Jedro

Odločba GURS sama po sebi ne izkazuje, kje v naravi poteka meja med nepremičninami, oziroma na čigavi nepremičnini naj bi bil steber postavljen. Zato je navajanje, češ da toženki meje, kot je bila z omenjeno odločbo urejena, nista izpodbijali, brezpredmetno.

Kakšen pomen ima beseda „vznemirjanje“ v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ni ključno. Bistveno je, kakšen je njen (stvarno)pravni pomen oziroma razumevanje. Vznemirjanje mora biti trajno oziroma ponavljajoče se. Enkratno vznemirjanje za negatorno varstvo ne zadošča. Okoliščina, da sta toženki na ograjni steber namontirali vrata in da je takšno stanje nekaj časa trajalo, ne pomeni, da je šlo za trajno vznemirjanje. Šlo je zgolj za enkraten poseg, katerega posledice so bile nekaj časa prisotne.

Protipravnost je, tako kot odškodninska odgovornost (oziroma v njenem okviru krivda), ena od predpostavk, potrebnih za obstoj odškodninske obveznosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi toženki poseg na stebru izvršili v prepričanju, da je ta njun, z vidika (ne)obstoja protipravnosti ni bistvena.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se ta v III. točki izreka (odločitev o stroških) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 2.268,22 EUR nadomesti z zneskom 1.563,7 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne, sodba pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožba zoper sklep se zavrže. IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 29.11.2011 tožnici naložilo plačilo predujma za izvedenca geometra v višini 500,00 EUR. S sodbo in sklepom z dne 13.2.2014 pa je: - dovolilo objektivno spremembe tožbe z dne 14.6.2012 in dne 13.2.2014, - zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim sta dolžni toženki opustiti vsakršno poseganje na vogalnem betonskem stebru (ki je na skici izvedenca mag. B. K. na listu 22 v njegovem izvidu in izvedenskem mnenju I P 1595/2011 z dne 29.3.2012, ki je sestavni del sodbe, vrisan kot bel kvadrat na približni tromeji parcel št. 176, 174/1 in 196/1, vse k.o. X.), zlasti pa ne postavljati na steber ograjnih vrat in nameščati vodil za postavitev vrat; v skladu s katerim sta se dolžni toženki tudi v bodoče vzdržati takih ali podobnih ravnanj in posegov v betonski ograjni steber, last tožeče stranke, in v 15 dneh slednji nerazdelno plačati 1.000,00 EUR (I. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim sta dolžni toženki opustiti vsakršno poseganje na vogalnem ograjnem betonskem stebru (ki stoji na nepremičnini s parc. št. 176/0 k.o. X. (ID znak 000) levo, gledano z javne poti s parcele št. 196/3 k.o. X., last tožeče stranke), zlasti pa ne postavljati na ta ograjni steber ograjnih vrat in nameščati vodil za postavitev vrat in delati vrtin na njem; v skladu s katerim sta dolžni toženki opustiti vsako tako ali podobno ravnanje in poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na delu betonske ograje ki stoji oziroma poteka na delu nepremičnin s parc. št. 176/0 (ID znak 000) in parc. št. 175/0 (ID znak 001), obe k.o. X., na delu, kjer mejita s parcelo št. 174/1 in 174/2 k.o. X.; v skladu s katerim sta dolžni toženki v 15 dneh nerazdelno plačati tožnici 1.000,00 EUR ter v 15 dneh na vogalnem betonskem stebru (ki stoji na nepremičnini s parc. št. 176/0 k.o. X. (ID znak 000) levo, gledano z javne poti s parcele št. 196/3 k.o. X. (ID znak 002), last tožeče stranke) nerazdelno in na svoje stroške vzpostaviti prejšnje stanje tako, da na ograjnem stebru zapolnita nastale vrtine za postavitev vodil z betonom ter na mestih, kjer so bile vrtine, ograjni betonski steber sanirata tako, da odstranita vse sledove in posledice vrtin v ograjnem betonskem stebru; v skladu s katerim sta dolžni toženki tudi v bodoče opustiti vsako tako ali podobno ravnanje in poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na delu betonske ograje, ki stoji oz. poteka po delu nepremičnin s parc. št. 176/0 (ID znak 000) in 175/0 (ID znak 001), obe k.o. X., v delu, kjer mejita s parcelo št. 174/1 (ID znak 003) in 174/2 (ID znak 004) X. (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica toženkama povrniti pravdne stroške v višini 2.268,22 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da sodbo in sklep z dne 29.10.2012 (1) razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (vse s stroškovno posledico). Za opravo pravdnih dejanj, na katero je bilo napoteno sodišče prve stopnje, ni bilo potrebno sklicevati naroka za glavno obravnavo, saj bi jih lahko in moralo opraviti brez njega. Tako bi lahko brez naroka odločilo o spremembi tožbe kot tudi izdalo sodbo. Posledično so namreč nastali stroški, ki jih je sodišče v izpodbijani sodbi priznalo toženi stranki. Sodišče prve stopnje se ni držalo napotkov pritožbenega sodišča. Ko je ponovno sklicalo narok za glavno obravnavo, je s tem pravdnim strankam dalo možnost, da skladno s procesnimi pravili uveljavljajo v postopku dodatne zahtevke, predlagajo nove dejstva in nove dokaze. Sodišče je v zvezi s tem spregledalo tudi dejstvo, da v konkretnem primeru ni šlo za ponoven postopek po razveljavitvi sodbe na pritožbeni stopnji