28. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 7. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 619/2003 z dne 11. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 510/2002 z dne 22. 4. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 584/99 z dne 8. 11. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba tožbena zahtevka pritožnika (v pravdi tožnika) in sicer za plačilo 1.395.000 SIT iz naslova odškodnine in 240.000 SIT iz naslova zavarovalnine ter mu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Višje sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo zoper odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine zavrnilo, revizijo zoper odločitev o zahtevku za plačilo zavarovalnine pa je zavrglo.

2.Pritožnik navaja, da se je poškodoval na delu. Navaja, da je zoper toženo stranko (pri kateri je imel njegov delodajalec zavarovano odgovornost) podal zahtevek iz naslova odškodnine, kasneje pa je zahteval še zavarovalnino iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Navaja, da je predlagal dokaz z izvedencem medicinske stroke. Zatrjuje, da je sodišče s sklepom, ki ga je izdalo izven glavne obravnave, naložilo plačilo predujma v znesku 120.000 SIT, čeprav so se v tistem obdobju na navedenem sodišču določali bistveno nižji predujmi za izvedence te stroke (v višini 70.000 do 80.000 SIT), pa še od teh zneskov naj bi se vračali presežki. Meni, da bi moralo sodišče tako kot ponavadi o predlogu odločiti na naroku za glavno obravnavo, saj bi tako lahko višino predujma grajal na obravnavi. Zatrjuje, da je bila določitev tako visokega predujma usmerjena v to, da ga pritožnik zaradi skromnih finančnih zmožnosti ne bo zmogel plačati. Navaja, da do naslednje obravnave ni uspel poravnati predujma, kar naj bi sodnici povedal in povedal tudi razloge. Čeprav naj bi pooblaščenec na obravnavi ponudil takojšnje plačilo predujma, je sodnica zadevo na tej obravnavi končala. Navaja, da je neizvedba tega dokaza imela za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka. Zgoraj navedene okoliščine v zvezi z določitvijo predujma kažejo po mnenju pritožnika na pristranskost sodnice sodišča prve stopnje. Pristranskost pa utemeljuje tudi z navedbo, da je ista sodnica v drugih pravdnih postopkih odločala v korist tožene stranke. Navaja tudi, da je pri odločanju o pritožbi kot poročevalka sodelovala sodnica, glede katere je podan izločitveni razlog po 6. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da bi moral pritožnik zahtevati izločitev sodnice pred odločanjem sodišča druge stopnje. Zatrjuje, da je bil neenako obravnavan in se ob tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. I R 69/2001 z dne 17. 10. 2001, v katerem je Vrhovno sodišče določilo pristojnost drugega sodišča zaradi zakonske zveze ene od sodnic z družbenikom tožene stranke na sorazmerno majhnem sodišču. Pritožnik zatrjuje kršitev 2., 14., 23. in 25. člena Ustave.

B.

3.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija "sklep in sklep" Vrhovnega sodišča, vendar iz vsebine ustavne pritožbe izhaja, da odločitvi o zavrženju revizije ne nasprotuje. Ustavno sodišče je zato štelo, da pritožnik izpodbija odločitve sodišč zgolj v delu, v katerem je Vrhovno sodišče vsebinsko presojalo sodbo sodišča druge stopnje.

4.Obsežne pritožnikove navedbe o domnevnih nepravilnostih v zvezi s predujmom za izvedenca po vsebini pomenijo predvsem ugovor nepravilne uporabe procesnega prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Za utemeljevanje ustavne pritožbe se ni mogoče sklicevati na 2. člen Ustave, ker neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela.

5.Z vidika pravice iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi bil lahko pomemben očitek, da je navedeno sodišče v tistem obdobju določalo bistveno nižje predujme za izvedence te stroke, vendar pritožnik tega očitka ni izkazal. Prav tako bi bile lahko z vidika te ustavne pravice relevantne pritožnikove navedbe o neizvedbi dokaza z izvedencem medicinske stroke. Pravica stranke, da predlaga dokaze, je eden od elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče je pritožnikovemu dokaznemu predlogu ugodilo in mu naložilo, naj v določenem roku založi znesek, potreben za stroške, ki bi nastali z izvedbo dokaza. Ravnanje sodišča, ki je naložilo založitev stroškov za izvedenca stranki, ki nosi dokazno breme (v konkretnem primeru pritožniku), z vidika 22. člena Ustave ni sporno.[1]. Pritožnik zatrjuje, da zaradi socialne stiske predujma v roku, ki mu ga je določilo sodišče, ni založil. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe Višjega in Vrhovnega sodišča, je pritožnik predlagal podaljšanje roka po njegovem poteku, niti pred niti po poteku roka pa ni pojasnil, zakaj predujma ni plačal. Zato sodišče z zavrnitvijo predloga za določitev novega roka za plačilo predujma in s posledično neizvedbo dokaza ni prekršilo ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave. Neizvedba dokaza z izvedencem medicinske stroke je torej posledica pritožnikovega pasivnega ravnanja, ne pa njegovega socialnega položaja.

6.Glede očitka o pristranskosti sodnice sodišča prve stopnje in s tem uveljavljano kršitev pravice iz 23. člena Ustave je treba upoštevati, da se lahko po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih).

7.Pritožnik s tem uveljavlja ugovor procesnopravne narave, za katerega že ZPP določa, da ga je mogoče uveljavljati le do določenega roka, in sicer določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave. To je pritožniku pojasnilo tudi Višje sodišče. Iz sodbe Višjega sodišča pa izhaja, da pritožnik zahteve za izločitev sodnika v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, kar pomeni, da materialno ni izčrpal pravnih sredstev. Zato te kršitve ne more uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo.

Ni izključeno, da je z vidika pravice do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave) lahko sporna ureditev, ki ne omogoča, da bi stranka razlog, da obstoji sum v sodnikovo nepristranskost po 6. točki 70. člena ZPP, uveljavljala z revizijo ali obnovo postopka. Res je, da v primeru, ko pritožbeno sodišče odloča na nejavni seji, stranka pogosto šele takrat, ko ji je vročena sodna odločba tega sodišča, izve, kateri sodniki so v njeni zadevi odločali. Vendar se Ustavnemu sodišču v to vprašanje v obravnavani zadevi ni treba spuščati. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča namreč izhaja, da pritožnik niti v reviziji ni navedel, kakšne naj bi bile "najožje družinske razmere sodnice poročevalke s toženo stranko," ki je poleg tega pravna oseba.

8.Kolikor pritožnik s sklicevanjem na odločitev Vrhovnega sodišča št. I R 69/2001 uveljavlja očitek, da je sodišče neobrazloženo odstopilo od enotne in uveljavljene sodne prakse, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave, pa je ta očitek neutemeljen. Pritožnik napačno primerja položaj v svoji zadevi, v kateri je v reviziji predlagal izločitev sodnice poročevalke sodišča druge stopnje, z odločitvijo Vrhovnega sodišča, ki je odločalo o predlogu pristojnega sodišča o delegaciji iz razlogov smotrnosti po 67. členu ZPP.

9.Povsem pavšalen je pritožnikov očitek, da je sodišče nekritično ocenjevalo navedbe in trditve v pravnem sredstvu, saj ne navaja, na katere pritožbene očitke naj Višje sodišče ne bi odgovorilo. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnim sredstvom ni uspel, pa tudi ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić

[1]Tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-187/01 z dne 18. 12. 2002, ki je priložen.