS RS II Ips 107/2001, II Ips 183/99). Opozarja, da je bila tožnici tudi sicer prisojena prenizka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (sklicevanje na odločbe VS RS II Ips 235/95, II Ips 609796) in skaženosti (sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 414/2001). Meni, da bi morali sodišči zaradi načela enakosti tožnici prisoditi celotno odškodnino (sklicevanje na odločbe VS RS II Ips 478/95, II Ips 52/2003, II Ips 397/96). Navaja tudi, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili materialno pravo, ko sta valorizirali plačani nesporni del odškodnine, saj za zahtevano valorizacijo ni pravne podlage (sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 617/2006). Tožnica tako predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Sodišče druge stopnje je tožnici prisojeno odškodnino iz tega naslova znižalo z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo pri tožnici že primarno ugotovljeno insuficientno umsko zmogljivost. Tako ugotovljeno dejansko stanje ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem, v katerem izvedenka klinične psihologije J. B. ugotavlja, da je bilo tožničino delovanje že pred nesrečo bolj upočasnjeno, da so bile njene intelektualne sposobnosti na nižjem nivoju in diskrepantne in je bila v načinu razmišljanja počasnejša in manj učinkovita, čeprav je lahko samostojno živela in skrbela zase ter za svojega otroka.

7. To pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje obseg nepremoženjske škode pravilno ugotovili, vprašanje pa je ali sta pravilno uporabili materialno pravo, torej ali je odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skladu z 179. členom in 182. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in načeloma individualizacije ter objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmera odškodnine ne sme biti le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Zato ima načelo individualizacije višine odškodnin korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

8. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica v prometni nesreči (v času nesreče stara 31 let) utrpela šok zaradi krvavitve, raztrganino vranice, zlom 7-11 rebra levo in 2-3 rebra desno, obtolčenino pljuč, zrak pod kožo desne strani prsnega koša, obtolčenino in edem možganov, zlom loka petega vratnega vretenca, veliko rano glave, obtolčenino desne rame in psihoorganski sindrom kot posledico poškodbe možganov, njeno življenje pa je bilo resno ogroženo. Tožnica je pet tednov trpela občasne močne in zmerne bolečine, štiri mesece občasne zmerne in lahke bolečine, še vedno pa ima občasne lažje do zmerne bolečine v glavi, vratu in desni rami, ki jih bo verjetno imela tudi v prihodnosti. Tožnica je bila hospitalizirana pet tednov, od tega je bila dva tedna v umetni komi, tri tedne po prenehanju kome pa je bila odvisna od tuje pomoči. Druge neugodnosti med zdravljenjem so bile štirimesečna imobilizacija vratu, dolgotrajna fizioterapija, dolgotrajno jemanje protibolečinskih zdravil, številne preiskave (CT, MG, RTG, EMG) in pregledi pri zdravnikih, prejemanje injekcij v skupnem trajanju štiri tedne in izvajanje dihalnih vaj tri tedne. Aktivno zdravljenje je trajalo eno leto in sedem mesecev. Sodišče prve stopnje je za to obliko škode odmerilo odškodnino v znesku 32.000 EUR, ki jo je pritožbeno sodišče znižalo na 27.000 EUR.

9. Tožnica ni utrpela primarnega strahu, sekundarni strah pa je v intenzivnejši obliki trajal štiri do pet tednov, v lažji obliki pa lahko tudi dlje. Pritožbeno sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je za to obliko škode tožnici prisodilo odškodnino v višini 3.500 EUR.

10. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane za 50%. Izdana ji je bila odločba invalidske komisije za invalidnost III. stopnje, po mnenju izvedenca pa bi morala biti tožnici izdana odločba za invalidnost I. stopnje. Posledica poškodb je obsežen psihoorganski sindrom, ki se kaže v motnjah koncentracije, dojemanja in zaznavanja, težavah pri sporazumevanju, slabši organiziranosti, tesnobi, razdražljivosti, zaskrbljenosti, glavobolih in motnjah spanja. Socialni kontakti tožnice so se močno zožali, tožničinega otroka so dali v rejo. Tožnica sama organizacijsko ni sposobna skrbeti zase, bolečine so s psihofizičnega vidika srednje jakosti. Tožnica je še vedno sposobna lažjih opravil in življenja. Sodišče prve stopnje je za to obliko škode odmerilo odškodnino v znesku 51.000 EUR, ki jo je pritožbeno sodišče znižalo na 45.000 EUR.

11. Tožnici je kot posledica poškodb ostala brazgotina po zgornji laparotomiji dolžine 15 cm in širine 0,5 cm, ki je vidna z razdalje 4 m, brazgotina na čelu dolžine 12 cm in širine 0,5 cm, vidna z razdalje 3 m in manj uporabna desna zgornja okončina. Pritožbeno sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je za to obliko škode tožnici prisodilo odškodnino v višini 2.500 EUR.

12. Za vso nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo 89.000 EUR, ki jo je pritožbeno sodišče znižalo na 78.000 EUR, kar predstavlja 85 povprečnih neto plač.

13. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin v višini 29 povprečnih neto plač je po pregledu primerljivih sodnih odločb ustrezna.(1) Ustrezna je tudi prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova pretrpljenega strahu v višini 3,8 povprečnih neto plač (primerjava z odškodninskimi primeri v zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 191/2006, II Ips 761/2005, II Ips 474/2006). Glede revizijskega očitka, da bi morali sodišči ustrezneje vrednotiti mnenji obeh izvedencev in upoštevati dejstvo, da tožnica še vedno preživlja strah glede izida zdravljenja, revizijsko sodišče poudarja, da je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da se morebitno občutenje strahu po končanem zdravljenju kot omejitve v življenju oškodovanca obravnava kot nematerialna škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

14. Sodišče druge stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je znižalo tožnici prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nižji sodišči sta ugotovili, da je imela tožnica pred nesrečo slabšo koncentracijo, bila splošno upočasnjena, imela zmanjšano miselno fleksibilnost, togost miselnih vsebin, nezanesljivost v mišljenju, stereotipnost, perservatornost, vendar je bila pred nesrečo zaposlena, skrbela je zase in za svojega sina. Po nesreči se je njeno vsakdanje življenje povsem spremenilo, saj tožnica organizacijsko ni sposobna skrbeti niti zase in so zato sina namestili v rejniško družino. Materialnopravno zmotno je stališče drugostopenjskega sodišča, da je tožnica zato, ker je že pred nesrečo imela insuficientno umsko zmogljivost upravičena do nižje odškodnine. Omejitve, ki jih doživlja zaradi posledic nesreče, zlasti izguba sposobnosti skrbeti za varstvo in vzgojo sina, so zanjo povsem enako hude kot pri oškodovancih s primarno povprečno ali nadpovprečno umsko zmogljivostjo. Revizijsko sodišče je zato v tem delu sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je v tem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je glede na primerljivo sodno prakso(II Ips 560/2008, II Ips 903/2009, II Ips 443/2009) tožnici iz tega naslova prisodilo ustrezno denarno odškodnino v znesku 51.000 EUR.

15. Revizija pa ima tudi prav, ko opozarja, da je bila tožnici prisojena prenizka odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti (primerjava z II Ips 932/2006, II Ips 414/2001). Primerjava s podobnimi primeri pokaže, da se je v sodni praksi za podobne primere skaženosti prisoja odškodnina v višini nekaj nad 4 povprečne neto plače, medtem ko je drugostopenjsko sodišče v konkretni zadevi potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožnici prisodilo odškodnino v višini 2,7 povprečnih neto plač. Upoštevajoč zgoraj navedeno je revizijsko sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 4.172,93 EUR.

16. Vrhovno sodišče je tako ocenilo, da je bi bila glede na ugotovljeni obseg nepremoženjske in premoženjske škode primerna odškodnina v znesku 87.313,53 EUR (27.000,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.500,00 EUR odškodnine za strah, 51.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 4.172,93 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 1.640,60 za premoženjsko škodo).

17. Od tega zneska je treba odšteti še revalorizirani že plačani znesek odškodnine v višini 67.921,00 EUR. Zmotno je namreč stališče revidentke, da za valorizacijo plačane odškodnine ni bilo pravne podlage. Kot je že večkrat pojasnilo Vrhovno sodišče(2) predstavlja pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena in drugi odstavek 285. člena OZ). Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila akontacije do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Nižji sodišči sta tako ravnali pravilno, ko sta že plačan znesek odškodnine valorizirali.

18. Vrhovno sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji delno ugodilo in je sodbo sodišča druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati še 19.392,53 EUR.

19. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče ocenjuje, da se s spremembo odločbe sodišča druge stopnje končni uspeh tožnice ni tako spremenil, da bi sodišče moralo poseči v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. V pritožbenem postopku sta pravdni stranki uspeli vsaka približno z enakim zneskom, zato je vrhovno sodišče odločilo, da krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. V revizijskem postopku je tožnica zahtevala zvišanje prisojene odškodnine za 68.365,90 EUR (poleg zvišanja odškodnine za 63.044,90 EUR se je zavzemala za upoštevanje že plačane odškodnine brez valorizacije v znesku 5321,00 EUR), uspela pa je z 7672,93 EUR, kar pomeni, da je bil njen uspeh v revizijskem postopku 11 %. Tako je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 11 % njenih stroškov revizijskega postopka, kar znaša 101,63 EUR (vsi stroški znašajo 1650 točk po 0,459 EUR, kar znaša 769,93 EUR, mat. stroške v znesku 12,58 EUR in 20 % DDV v znesku 153,99 EUR, skupaj 923,92 EUR).

Op. št. (1): V zadevah II Ips 474/2006 in II Ips 173/2006 je bila za hujše poškodbe in obsežnejše telesne bolečine prisojena po višini podobna odškodnina (30 in 27 povprečnih neto plač).

Op. št. (2): Npr. v zadevi II Ips 456/2009.