in vrnitev zadeve v ponoven postopek, saj sodba sploh še ni bila izdana. Kršitev se kaže zlasti v tem, da je sodišče v izpodbijani sodbi popolnoma spremenilo dejansko in pravno podlago, ki jo je uporabilo za odločitev v razveljavljenem sklepu. Evidentno je, da je že upoštevalo pritožbene ugovore pritožnice, do katerih se pritožbeno sodišče sploh še ni opredelilo. V nasprotju z naziranjem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da ima narok v ponovljenem postopku po razveljavitvi učinek preložene obravnave, je na naroku za glavno obravnavo dne 13.2.2014 sprejet dokazni sklep. V primeru preložene obravnave namreč ni podlage za ponovno sklepanje o dokazih, razen če sodišče sklene, da se obravnava začne znova. Tega pa sodišče v obravnavanem primeru ni storilo (kar izhaja iz zapisnika o naroku z dne 13.2.2014). Tako je dvakrat odločalo o isti stvari, kar je v nasprotju s procesnimi pravili. Pri tem ni pojasnilo razlik med povzetkom dokaznega sklepa v razveljavljenem sklepu in v izpodbijani sodbi. Nadalje ni pojasnilo, zakaj ni vpogledalo dokaza pod A1, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, za katero listino s takšno označbo gre. Označitev dokaznih listin, ki jih je pri odločanju upoštevalo sodišče, ni specificirana. Zato ni mogoče ugotoviti, na katero od šestih fotografij, vloženih z vlogo z dne 23.12.2011, se sodišče pod B5 obrazložitve izpodbijane sodbe sklicuje. Podana je kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je v povzemanju dokazov opustilo navedbo prič in strank, ki jih je zaslišalo, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v delu obrazložitve, ko je sodišče prebralo zapisnik o opravljenem ogledu na kraju samem. V izpodbijanem sklepu je v zvezi s tem dokazom navedlo, da je opravilo ogled na kraju samem ob asistenci geometra. Sodišče v procesu dokazovanja za izvedbo dokaza ogleda na kraju samem ni imelo podlage v predlogu nobene od strank. Glede dokaza s postavitvijo izvedenca geodetske stroke ne gre spregledati, da je sodišče tožnici kljub temu, da ni šlo za njeno dokazno breme, naložilo vse stroške izdelave izvedenskega mnenja. Ker sta toženki zatrjevali, da sta solastnici ograje in spornega stebra in da ta leži na njuni nepremičnini, je dokazno breme o tem na njuni strani in bi moralo sodišče predujem za izvedenca naložiti njima. Tožnica je na naroku dne 13.2.2014 spremenila tožbo in v zvezi s tem postavila dokazne predloge. Sodišče je s sklepom predlagano spremembo tožbe dovolilo, postavljene dokazne predloge pa neobrazloženo zavrnilo. V posledici je ostalo dejansko stanje (v zvezi s spremenjeno tožbo) nepopolno ugotovljeno. Napačen je tudi zaključek sodišča, da se oba tožničina zahtevka nanašata na isto dejansko in podobno pravno podlago ter nadaljnja odločitev, da oba obravnava skupaj. Ti zaključki tudi niso obrazloženi, zaradi česar sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Protispisna je ugotovitev sodišča, da ponovnega ogleda na kraju samem ni predlagala nobena izmed strank kot tudi opustitev dokaza z zaslišanjem tožnice v zvezi s spremembo tožbenega zahtevka z dne 13.2.2014. Sodišče je navedbe pravdnih strank v uvodnem delu obrazložitve povzelo nesistematično in zavajajoče. Tako ni mogoče ugotoviti, v katerih vlogah so stranke podale v sodbi povzete navedbe, upoštevaje, da je sodišče na nekaterih mestih (zlasti pri povzemanju tožničinih navedb) navedlo, da izhajajo iz pripravljalne vloge, datuma katere pa ni navedlo. V zvezi s povzemanjem navedb tožene stranke pa na nekaterih mestih sploh ni mogoče ugotoviti, ali gre za lastno stališče sodišča ali za povzemanje navedb toženk (npr. 4. odstavek na 4. strani, 6. odstavek na 4. strani, 2. odstavek na 5. strani obrazložitve sodbe). Nadalje je določene navedbe strank predrugačilo oziroma povzelo po svoje (npr. 4. odstavek na 4. strani od 5. do 9. vrstice, 2. odstavek na 5. strani). Ni običajno, da sodišče v delu, v katerem povzame navedbe strank, obrazloži sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da med strankama ni sporno, da sta toženki dne 16.5.2011 na svojem zemljišču namestili lesena vrata, tako da sta v vogalni betonski steber navrtali luknje zgoraj in spodaj. Takšno dejstvo s strani nobene od strank nikoli ni bilo izpostavljeno. To vprašanje je v predmetni zadevi sporno, saj se v zvezi s tem izpostavlja, ali je bila tožnica s tem posegom toženk vznemirjana v svoji lastninski pravici. V okviru dokazne presoje bi moralo sodišče zaključiti, da je steber njena last oziroma da leži na njenih nepremičninah. Napačno je zaključilo (in pri tem napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu), da tožnica tega ni uspela dokazati. Sama je namreč to dejstvo dokazala zlasti z odločbo GURS o dokončni ureditvi meje, ki bi morala biti sodišču podlaga za ugotovitev meje. Zaradi obstoja omenjene odločbe sodišče ni imelo podlage za uporabo 13. člena ZPP, saj je to vprašanje že pravnomočno rešil pristojen organ. S tem je nedopustno poseglo v pravnomočno rešeno stvar. Pritožnica nadalje izpodbija ugotovitev sodišča, da gre za tipično predhodno vprašanje, o katerem na matičnem področju ni bilo pravnomočno