Jedro

Ob upoštevanju okoliščin v zvezi z mladoletnikovo osebnostjo in vzgojno problematičnostjo in ob upoštevanju načela sorazmernosti, ni mogoče vedno upoštevati načela postopnosti izrekanja vzgojnih ukrepov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je starejšemu mladoletniku T. B. izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod. Na pritožbo državnega tožilca je višje sodišče v Ljubljani sklep spremenilo tako, da je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom.

2. Zagovornica mladoletnika je zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani in zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepravilne uporabe vzgojnega ukrepa ter predlagala, naj Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa spremeni, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vložnica v obrazložitvi zahteve ugotavlja, da izvedensko mnenje izvedenke pedopsihiatrične stroke ne govori v prid stališču, ki ga je zavzelo sodišče, nadalje, da je treba upoštevati dejstvo, da do poletja 2015 mladoletnik ni izvrševal kaznivih dejanj, da gre za najstnika, ki je v konfliktni situaciji doma narobe reagiral, se pa tega zaveda in je sodišču priznal napako ter obljubil, da se bo poboljšal. Po mnenju vložnice tudi narava in teža storjenega kaznivega dejanja sami po sebi nista takšni, da bi terjali ukrep najstrožjega vzgojnega ukrepa, še zlasti ob upoštevanju konkretne in s strani sodišča ugotovljene okoliščine mladoletnikovih družinskih razmer, tudi zdravstvenega stanja obeh staršev. Zato vložnica meni, da sodišče ni pravilno ovrednotilo okoliščin, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji in narave in teže storjenega kaznivega dejanja ter je posledično napačno uporabilo določbe kazenskega zakona in mladoletniku neutemeljeno izreklo najstrožji vzgojni ukrep. Sodišče ni upoštevalo načela sorazmernosti med deliktom in sankcijo, takšna odločitev pa ni sama napačna, temveč je tudi nezakonita in v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega postopka. Sodišče pri izreku sankcije ni ustrezno upoštevalo teže delikta in mladoletnikovega vedenja na obravnavi. Vložnica je prepričana, da bi v konkretni zadevi na mladoletnika oddaja v vzgojni zavod z opozorilom o možnosti premestitve v prevzgojni dom vplivala bistveno bolj učinkovito in pozitivno, kot takojšnja oddaja v vzgojni dom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da mladoletnikova zagovornica drugače od pritožbenega sodišča ocenjuje dejstva, ki so pomembna za odločitev o vrsti vzgojnega ukrepa, to pa pomeni uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga ni dopustno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom. Vrhovna državna tožilka nadalje tudi meni, da se ni mogoče strinjati s trditvijo o nerazumljivosti obrazložitve, saj so razlogi o izbiri vzgojnega ukrepa, ki so navedeni v 9. in 10. točki sklepa pritožbenega sodišča, povsem razumljivi in jasni in med njimi oziroma ugotovljenimi dejstvi ni nasprotja ter tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ocenjuje tudi, da razlogi sodišča niso nerazumljivi, ko pritožbeno sodišče navaja celoten namen vzgojnih ukrepov in ne le zgolj vzgojo in pravilen razvoj mladoletnika in ko daje možnost pozitivni prognozi mladoletnikovega vedenja po izvršenem vzgojnem ukrepu.

B.

4. Pritožbeno sodišče v svoji odločbi v točki 5 v zvezi z vzgojnim ukrepom oddaje v vzgojni zavod, ki ga je izreklo sodišče prve stopnje, ugotavlja kaj je cilj vzgojnega ukrepa in katere okoliščine mora sodišče presojati pri odločanju kakšen ukrep bo izreklo mladoletniku. Pri izbiri vzgojnega ukrepa je potrebno upoštevati mladoletnikovo duševno razvitost, njegove psihične lastnosti, njegova nagnjenja, nagibe, iz katerih je dejanje storil, do tedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih je živel, težo in naravo dejanja, in vse druge okoliščine, ki vplivajo na to, da sodišče izreče tisti ukrep, s katerim bo najbolje dosežen namen vzgojnih ukrepov (člen 75. Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1).

