Jedro

Z navedbami, da mnenje izvedenca ne opravičuje zaključka o gotovosti, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, zahteva napada dokazno oceno in s tem zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 19.10.1998 je bil obs. S.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ in mu je bila po določbah 50. člena istega zakonika izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen štiri mesece zapora ter preizkusna doba enega leta in petih mesecev.

Naloženo mu je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.01.1999 zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in povprečnine.

Obsojenčevi zagovorniki, odvetniki M.B., P.V. in Z.H. iz M., so dne 01.06.1999 priporočeno po pošti vložili zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti. Navajajo, da jo vlagajo na podlagi 2. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in napadeni sodni odločbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obsojenčevi zagovorniki ne uveljavljajo protispisnosti, temveč zatrjujejo, da temelji obsodilna sodba na napačnem tolmačenju izpovedi v postopku zaslišanega izvedenca, torej na napačni dokazni oceni. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti izpostavljajo ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je moč z gotovostjo trditi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje in zaključek sodišča druge stopnje, da se je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega postopka s potrebno gotovostjo prepričalo, da je obsojenec oškodovanca udaril, v posledici tega udarca pa je oškodovanec utrpel poškodbo očesa. Po oceni zahteve za varstvo zakonitosti se takšne ugotovitve ne skladajo z izvedenimi dokazi, tako ne z listinami, izdelanim izvedenskim mnenjem, kot tudi ne z zapisnikom o zaslišanju dr. J.P. S tem naj bi obe nižji sodišči bistveno kršili določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izpodbijana pravnomočna sodba opira krivdni izrek na izpovedbo ošk. I.K. ter na izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke dr. J.P. glede vrste in teže poškodb in tudi glede mehanizma njihovega nastanka. V zvezi s tem vsebuje tudi oceno izvedenskega mnenja, s katero ga sprejema glede ugotovitve, da je poškodba, ki jo je zadobil oškodovanec, značilna za direkten udarec in da je po vsej verjetnosti nastala v posledici udarca. Pri tej oceni sodišče ni prezrlo izvedenčevega pojasnila o možnosti nastanka poškodbe, ki jo je nakazal obsojenec. Zato v sodbah sodišč prve in druge stopnje o odločilnih dejstvih ni precejšnjega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini pisnega in na glavni obravnavi dopolnjenega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. J.P. in med njim samim. Glede na to z izpodbijano pravnomočno sodbo sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z navedbami, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti opozarja, da mnenje izvedenca ne opravičuje zaključka o gotovosti, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje, dejansko napada oceno, ki jo je v zvezi z njim sprejela pravnomočna sodba. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obs. S.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 3. odstavkom 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.