odločeno. Sodišče te svoje ugotovitve z ničemer ni obrazložilo. Iz navedb sodišča tudi ni možno ugotoviti, kaj je pravzaprav reševalo kot predhodno vprašanje in na katerem matičnem področju ni bilo rešeno. Nadalje iz obrazložitve ni razvidno, ali je predhodno vprašanje za potrebe te pravde rešilo ali ne. Kljub temu, da se je (kot to izhaja iz obrazložitve) izrecno oprlo na odločbo GURS z dne 28.10.2011, pa je ravnalo v nasprotju z njo. Toženki meje, kot je bila urejena s potrdilom GURS z dne 28.10.2011, nista izpodbijali. Tudi M. P. je mejo označila na zunanji strani predmetne ograje, kar pomeni, da je tudi ona (tako kot vsi dosedanji elaborati) potrdila, da ograja in posledično ograjni steber leži na tožničinem zemljišču. Ker sta toženki trdili, da je sporni ograjni betonski steber na njuni nepremičnini, je glede na zadostno izkazano stanje lastninske pravice tožnice na ograjnem stebru dokazno breme na njiju. Sodišče je v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu le-to glede lastništva zemljišča pod ograjnim stebrom prevalilo na tožnico, ki pa mu je v celoti zadostila. Sodišče se sklicuje na pravilo o dokaznem bremenu, a ga ne obrazloži. Da je bilo dokazno breme na toženi stranki, izhaja iz sodbe VSK I Cp 611/2004 z dne 9.11.2005 (in njej podobnih). Sodišče naj bi svoje zaključke oprlo na dokaze, ki niso dali nedvoumnega odgovora. Vendar je imelo na voljo še več drugih dokaznih sredstev, ki bi jih moralo presoditi. Okoliščine v zvezi z lego ograjnega stebra bi lahko presojalo s pomočjo s strani tožnice predloženih listinskih dokazov (potrdilo GURS z dne 28.10.2011, elaborati, IDPOSI, grafični prikaz lege ograje) ter izpovedb s strani tožnice predlaganih zaslišanih prič, celotne izpovedbe priče M. P. ter izpovedbe same tožnice. Tako bi prišlo do zaključka, da ograjni steber (vključno s celotno ograjo) leži na tožničini nepremičnini. Dokazna ocena naj bi bila pomanjkljiva, zlasti pa sodišče ni skrbno in vestno presojalo posameznega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Posledično je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je navedlo, da je za odločitev v konkretnem sporu bistveno stanje zemljiških meja v času odločanja, pri tem pa ni pojasnilo, kakšno je stanje zemljiških meja v času odločanja v tej zadevi oziroma v čem se je stanje zemljiških meja parcele št. 176/0 od leta 1936 spremenilo. Prav tako ni niti s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da bi do sprememb prišlo zaradi kasnejših dograditev oziroma sanacije ograje. Iz listinskih dokazov (potrdila GURS z dne 28.10.2011) in izpovedbe priče M. P. izhaja, da je stanje zemljiških meja med nepremičninami pravdnih strank urejeno, zaradi česar bi moralo sodišče upoštevati stanje, ki je edino veljalo v času sojenja. Ker toženkama ni uspelo izkazati drugače, bi moralo upoštevati lastništvo zemljišč in lego stebra po stanju, ki je izkazano z dokončno urejeno mejo. Sklicuje se na sodbo VSK I Cp 611/2004 z dne 9.11.2005 (in podobne), iz katerega naj bi izhajalo, da se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku (kar bi moralo biti upoštevano tudi v konkretnem primeru). Sodišče je potrdilu GURS o dokončni urejeni meji neutemeljeno odreklo veljavo v smislu domneve o tožničini močnejši pravici. Tožnica izpodbija tudi napotitev sodišča v nov sodni postopek za ureditev meje. Spregledalo naj bi, da je meja dokončno že urejena in da se je (če že) spornost te meje zaradi trditev toženk izpostavila v tem postopku in bi morali biti napoteni kvečjemu slednji. Za predmetno zadevo je sklicevanje sodišča na 77. člen SPZ odločilnega pomena. Sodišče je na drugi odstavek omenjenega člena vezano. Razlog za neuporabo potrdila GURS tudi ne more biti navedba izvedenca in izpovedbe priče P. o odmikih zaradi večje ali manjše natančnosti, saj potemtakem nobena odločba glede ureditve meje ni relevantna. Splošno je znano, da vse izmere vsebujejo odmike natančnosti. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je sklepalo tudi na morebitno solastnino obeh pravdnih strank na ograjnem stebru. Pri tem bi moralo ugotoviti, ali je bil poseg toženk protipraven in ali sta za poseg imeli tožničino soglasje. Njenega soglasja nista imeli. Sodišče pride samo s seboj v nasprotje, saj tožnici na eni strani ne priznava izključne lastninske pravice na zemljišču, na katerem ograjni steber stoji, na drugi strani pa zavrne njen ugovor priposestvovanja z utemeljitvijo, da ta ni relevanten (bi pa to bil, če bi sodišče ugotovilo potek meje med nepremičninami pravdnih strank tako, da bi del stebra posegal na parcelo toženk). Sodišče tudi napačno ugotavlja, da je pojem vznemirjanja nedovršni glagol, ki naj bi kazal na trajno ali ponavljajoče se vznemirjanje. Tožnica poudarja, da beseda vznemirjanje ni glagol ampak samostalnik. Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika tudi izhaja, da ta ne pomeni, da gre zgolj za trajno ali ponavljajoče se dejanje, ampak za vsako dejanje, ki povzroči, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja. Iz judikata VSL 3403/2009, na katerega se sklicuje sodišče, ne izhaja enako dejansko stanje, zaradi česar ni relevanten. Iz omenjenega judikata tudi sicer izhaja, da naj bi šlo za enkratno vznemirjanje, ki je prenehalo še pred vložitvijo tožbe, kar pa ne velja za konkretni primer. To, da sta toženki na ograjni steber tožnice namestili vrata, je trajno vznemirjanje, zaradi česar je sodišče napačno zaključilo, da gre za enkraten poseg. Če tožnica ne bi vložila tožbe in če toženki tekom pravde ne bi odmaknili vrat, bi navedeni poseg ostal in bi tožnici povzročil stanje trajne vznemirjenosti. Sodišče se glede na stališče, da mora biti vznemirjanje ponavljajoče ali trajno, glede trajnosti sploh ne opredeli in ne opravi nobene dokazne ocene. Zmotno je stališče, da je vznemirjanje z navrtanjem lukenj in namestitvijo vrat, zato ker je zaključeno, enkratno dejanje. Tudi dejstvo, da sta toženki po vložitvi tožbe premestili sporna vrata tako, da stojijo samostojno in v celoti na njuni parceli, kaže v celoti na utemeljenost tožbe. Sodišče pripravljenost toženk za poravnavo obravnava kot odraz dejstva, da slednji nista imeli šikanoznega namena. To je za predmetno pravdo nerelevantno. Nedopustno je, da se sodišče sklicuje na poskus poravnavanja, o katerem ne obstajajo nobeni zapisi niti razlogi za sprejemljivost. Pri tem spregleda za to pravdo odločilno dejstvo, da sta toženki med postopkom spoznali, da sta ravnali protipravno, ker sta brez soglasja tožnice posegli v njeno nepremičnino ter vznemirili njeno lastninsko pravico. Sodišče ne bi smelo slediti navedbi toženk, da je predmetna pravda »pravda za oslovo senco«, ki se vodi zaradi štirih vijakov. Ker je odreklo pravno varstvo, je moč sklepati, da je takšnemu naziranju sledilo, kar pa ni dopustno. To predstavlja poseg v tožničine ustavno varovane pravice. Naziranje sodišča, da bi morala tožnica dokazati nevarnost vnovičnega posega, je napačno. Posledično pa je tak tudi zaključek, da v konkretnem primeru ni podana ponovitvena nevarnost. Zaključek sodišča, da se z ugovorom toženk, da njuno ravnanje ni protipravno, ni ukvarjalo, saj je ograja zaradi dogovora o soinvestiranju v solastnini obeh pravdnih strank, je obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je uvodoma ugotovilo, da je predmet postopka samo ograjni steber, ne pa tudi ograja. V zvezi z zaključkom, da je ograja v solasti strank na podlagi dogovora o soinvestiranju, tožnica poudarja, da so pravdne stranke glede tega podale trditve in je sodišče v zvezi s tem izvajalo dokazni postopek, a navedb v tej smeri ni niti povzemalo niti se tekom obrazložitve izpodbijane sodbe z njimi ni ukvarjalo. Sodišče je podredni zahtevek, ki ima samostojno naravo, zavrnilo, o čemer pa ni podalo nobenih razlogov. Prav tako v podrednem zahtevku ni odpravilo očitnih pisnih pomot, na katere je tožnica opozorila z vlogo z dne 12.3.2014. V zvezi z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka sodišče napačno materialnopravno ugotavlja, da je element odškodninske odgovornosti protipravnost. Moralo bi se ukvarjati z vprašanjem krivdne odgovornosti in ne vprašanjem protipravnosti. Krivde toženk ni ugotavljalo v smislu OZ, ampak je (ko je navedlo, da sta ti dve poseg na stebru izvršili v prepričanju, da je ta njun), v resnici ugotavljalo njuno dobro vero. Ugotovitev sodišča, da ravnanje toženk ne posega v tožničino pravico, je brez podlage oziroma v nasprotju z razlogi sodbe v prvem odstavku na strani 11. V tej posledici je napačna tudi zavrnitev zahtevka v delu, ki se nanaša na posebno priljubljenost. Ker je tožbeni zahtevek utemeljen, bi moralo sodišče toženkama naložiti tožničine pravdne stroške. Tudi sicer sodišče svoje stroškovne odločitve ni utemeljilo. Glede na ustaljeno sodno prakso se pritožnica ne strinja, da je sodišče za dve vlogi toženkama prisodilo nagrade v istih zneskih (in sicer za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo) ter da jima posebej prisodilo odvetniški strošek za sodelovanje na ogledu v znesku 100,00 EUR. Nadalje ni konkretiziralo taksne tarife, na podlagi česar bi bilo moč presoditi utemeljenost prisojenih stroškov. Prav tako je napačno uporabilo materialno pravo, saj je v konkretni zadevi potrebno uporabiti Zakon o sodnih taksah-1 (ZST-1) in Zakon o odvetniški tarifi in ne ZST ter Odvetniško tarifo. Predmetni postopek se je namreč začel na podlagi tožbe z dne 3.6.2011. Višina nagrade za odvetniške storitve po Zakonu o odvetniški tarifi za postopek in narok ne moreta biti enaki (faktor 1,3 za postopek in faktor 1,2 za narok). Nagrade za pristop na ogled Zakon o odvetniški tarifi ne predvideva. Neupravičeno je toženkama priznalo stroške za ponovni pristop na narok (in to v neobrazloženi višini). Priznane stroške je povečalo za DDV ne da bi toženki izkazali, da je njun pooblaščenec zavezanec za plačilo DDV (sodba je v tem delu brez razlogov). Sklicuje se na VSC sklep Cp 1267/2009 z dne 7.7.2010. Ob koncu izpodbija še sklep z dne 29.11.2011. Ker sta toženki ves čas zatrjevali, da sporni del ograjnega stebra leži na njuni nepremičnini, pri tem pa drugih dokazov v zvezi s tem nista predložili, je dokazno breme na njuni strani. Posledično bi moralo sodišče predujem za izvedenca naložiti v plačilo njima.