5. V naslednji točki svoje odločbe je višje sodišče utemeljilo, zakaj v tem primeru ni prišel v poštev izrek vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva, ki ga je predlagala obramba in pri tem ponovilo ugotovitve sodišča prve stopnje, da mladostnik ni zainteresiran, da bi sodeloval v programih strokovne pomoči, ki mu je bila že ponujena, da na noben način ni želel sodelovati v programu zdravljenja od odvisnosti, da je v smislu sodelovanja povsem neobvladljiv in je možnost pomoči zavračal. Nadalje višje sodišče ugotavlja, da je mladostnik krizni center za mlade, kamor ga je namestil socialni delavec, samovoljno zapustil, zavrnil je namestitev v tem centru v okviru izrečenega ukrepa obveznega obiskovanja vzgojne poklicne psihološke ali podobne posvetovalnice, je pa od zdravnika zahteval le, da mu predpiše pomirjevala. Višje sodišče je ugotovilo, da je bilo vodenje s strani socialnega delavca povsem neuspešno, mladoletnik je bil za sodelovanje s centrom za socialno delo povsem nezainteresiran, do svojega ravnanja pa nekritičen. Višjega sodišče ni spregledalo, da je ZPKZ Ljubljana celo med trajanjem pripora poročal o sumu, da mladoletnik v zavod vnaša prepovedane substance. Višje sodišče je na podlagi navedenih okoliščin napravilo sklep, da mladoletnik ni pripravljen sprejeti strokovne pomoči, poslušati svetovalca in se mu podrejati, spoštovati dogovore in izpolnjevati obljube in zato milejši vzgojni ukrep (nadzorstvo organa socialnega varstva) ne bi dosegel svojega namena.

6. Višje sodišče se tudi strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je potrebna mladoletnikova izločitev iz njegovega dosedanjega okolja in ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje vsebuje vse potrebne razloga za utemeljitev stališča, da je mladoletnik fizično in psihično prerasel svoja starša, ki sta oba resna psihiatrična bolnika, oče je tudi telesni invalid. Nadalje višje sodišče ugotavlja, da je mladoletnik zapadel pod vpliv družbe sumljivih ljudi, ki so ga odpeljali v svet prepovedanih drog in je tako ključno, da se mladoletnika iz takšnega okolja odstrani. Višje sodišče je nadalje pritrdilo ugotovitvi, da je pri mladoletniku potrebno poskrbeti za njegovo vzgojo in prevzgojo pod stalnim vodstvom ter nadzorstvom strokovnih vzgojiteljev, pri čemer se pridružuje stališču državnega tožilca, da so pri njem potrebni učinkovitejši prevzgojni ukrepi, ki jih bo mogoče realizirati le z izrekom vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom. Ob upoštevanju narave in teže kaznivega dejanja, ki ga je storil ter vseh okoliščin, ki so bile ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa se višje sodišče ni strinjalo z zaključkom prvostopnega sodišča, da mladoletnik ni v tolikšni meri vzgojno moten, da bi bila potrebna njegova prevzgoja v okviru prevzgojnega doma. Višje sodišče je po oceni Vrhovnega sodišča utemeljeno pritrdilo državnemu tožilcu, da iz poročil pristojnega centra za socialno delo izhaja opredelitev, da mladoletnik v konkretnem primeru potrebuje močnejše strukturirano okolje, takemu mnenju centra za socialno delo sta pritrdila tudi mladoletnikova starša. Pritrditi je potrebno tudi ugotovitvi sodišča druge stopnje, da v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o tehtnosti tako imenovanega postopnega zaostrovanja vzgojnih ukrepov. Upoštevati je potrebno, da se je mladoletnik že nahajal v zavodih, ki so po svoji naravi primerljivi z vzgojnimi domovi, pa jih je samovoljno zapustil. Upravičeno se višje sodišče opira na mnenje izvedenke psihiatrinje, iz katerega izhaja, da mladoletnik potrebuje jasno strukturirano okolje ob individualnem vodenju za to usposobljenih kadrov - socialnih pedagogov ter ustrezno terapevtsko obravnavo. Pritožbeno sodišče tudi pravilno ugotavlja in upošteva, da niti daljše bivanje v priporu mladoletnika ni odvrnilo od problematičnih vedenjskih vzorcev ukvarjanja s psihoaktivnimi snovmi in še nadaljnjega terjanja denarja, ki mu ga je morala v pripor prinašati mati. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da bo mladoletnik v trdnejših institucionalnih okvirih prevzgojnega doma lahko deležen stalne pomoči, vodenja in nadzora strokovnih vzgojiteljev ter navsezadnje pazniškega osebja, tako da bo po izvršenem ukrepu sposoben samostojno sprejemati zrelejše odločitve in prevzemati odgovornosti za svoja ravnanja, izpolnjevati obljube in obveznosti, ki mu jih nalaga življenje v družbi, ter dejavno delovati v svojem socialnem okolju. Strinjati se je potrebno tudi s poudarkom sodišča druge stopnje, da bo mladoletniku v prevzgojnem domu omogočeno dokončanje šole, nudena mu bo možnost strokovnega izobraževanja, to je poklicnega usposabljanja, za katerega je med postopkom sam izrazil interes, hkrati pa bo v zavodu vključen v programe preprečevanja zlorabe škodljivih substanc, vse to pa utemeljuje pozitivno prognozo pri izreku ukrepa oddaje v prevzgojni dom.

