Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije po preteku 30 dni od prejema obvestila delodajalca o izbiri kandidata, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo njegovo tožbo kot prepozno. Tožnik je bil najkasneje s podpisom pogodbe o zaposlitvi z izbranim kandidatom dne 29. 8. 2011 seznanjen z neizbiro, kar pomeni, da je tožnik najkasneje tega dne prejel obvestilo delodajalca o neizbiri kandidata z dne 8. 7. 2011 in izvedel za kršitve, zato je tedaj začel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe iz petega odstavka 204. člena ZDR. Ker je tožnik tožbo vložil 29. 8. 2012, jo je vložil prepozno, zato je pravilno zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 29. 8. 2012, dopolnjeno dne 7. 11. 2012 (I. točka izreka) in naložilo tožniku, da v roku 15 dni toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.361,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik, ki smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge – bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje bi tožbo lahko zavrglo, ne da bi jo posredovalo toženi stranki v odgovor, ker je v tožbi jasno navedena prejšnja tožba, opr. št. I Pd 1328/2011 in datum obvestila o neizbiri kandidata. Sodišče prve stopnje je zato tožniku povzročilo pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je spor oblikovalo po neustreznem materialnem pravu. Izračun časa zamude je napačen. Ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi je uradna dolžnost sodišča. Sodišče prve stopnje je prekoračilo zahtevek za povračilo pravdnih stroškov tožene stranke, ki jih je tožena stranka zahtevala le v primeru zavrnitve zahtevka, ne pa zavrženja tožbe. Pri zavrženju tožbe tožena stranka ne uspe, ker je možna nova tožba. Kadar izbrani kandidat ne izpolnjuje pogojev za delo, to ni diskriminacija glede na peti odstavek 204. člena ZDR, pač pa zahteva po 198. členu KZ-1. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v obravnavani zadevi dne 29. 8. 2012 vložil tožbo, ki jo je naslovil kot „tožba zaradi kršitev pravic pri zaposlovanju in brezposelnosti“, pri čemer je iz vsebine tožbe razvidno, da jo je tožnik vložil zaradi diskriminacije pri zaposlovanju z odškodninskim zahtevkom v skupni višini 92.634,82 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno vloženo in se oprlo na določbo petega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Po tej določbi ima namreč neizbrani kandidat možnost zahtevati sodno varstvo pred pristojnim sodiščem le v 30 dneh po prejemu obvestila delodajalca in še to le v primeru, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije. V primeru kršitve zakonske prepovedi diskriminacije pa je na podlagi sedmega odstavka 6. člena ZDR podana le odškodninska odgovornost delodajalca skladno s splošnimi pravili civilnega prava. Ker je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije po preteku 30 dni od prejema obvestila delodajalca o izbiri kandidata, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo njegovo tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik najkasneje s podpisom pogodbe o zaposlitvi z izbranim kandidatom dne 29. 8. 2011 seznanjen z neizbiro, kar pomeni, da je tožnik najkasneje tega dne prejel obvestilo delodajalca o neizbiri kandidata z dne 8. 7. 2011 in izvedel za kršitve, zato je tedaj začel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe iz petega odstavka 204. člena ZDR. Ker je tožnik tožbo vložil šele 29. 8. 2012, jo je vložil prepozno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, zato so pritožbeni očitki, ki sodišču prve stopnje očitajo „oblikovanje spora po neustreznem materialnem pravu“ in napačen izračun zamude neutemeljeni.

Sodišče na pravočasnost vložene tožbe v individualnih delovnih sporih sicer res pazi po uradni dolžnosti, vendar tudi v primeru, če tožbo kljub temu pošlje toženi stranki v odgovor, ni mogoče slediti stališču tožnika v pritožbi, da pravdni stroški tožene stranke, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo, niso potrebni. Tožena stranka na tožbo mora odgovoriti, sicer tvega izdajo zamudne sodbe. Pravdni stroški tožene stranke, ki so povezani z odgovorom na tožbo tožene stranke, so zato bili potrebni. Ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, se glede na prvi odstavek 154. člena ZPP šteje, da tožnik s tožbo ni uspel, zato mora nasprotni stranki povrniti stroške. S stališča tožene stranke namreč uspeh pomeni bodisi zavrnilno sodbo bodisi sklep o zavrženju tožbe(1) .

Tožnik neutemeljeno navaja tudi, da je ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi uradna dolžnost sodišča. Na ničnost pogodbe o zaposlitvi sicer sodišče res pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 13. člena ZDR), vendar navedeno ne pomeni, da stranka v postopku ni dolžna konkretizirano zatrjevati okoliščin, ki kažejo na ničnost pogodbe o zaposlitvi, in postaviti tudi ustreznega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker navedenega tožnik v tem postopku ni storil, sodišče prve stopnje o tem ni bilo dolžno odločiti.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pavšalno navaja tožnik v pritožbi, pa pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

Na preostale obširne pritožbene navedbe tožnika, v katerih se tožnik med drugim sklicuje na različne judikate pritožbenega in Ustavnega sodišča RS, pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 365/2 ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker za odločitev v tej zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Tako tudi Betetto, N.: Pravdni postopek: Zakon s komentarjem (2. knjiga). Ljubljana: GV Založba, 2006.