3. Toženki sta v odgovoru predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba zoper sklep je nedopustna, zoper sodbo pa delno utemeljena.

V zvezi s pritožbo zoper sklep:

5. Sklep z dne 29.11.2011, s katerim je sodišče tožnici naložilo plačilo predujma, je sklep procesnega vodstva, zoper katerega (kot je razvidno iz pravnega pouka samega sklepa) pritožba ni dopustna (drugi odstavek 270. člen ZPP (2)). Zato jo je bilo potrebno zavreči (1. točka 365. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo zoper sodbo:

6. Odločitev sodišča prve stopnje je v celoti pravilna, hkrati pa tudi prepričljivo obrazložena. Pri tem ni zagrešilo ne očitanih ne kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožnica, ki se sklicuje na številne bistvene kršitve postopka, ne uspe ustrezno pojasniti, zakaj naj bi bilo temu tako. Že sama narava kršitev, na katere se sklicuje, pa (3) kaže na to, da, tudi če bi bile podane, ne bi vplivale na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločitve. Zgolj suvereno pritožbeno sklicevanje na 339. člen ZPP oziroma v njem (abstraktno) predvidene primere kršitev pač ni dovolj.

7. Pritožbeno navajanje, da sodišču prve stopnje v novem postopku ni bilo potrebno izvesti naroka za glavno obravnavo, je z vidika pravilnosti oziroma zakonitosti izpodbijane odločitve ne samo relevantno, ampak tudi sicer napačno. Sodišče se namreč samo odloča, ali bo v ponovljenem postopku izvedlo narok za glavno obravnavo (kaj takega v konkretnem primeru ni bilo »prepovedano« niti z razveljavitveno odločbo pritožbenega sodišča). Zato je navajanje o kršitvah postopka neutemeljeno. Nadalje ni razvidno, kakšna kršitev naj bi bila podana zato, ker imajo stranke na takšnem naroku za glavno obravnavo možnost podajati dodatne zahtevke oziroma izvajati druga procesna dejanja. Vse to lahko, kot to sama navaja pritožnica, izvajajo v skladu s procesnimi pravili. Nenazadnje je tudi sama na naroku dne 13.2.2014 spremenila tožbo. Zgrešeno je tudi naziranje, da v konkretnem primeru ni šlo za ponoven postopek po razveljavitvi sodbe na pritožbeni stopnji, češ da sodba v prvotnem postopku ni bila izdana. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje prvič namesto sodbo (napačno) odločilo s sklepom, ne pomeni, da o zadevi enkrat že ni bilo odločeno. V tem oziru gre za enako situacijo, kot če bi bilo že prvič odločeno s sodbo, ki bi bila kasneje razveljavljena. V pritožbi nadalje ni pojasnjeno, zakaj naj bi bila, ker naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (domnevno) popolnoma „spremenilo“ dejansko in pravno podlago svoje odločitve, podana kršitev. Kakšno „spremenjeno“ dejansko oziroma pravno podlago ima v mislih, pritožnica tudi sicer ne pojasni. Sodišče dejanske podlage tudi sicer ne more „spreminjati“, saj je vezano na tisto, ki jo zatrjujejo stranke. Nenavaden je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje (v izpodbijani sodbi) upoštevalo tožničine pritožbene ugovore, do katerih se pritožbeno sodišče (sploh) še ni opredelilo. Ob tem, da ni pojasnjeno, za katere ugovore naj bi šlo, je na drugi strani jasno, da se je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo opredeliti do vseh relevantnih navedb obeh strank.

8. Nikakršne kršitve ne predstavlja niti okoliščina, da je sodišče prve stopnje (v ponovljenem postopku) na naroku za glavno obravnavo dne 13.2.2014 znova sprejelo dokazni sklep. Kje naj bi obstajala pravna podlaga za zaključek, da gre za kršitev (nedopustno dvakratno odločanje „o isti stvari“), če sodišče v primeru preložene obravnave ponovno sprejme dokazni sklep, ni razvidno. Okoliščina, ali isti sodnik (sodni senat) na preloženi obravnavi ponovno sprejme dokazni sklep, ne zadeva vprašanja dopustnosti (ampak zgolj potrebnost – smiselnost takšnega postopanja). Nadalje ni razvidno, zakaj bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti razlike med povzetkom dokaznega sklepa v razveljavljenem sklepu in v izpodbijani sodbi, niti v čem naj bi ta razlika sploh bila (in kako naj bi to kakorkoli lahko vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijane odločitve). Očitno brezpredmetni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z domnevnimi kršitvami pri izvajanju oziroma navajanju dokazov. Sodišče prve stopnje res ni pojasnilo, zakaj ni vpogledalo dokaza v prilogi A1. To pa zato, ker se v tej prilogi nahaja pooblastilo za zastopanje v tej pravdi. Povsem ustrezno je v dokaznem sklepu opredelilo listine, ki jih je vpogledalo. Iz navedbe označb je moč enostavno ugotoviti, za katere listine v spisu gre. To velja tudi za fotografijo, ki jo je opredelilo kot fotografijo v prilogi B5. Na ustrezen način so opredeljeni tudi zapisniki o zaslišanjih strank oziroma prič, ki jih je prebralo. Gre za stranke oziroma priče, ki so bile zaslišane na glavni obravnavi dne 29.10.2012. Ker je zato povsem jasno, kdo naj bi to bil, jih ni bilo potrebno poimensko navajati. Nerelevantno je opozarjanje, češ da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo, da je prebralo zapisnik o opravljenem ogledu na kraju samem, medtem ko je predhodno v zvezi istim dokazom omenilo, da je opravilo ogled na kraju samem ob asistenci geometra. Prav tako ne drži, da je ogled opravilo brez podlage v predlogu pravdnih strank. Iz zapisnika o naroku z dne 21.11.2011 (l. št. 39) je razvidno, da je tak predlog postavila tožnica sama (4).

9. Zmotno je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje stroške z izvedencem tožnici naložilo kljub temu, da ni šlo za njeno dokazno breme. Za takšno odločitev je imelo sodišče prve stopnje dva (dobra) razloga. Kot prvo je naziranje tožnice, da ni šlo za njeno dokazno breme, napačno. Ona je zatrjevala, da se sporni vogalni steber nahaja na njeni nepremičnini (in v zvezi s tem postavila zahtevek), zaradi česar je bila dolžna to tudi dokazati. Dokazno breme je tudi v tem primeru zgolj sledilo trditvenemu (oziroma dejstvu, da je tožnica v zvezi s tem postavila (obravnavani) tožbeni zahtevek). Enako pomembno pa je, da je sama (na naroku dne 21.11.2011) postavila dokazni predlog po postavitvi izvedenca geodeta. Vsa razglabljanja v tej smeri, ki jih podaja tudi v nadaljevanju pritožbe, so zato zgrešena. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, ki jih je tožnica postavila v zvezi s spremembo tožbe. To je storilo že na naroku dne 13.2.2014. Pavšalno navajanje, da naj bi ostalo v tej posledici dejansko stanje (v zvezi s spremenjeno tožbo) nepopolno ugotovljeno, pa je prav tako napačno, saj je bilo potrebno podredni tožbeni zahtevek zavrniti iz povsem istih razlogov kot glavnega. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se oba zahtevka nanašata na isto dejansko in podobno pravno podlago, drži. Zakaj naj bi bil takšen zaključek napačen, tožnica ne uspe obrazložiti. Prav tako ni jasno nasprotovanje odločitvi sodišča, da oba zahtevka obravnava skupaj. Z navajanjem, da omenjeni zaključki sodišča prve stopnje niso obrazloženi, pa pritožnica zaide v protislovje (saj se predhodno sama sklicuje na (po njenem mnenju sicer napačno) obrazložitev/mnenje sodišča prve stopnje). Napačno je razumljena tudi navedba sodišča prve stopnje, da ponovnega ogleda ni predlagala nobena izmed strank. Sodišče prve stopnje je to omenilo v zvezi s primarnim zahtevkom. Neprepričljivo pa tudi sicer nerelevantno je pritožbeno navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje navedbe pravdnih strank v uvodnem delu obrazložitve povzelo nesistematično (in celo zavajujoče), zaradi česar naj ne bi bilo mogoče preizkusiti pravilnosti povzemanja. Navedbe so povzete korektno in razumljivo, zaradi česar je moč iz povzetkov nedvoumno ugotoviti, kaj naj bi navajala katera od strank. Brez vsakršnih težav je moč ugotoviti tudi, katere navedbe so bile podane v kateri izmed pripravljalnih vlog. Prav tako je možno brez težav razbrati, kdaj je sodišče povzemalo navedbe pravdnih strank in kdaj je predstavilo lastno stališče. Ko navaja, da naj bi sodišče prve stopnje (celo) predrugačilo navedbe pravdnih strank (oziroma jih povzemalo), tožnica prav tako ne uspe obrazložiti, v čem naj bi bilo to predrugačenje. Tudi sicer ni jasno, kako naj bi te domnevne kršitve lahko kakorkoli vplivale na pravilnost (zakonitost) odločitve.