7. Vrhovno sodišče ob upoštevanju navedenega tudi ugotavlja, da glede na ugotovljene okoliščine v zvezi z mladoletnikovo osebnostjo in vzgojno problematičnostjo ni mogoče zagovarjati načela tako imenovane postopnosti izrekanja vzgojnih ukrepov, prav načelo sorazmernosti, glede katerega vložnici ni mogoče pritrditi, da ni bilo upoštevano, zahteva, da se mladoletniku v konkretnem primeru izreče ukrep, ki bo najbolje dosegel cilj, to je pravilen razvoj, vzgojo in prevzgojo. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da ugovor na izbiro oziroma izrek vzgojnega ukrepa, ki ga je izreklo višje sodišče, ni utemeljen.

8. Ocena vložnice, da sodišče ni pravilno ovrednotilo okoliščin, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji, pomeni kritiko pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, iz te kritike izpeljana trditev, da je sodišče napačno uporabilo določbe kazenskega zakonu in mladoletniku neutemeljeno izreklo najstrožji vzgojni ukrep, ni upoštevna. Kršitev materialnega prava je podana le takrat, kadar sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi določbe materialnega zakona.

9. Očitek obrambe, da je obrazložitev sodišča „precej nerazumljiva“ je v resnici nestrinjanje obrambe z izrečenim vzgojnim ukrepom, v čem naj bi bila podana nerazumljivost obrazložitve v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zahteva nima razlogov in tako obstoja zatrjevane kršitve niti ni mogoče preizkušati. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in številnih drugih povedalo, da načelo dispozitivnosti, ki velja za zahtevo za varstvo zakonitosti, strankam nalaga, da navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo posamezno kršitev zakona, ki jo uveljavljajo, saj je to pogoj, da sodišče utemeljenost uveljavljane kršitve sploh lahko preizkusi.

10. Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice mladoletnega T. B. ni utemeljena, saj niso podane kršitve zakona, na katere se zahteva sklicuje, oziroma se obstoj teh kršitev utemeljuje na podlagi zatrjevanja, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, kar pa je izrecno izključeno z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, mladoletniku izrečeni ukrep pa je bil pravilno uporabljen. Neutemeljeno zahtevo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.