10. Povsem pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama ni bilo sporno, da sta toženki dne 16.5.2011 na svojem zemljišču namestili lesena vrata, tako da sta v vogalni betonski steber navrtali luknje zgoraj in spodaj. Prav to sta toženki navajali že v odgovoru na tožbo (glej predvsem l. št. 15), a tožnica temu ni oporekala (214. člen ZPP). Na podlagi dokazov, ki jih je tožnica v zvezi s tem predlagala, sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da naj bi slednja izkazala, da je predmetni vogalni steber njena last oziroma da je postavljen na njeni nepremičnini. Kot je bilo poudarjeno, je sodišče prve stopnje pravilo o dokaznem bremenu, uporabilo pravilno. Bistveno je le, da tožnica temu (svojemu)bremenu ni zadostila. Slednja svojih trditev ni izkazala niti z odločbo GURS o dokončni ureditvi meje, na katero se sklicuje. Že sodišče prve stopnje je obrazložilo (glej drugi odstavek na 10. strani izpodbijane odločbe), da v predmetnem postopku meje ni določalo na novo, ampak je zgolj ugotavljalo, kje naj bi ta potekala. Zato tudi ni moglo z ničemer poseči v »pravnomočno rešeno stvar«, kot to zmotno navaja pritožnica. Omenjena odločba GURS pa, kot se je v tem postopku izkazalo, sama po sebi ne izkazuje, kje v naravi točno poteka meja med nepremičninami pravdnih strank oziroma na čigavi nepremičnini je sporni steber postavljen. Kot predhodno pa se je v predmetni zadevi zastavilo prav to vprašanje. O njem pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, predhodno nikjer ni bilo odločeno. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje omenjene ugotovitve ni obrazložilo. Vse, kar je v tem oziru bistveno, je navedeno v zadnjem odstavku na 8. strani izpodbijane sodbe. Zato je brezpredmetno navajanje, češ da iz navedb sodišča prve stopnje ni moč ugotoviti, kaj naj bi štelo za predhodno vprašanje (oziroma katero naj bi bilo njegovo matično področje).

11. V čem naj bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z odločbo GURS z dne 28.10.2011 (priloga A15), pritožnica ne uspe pojasniti. Kot je bilo poudarjeno, omenjena listina sama po sebi ne izkazuje, kje v naravi poteka meja med nepremičninami pravdnih strank oziroma na čigavi nepremičnini naj bi bil steber postavljen. Zato je navajanje, češ da toženki meje, kot je bila z omenjeno odločbo urejena, nista izpodbijali, brezpredmetno. Neutemeljeno je nadalje sklicevanje na izpovedbo M. P. Tudi slednja je namreč (kot je na to opozorilo že sodišče prve stopnje) izpovedala (in to je v okviru te pravde tudi najbolj pomembno), da je lahko lastništvo spornega stebra 30 centimetrov v eno ali drugo smer, proti eni ali drugi parceli in da se mejo v naravi bolj natančno ne da določiti.

12. Kot je bilo predhodno ugotovljeno, si pritožnica očitno napačno razlaga pravila dokaznega bremena. Ona je tista, ki je postavila tožbeni zahtevek na podlagi trditev, da je bilo poseženo v njeno lastninsko pravico. Vse to pa je bila dolžna tudi dokazati. Sodišče prve stopnje torej ni, kot to (neprepričljivo) navaja pritožnica, v nasprotju s pravili dokaznega bremena le-tega prevalilo nanjo. To dokazno breme je bilo po sami naravi stvari na njej. Na neustrezno razumevanje narave instituta kaže tudi sam pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni »obrazložilo« pravila o dokaznem bremenu; zgrešen pa je tudi očitek, češ da sodba v tem delu ni zmožna preizkusa. Pritožnica se v tej zvezi neustrezno (in pavšalno) sklicuje na judikat VSK I Cp 611/2004 z dne 9.11.2005 (in na »njemu podobne«, ki pa jih ne konkretizira). V čem naj bi si bil primer, ki ga omenjeni judikat obravnava, glede vprašanja dokaznega bremena podoben s predmetnim, pritožnica ne obrazloži. Takšnim pavšalnim pritožbenim navedbam pa ni moč slediti. Podobno pavšalno je tudi sklicevanje na druge dokazne predloge, ki bi jih sodišče moralo presoditi zato, da bi lahko ugotovilo, da tožničine trditve držijo. Sodišče prve stopnje je vse te dokaze (listine kot tudi izpovedbo M. P.) presojalo, a je upravičeno (in prepričljivo) zaključilo, tako kot je. Pritožnica s takšnim pavšalnim (5) oporekanjem v nasprotno ne more prepričati.

13. Navedba sodišča prve stopnje, da je za odločitev v konkretnem primeru bistveno stanje zemljiških meja v času odločanja, je povsem na mestu. Zaradi nje pa mu seveda ni bilo potrebno razlagati, ali se je oziroma v čem stanje zemljiških meja parcele št. 176/0 od leta 1936 spremenilo. Prav tako mu v zvezi z lego predmetnega stebra ni bilo potrebno ugotavljati, ali bi do sprememb lahko prišlo zaradi kasnejših dograditev oziroma sanacije ograje. Ta vprašanja za odločitev o tožbenem zahtevku sama za sebe namreč niso ključna. Sodišče prve stopnje tudi nikjer ne navaja, da stanje zemljiških meja med nepremičninami pravdnih strank ni urejeno. Dejstvo je (le), da na podlagi predlaganih oziroma v postopku izvedenih dokazov, ni bilo moč ustrezno ugotoviti, na čigavi nepremičnini naj bi se predmetni steber (6) nahajal. Tudi v tem delu se pritožnica povsem neprepričljivo sklicuje na judikat VSK I Cp 611/2004 z dne 9.11.2005 in »njemu podobne« judikate. Okoliščina, da se močnejša pravica domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku (kot izhaja iz omenjenega judikata), ni vprašljiva. Vendar pa (sama za sebe) v konkretnem primeru ne zadošča za ugotovitev, na čigavi nepremičnini se sporni steber nahaja. Sodišče prve stopnje potrdilu GURS o dokončni ureditvi meje seveda ne jemlje veljave. Bistveno je le, da omenjeno potrdilo v predmetnem postopku (glede na trditve, ki jih je postavila tožnica) samo za sebe ni zadosten dokaz.

14. Ker sodišče prve stopnje nikogar ni napotilo na sprožitev sodnega postopka, so vse v tej postavljene pritožbene navedbe brezpredmetne. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo 100. člena SPZ (7), kot to zmotno navaja pritožnica. Takšno navajanje pa je v vsakem primeru brezpredmetno, saj sama obstoja solastnine nikoli ni zatrjevala. V svoji prvi pripravljalni vlogi (glej l. št. 26) je takšne trditve nasprotne stranke izrecno označila kot neutemeljene. Tožnica je trditve v zvezi s priposestvovanjem postavila šele v vlogi z dne 7.5.2012 (glej l. št. 110), torej prepozno (prvi odstavek 286. člena ZPP). Gre za trditve, ki niso upoštevne. Posledično jih ni možno upoštevati niti v pritožbenem postopku (prvi odstavek 337. členu ZPP). Dejstvo, da se je do njih opredelilo (jih vsebinsko presojalo) sodišče prve stopnje (8), tega v ničemer ne spremeni. Povsem zgreši bistvo ugotovitev sodišča prve stopnje tudi navajanje (očitek sodišču prve stopnje), da vznemirjanje ni glagol ampak samostalnik. To je namreč v tem oziru edino, v čemer ima pritožnica prav. Kakšen pomen ima beseda (vznemirjanje) v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ni ključno. Bistveno je le, kakšen je njen (stvarno)pravni pomen oziroma razumevanje. To pa je takšno, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje (9). Vznemirjanje mora biti trajno oziroma ponavljajoče se. Enkratno vznemirjanje za negatorno varstvo ne zadošča. Napačno je tudi razumevanje sklicevanja sodišča prve stopnje na judikat VSL I Cp 3403/2009. Sodišče prve stopnje se nanj ne sklicuje zaradi enakega dejanskega stanja, ampak »zgolj« zaradi v njem zavzetega stališča, da enkratno vznemirjanja nima za posledico negatorne zaščite (10). V konkretnem primeru (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje) pa ni šlo za ponavljanje vznemirjanja ampak za enkraten poseg, ki je bil z navrtanjem lukenj in namestitvijo vrat zaključen. Pritožnica si napačno razlaga okoliščino trajnosti vznemirjanja. Okoliščina, da sta toženki na ograjni steber namontirali vrata in da je takšno stanje nekaj časa trajalo, seveda ne pomeni, da je šlo za trajno vznemirjanje. Šlo je zgolj za enkraten poseg, katerega posledice so bile nekaj časa prisotne. Razlog, zaradi katerega sta toženki tekom pravde vrata premestili, na opredelitev, ali je šlo za trajno ali enkratno vznemirjanje, nima nobenega vpliva. Kakšno dokazno oceno bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti glede okoliščine, za kakšno vznemirjanje naj bi šlo, ni jasno. Opraviti je moralo »le« pravno subsumpcijo (kvalifikacijo) trditev, ki jih je postavila tožnica sama. In te ne omogočajo drugačnega zaključka, kot ga je napravilo (11).

15. Neprepričljivo je pritožbeno poudarjanje, češ da že okoliščina, da sta toženki po vložitvi tožbe premestili sporna vrata, (sama za sebe) kaže na utemeljenost tožbe. Nadalje ne drži, da se sodišče prve stopnje sklicuje na poravnavanje pravdnih strank. Sklicuje se na obvestilo, ki sta ga v zvezi s premestitvijo vrat tekom postopka (sodišču) poslali toženki (pripravljalna vloga z dne 23.12.2011 na l. št. 51), oziroma na samo njuno postopanje. Zatrjevanje, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da sta toženki med trajanjem postopka spoznali, da sta ravnali protipravno (ker sta brez tožničinega soglasja posegli v njeno nepremičnino), je ne samo novo in že zato neupoštevno (glej prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak sicer tudi neprepričljivo (hipotetično). Sodišče prve stopnje, kot si to zmotno razlaga pritožnica, slednji pravnega varstva ni odreklo zaradi navedb toženk, da gre zgolj za »pravdo za oslovo senco«, ampak (zgolj in samo) iz razloga, ker ni izkazala svojih trditev oziroma upravičila svoje zahteve po sodnem varstvu.

16. Pritožnica si napačno razlaga zapis sodišča prve stopnje (podan v okviru prvega odstavka na 11. strani), in sicer da se z ugovorom toženk, da njuno ravnanje ni protipravno (saj je ograja zaradi dogovora o soinvestiranju v solastnini obeh pravdnih strank), ni ukvarjalo. Ne gre za (lastno) ugotovitev sodišča prve stopnje, ampak za povzemanje tega, kar sta trdili toženki, in zaključek, da takšna trditev ni relevantna. Takšna pa je zato, ker tožnica ni izkazala svojih trditev in zato z njene strani zahtevano sodno varstvo (že iz tega razloga) ni utemeljeno. Iz tega razloga je vso pritožbeno (razglabljanje), čigava naj bi bila ograja oziroma ali je obstajal dogovor o soinvestiranju, popolnoma brezpredmetno. Takšni pa so tudi vsi očitki zoper neobstoječi „zaključek“ sodišča prve stopnje o obstoju solastnine. Ne drži niti navajanje, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo podredni zahtevek. Obrazložitev v zvezi s to zavrnitvijo je zaobjeta v siceršnjih ugotovitvah (razlogih), katerih bistvo je, da tožnica ni izkazala, da bi bil sporni vogalni steber (zgolj) njen. Nebistven je tudi očitek, da sodišče prve stopnje v podrednem zahtevku ni »odpravilo« (tožničinih) pisnih pomot. Pisne pomote lahko sodišče s posebnim sklepom odpravi kadarkoli (328. člen ZPP).

17. V zvezi z odškodninskim zahtevkom, ki ga je uveljavljala tožnica, je sodišče prve stopnje pravilno v prvi vrsti (oziroma pred ugotavljanjem krivde – odškodninske odgovornosti) ugotavljalo, ali je bilo ravnanje toženk protipravno. Protipravnost je namreč tako kot odškodninska odgovornost (oziroma v njenem okviru krivda) ena od predpostavk potrebnih za obstoj odškodninske obveznosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje (ki jo izpostavlja pritožnica), da naj bi toženki poseg na stebru izvršili v prepričanju, da je ta njun, z vidika (ne)obstoja protipravnosti res ni bistvena. Takšen pa je naslednji stavek oziroma ugotovitev (glej tretji odstavek na 11. strani izpodbijane odločbe), da tožnica ni uspela izkazati, da steber spada v njeno (izključno) last. Ta je ne samo pravilna, ampak tudi prepričljivo obrazložena. Pri tem pa v razlogih ni podanih nobenih nasprotij.

18. Ker je utemeljeno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek (oziroma zahtevke), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi, da je dolžna tožnica toženkama povrniti njune pravdne stroške. Svojo odločitev je tudi obrazložilo, zaradi česar očitek, da tega ni storilo, ne drži. Prav tako ne drži, da odločitve ni možno preizkusiti, zato ker ni konkretizirana (taksna) tarifa. Iz samih zneskov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki, je namreč razvidno, da je nagrado prisojalo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) (12), zaradi česar je pritožbeno sklicevanje, da naj bi bilo uporabljeno napačno pravo, neutemeljeno. Čeprav je sodišče prve stopnje nagrado pravilno odmerjalo glede na določbe Zakona o odvetniški tarifi, pa je pri tem upoštevalo procesna dejanja, ki po omenjenem zakonu za razliko od prej veljavne Odvetniške tarife (13), ne predstavljajo posebne postavke (14). V tem oziru je, kot upravičeno opozarja pritožba, ravnalo napačno. Upoštevaje navedeno in vrednost spornega predmeta gre toženi stranki (za postopek na prvi stopnji) povračilo nagrade za postopek v višini 443,3 EUR (15), nagrade za narok v višini 409,2 EUR (16) (in ne 443,3 EUR, kot je priznalo sodišče prve stopnje), nagrade za narok v ponovljenem postopku v višini 409,2 EUR (17) in povračilo materialnih izdatkov v višini 20,00 EUR, kar z DDV skupaj znaša 1.563,7 EUR. V tem oziru je bilo potrebno pritožbi ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka (odločitev o stroških) spremenita tako, da se znesek pravdnih stroškov 2.268,22 EUR nadomesti z zneskom 1.563,7 EUR. Ni pa bilo moč slediti pritožbenemu sklicevanju, češ da tožena stranka ni predložila potrdila o tem, da je njen pooblaščenec zavezanec za DDV. Takšno ugovarjanje je ne samo neverodostojno, saj je tožnica, ne da bi predložila takšno potrdilo, v zahtevi po povračilu stroškov nastalih v postopku na prvi stopnji tudi sama priglasila DDV, ampak obenem pavšalno in prepozno. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo povračilo nagrade zahtevala skupaj z DDV, a tožnica tega nikoli ni osporavala ali zatrjevala okoliščin, ki bi kakorkoli vzbudile dvom, da pooblaščenec tožene stranke ni zavezanec za DDV.

19. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem (izpodbijanem a nespremenjenem) delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnica je s pritožbo uspela zgolj v minimalnem delu, zaradi česar sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožničini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da se pravzaprav pritožuje zoper sklep z dne 29. 11. 2011. Sklep z dne 29. 10. 2012, s katerim je sodišče prvič odločilo o glavni stvari, je bil s sklepom tukajšnjega sodišča I Cp 899/2014 z dne 18. 9. 2013, že razveljavljen.

(2) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(3) V pretežnem delu teh domnevnih kršitev.

(4) Sicer z (neupoštevnim) dostavkom, če bo presodilo, da je ta potreben.

(5) Takšne narave je tudi očitek, češ da sodišče ni skrbno in vestno presojalo vsakega posameznega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

(6) Kot njena sestavina.

(7) Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.

(8) Pri tem ni prišlo samo s seboj v nasprotje, kot to navaja pritožnica. Če ni možno ugotoviti, na čigavi nepremičnini steber stoji, potem so lahko vsa razglabljanja o priposestvovanju zgolj hipotetična.

(9) Glej tudi Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 503. (10) Tudi sicer gre v bistvu za podoben primer. Da naj bi v primeru, ki ga obravnava, prišlo do prenehanja vznemirjanja pred vložitvijo tožbe, kot to izpostavlja pritožnica, za to primerjavo ni bistveno.

(11) V tem okviru je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala dokazati nevarnost vnovičnega posega v njeno lastnino, pritožbeno oporekanje le-tej pa pavšalno (neprepričljivo).

(12) Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami

(13) Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 67/2003. (14) Npr. nagrada za vloge oziroma zastopanje na ogledu.

(15) Tar. št. 3100. (16) Tar. št. 3102. (17) 19. člen v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZOdvT.