Jedro

V obravnavani pogodbi je bilo plačilo mandatarju vezano na uspeh zastopanja. To pa pomeni, da za plačilo ni pomemben le izid postopka kot tak, temveč mora do njega pripeljati mandatarjevo zastopanje.

Iz besedila tretjega odstavka 779. člena OZ, ki ureja zmanjšanje vnaprej dogovorjenega plačila, kadar je to v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami, ne izhaja, da bi bila ta določba uporabljiva izključno za dogovore o plačilu glede na vloženi trud. Zato je uporabljiva tudi za sporno Pogodbo, po kateri je bil dogovor o plačilu sklenjen, upoštevajoč tako uspeh v postopku kot tudi pričakovani vloženi trud. Če je namreč naročnik pristal na vnaprej dogovorjeno višino plačila tudi zato, ker je bil objektivno gledano za dosego rezultata pričakovan obsežen angažma mandatarja, je pač treba to upoštevati.

Mandatar pri dogovoru o plačilu po uspehu tvega, da za opravljeno delo ne bo prejel plačila. Pri obligacijskih razmerjih je praviloma res treba izhajati iz načela enake vrednosti dajatev. Zato zakon varuje naročnika pred očitnim nesorazmerjem v vrednosti dajatev tako, da mu daje možnost zahtevati znižanje plačila. Varstvo mandatarja, ki pri dogovoru o plačilu po uspehu prevzema večje tveganje, pa se odraža pri restriktivnejši presoji morebitnega nesorazmerja med opravljenimi storitvami in višino plačila.

Zahtevek za znižanje plačila iz tretjega odstavka 779. člena OZ je treba uveljavljati z (nasprotno) oblikovalno tožbo. Iz besedila tega člena namreč izhaja, da ne gre za enostransko (opcijsko) upravičenje pogodbene stranke, temveč da je za spremembo pogodbenih obveznosti strank potrebna sodna intervencija. Gre torej za tožbeno oblikovalno upravičenje, ki se odrazi v oblikovalni tožbi.

V primeru, ko je za zastopanje strank v postopkih pooblaščena odvetniška družba, se šteje, da je pooblastilo za zastopanje dano vsem odvetnikom družbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v I., III. in IV. točki njenega izreka ter se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo sodbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 1,547.371,23 EUR(1) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2008 dalje ter plačilo 256.873,26 EUR(2) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo še o pravdnih stroških (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še glede plačila 1,068.422,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2008 dalje in glede plačila 177.364,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje, ter ustrezno prilagodilo odločitev o pravdnih stroških (I. točka izreka). V preostanku je pritožbo toženke zavrnilo (II. točka izreka).(3) Pritožbo tožnice je zavrnilo v celoti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (III. točka izreka). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (IV. točka izreka).

3. Tožnica je zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje ter prekoračitve tožbenega zahtevka. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene ter priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski in pravni okvir spora

5. Stranki sta 7. 7. 2005 sklenili Pogodbo o odvetniškem zastopanju (v nadaljevanju Pogodbo), na podlagi katere je tožnica prevzela zastopanje toženke (med drugim) v pravdi, ki jo je z vložitvijo tožbe zoper toženko in Republiko Slovenijo začela družba A., ter v vseh drugih morebitnih sodnih in izvensodnih postopkih, vezanih na reševanje zahtevkov omenjene družbe. Ker vseh aktivnosti tožnice kot mandatarke v trenutku sklepanja Pogodbe ni bilo mogoče predvideti, so bile storitve naštete le primeroma.

6. Pogodbeni stranki sta plačilo odvetniške nagrade vezali na uspeh zastopanja v pravdi. V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti bi se tožnici priznala nagrada v višini 1,5% od vrednosti tožbenega zahtevka na dan pravnomočne zavrnitve zahtevka, v primeru njegove zavrnitve v višini nad 75% bi se ji priznala nagrada v višini 1% od vrednosti zavrnjenega zahtevka, v primeru njegove zavrnitve v višini med 50% in 75% pa bi se ji priznala nagrada v višini 0,5% od vrednosti zavrnjenega zahtevka. Če bi bila toženka ali Republika Slovenija zavezana k plačilu več kot 50% postavljenega tožbenega zahtevka, pa tožnica ne bi bila upravičena do nagrade. Določili sta še, da se pod zavrnitvijo zahtevka razume tudi »umik zahtevka ali njegovega dela« ali odpoved zahtevku.

7. Tožnica je v pravdi za toženko pripravila in vložila odgovor na tožbo.(4) Po izvensodni poravnavi, pri sklepanju katere tožnica ni sodelovala, pa je družba A. tožbo umaknila.

8. Tožnica je od toženke terjala plačilo odvetniške nagrade v višini 5,090.999,47 EUR, kar predstavlja 1,5% kapitalizirane glavnice (vrednosti tožbenega zahtevka in pripadajočih procesnih obresti od vložitve tožbe do njenega umika).

9. Sodišči nižjih stopenj sta na podlagi tretjega odstavka 779. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) vnaprej dogovorjeno nagrado znižali zaradi očitnega nesorazmerja z opravljenimi storitvami. Ugotovili sta namreč, da sta pogodbeni stranki ob sklenitvi Pogodbe pričakovali, da bodo postopki dolgotrajni in zapleteni (vključno s postopki z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi) ter da bo za dosego uspeha potreben večji obseg storitev od teh, ki so bile dejansko opravljene (torej le priprave odgovora na tožbo).

10. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem postopku) ocenilo, da tožnici za opravljeno delo pripada nagrada v višini 70% oziroma 60% dogovorjene nagrade. Sodišče druge stopnje je (v ponovljenem postopku) prisojeni znesek znižalo na 13% dogovorjene nagrade. Obe sodišči sta kot osnovo za odmero dogovorjene nagrade upoštevali nekapitalizirano glavnico. Tožnici sta prisodili tudi pripadajoči DDV in zakonske zamudne obresti.

Povzetek revizijskih navedb

11. Revidentka je v reviziji navedla: - da bi moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavreči zaradi nepravilnega zastopanja; - da v primeru nagrade, vezane na uspeh zastopanja, določba tretjega odstavka 779. člena OZ sploh ni uporabljiva; - alternativno, da uporaba omenjene določbe ni uporabljiva pri gospodarskih pogodbah oziroma, če že, da terja skrajno restriktivno razlago; - da zahtevka za znižanje nagrade iz tretjega odstavka 779. člena OZ ni mogoče uveljavljati z ugovorom, temveč le z (nasprotno) oblikovalno tožbo; - da ugovor v nobenem primeru ni bil pravilno podan in da ni sklepčen; - da sta sodišči nižjih stopenj pri presoji ugovora kršili razpravno načelo, pravico do enakega varstva pravic in pravico do kontradiktornosti; - da je pri načinu in višini znižanja nagrade neprimerna uporaba s Pogodbo izrecno izključene Odvetniške tarife; - da bi morali sodišči nižjih stopenj kot osnovo za odmero dogovorjene nagrade uporabiti kapitalizirano glavnico.

Presoja utemeljenosti revizije O zatrjevanih procesnopravnih kršitvah

12. Uvodoma je treba zavrniti revizijski očitek glede nepravilnega zastopanja toženke v pritožbenem postopku, kar naj bi terjalo zavrženje njene pritožbe. Zmotno je namreč stališče revidentke, da bi morala pritožbo podpisati oba zakonita zastopnika pooblaščene odvetniške družbe, ki sta v sodni register vpisana z omejitvijo skupnega zastopanja. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da se v primeru, ko je za zastopanje strank v postopkih pooblaščena odvetniška družba, šteje, da je pooblastilo za zastopanje dano vsem odvetnikom družbe. Drugačno stališče ne izhaja niti iz sklepa VS RS II Ips 392/2010 z dne 24. 2. 2011, na katerega se sklicuje revidentka. V navedenem primeru je bila namreč za zastopanje pooblaščena odvetnica osebno, medtem ko je pravdna dejanja za stranko brez substitucijskega pooblastila, torej neveljavno, opravljala pri njej zaposlena odvetnica. Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi tudi izrecno pojasnilo, da so v primeru pooblastila odvetniški družbi za zastopanje pooblaščeni vsi odvetniki te družbe kot družbeniki.

13. Revidentka nadalje navaja, da je bil zahtevek za znižanje plačila iz tretjega odstavka 779. člena OZ nepravilno uveljavljan. Uveljavljati naj bi ga bilo mogoče le z oblikovalno nasprotno tožbo.(5) Toženkin materialnopravni ugovor naj bi zato ne bil upošteven (medtem ko je odločitev o zavrženju nasprotne tožbe postala pravnomočna, toženka pa zoper njo ni vložila revizije). V vsakem primeru pa naj bi bil ugovor postavljen nepravilno, zgolj »iz previdnosti«; njegovo substanciranje s sklicevanjem na navedbe iz nasprotne tožbe pa naj bi bilo nezadostno.

14. Toženka je zahtevek uveljavljala s podredno nasprotno oblikovalno tožbo (v odgovoru na tožbo je namreč primarno - iz drugih razlogov - predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti). V prvi pripravljalni vlogi, vloženi dne 22. 3. 2010, je - za primer, da bi sodišče menilo, da nasprotna tožba ni ustrezen način za uveljavljanje zahtevka - postavila še vsebinsko enak materialnopravni ugovor, pri čemer se je sklicevala na svoje dotedanje navedbe in dokazne predloge v zvezi s tem zahtevkom. Sodišči nižjih stopenj sta nasprotno tožbo zavrgli zaradi litispendence (vsebinsko enakega materialnopravnega ugovora) in odločili o ugovoru.

15. Pritrditi je treba stališču revidentke, da je zahtevek za znižanje plačila iz tretjega odstavka 779. člena OZ treba uveljavljati z (nasprotno) oblikovalno tožbo. Iz besedila tega člena namreč izhaja, da ne gre za enostransko (opcijsko) upravičenje pogodbene stranke, temveč da je za spremembo pogodbenih obveznosti strank potrebna sodna intervencija. Gre torej za tožbeno oblikovalno upravičenje, ki se odrazi v oblikovalni sodbi. Ni pa razloga za razlikovanje med situacijo, ko naročnik nastopa v vlogi tožnika, in situacijo, ko nastopa v vlogi toženca - v prvem primeru bo svoj zahtevek uveljavljal v obliki tožbe, v drugem primeru pa v obliki nasprotne tožbe.

16. V zvezi s tem ni ustrezna primerjava s prodajno pogodbo, kjer lahko kupec - če ga prodajalec toži za plačilo kupnine - uveljavlja znižanje kupnine zaradi stvarnih napak z ugovorom. Drugi odstavek 480. člen OZ namreč izrecno predvideva možnost njegovega ugovora, v kolikor je že potekel prekluzivni enoletni rok za uveljavljanje znižanja kupnine z oblikovalno tožbo. Pri mandatni pogodbi pa za uveljavljanje zmanjšanja plačila niso izrecno določeni niti posebni roki niti možnost uveljavljanja zahtevka z ugovorom.

17. Vendar pa je bilo treba v okoliščinah konkretnega primera postavljeni ugovor vseeno vsebinsko presoditi. V nasprotnem primeru bi bilo namreč toženki, ki je zahtevek sicer pravilno uveljavljala z nasprotno tožbo, a je bila ta (nepravilno) zavržena ravno zato, ker je bil postavljen tudi ugovor, odvzeto sodno varstvo.

18. V tem oziru so neutemeljene revizijske navedbe, da toženkino sklicevanje na navedbe iz nasprotne tožbe ne zadostuje za substanciranje ugovora in da nasprotna tožba zasleduje popolnoma drug cilj. Vsebinsko gre namreč za enaka zahtevka znotraj istega postopka, zgolj procesni način njunega uveljavljanja je drugačen.

19. Končno ne drži, da naj bi bil ugovor nesklepčen in nekonkretiziran. Toženka ga je namreč utemeljila (tudi) s trditvami o pričakovanju pogodbenih strank glede trajanja in zahtevnosti dela ob podpisu Pogodbe (da bo sporov več in da bodo trajali več let) ter o nesorazmerju med opravljenim delom (odgovorom na tožbo) in vtoževano nagrado.(6) Predlagala je znižanje plačila na znesek, ki bi tožnici za opravljeno delo pripadel na podlagi določb Odvetniške tarife.(7) Spregledati pa ni mogoče niti navedb, s katerimi je toženka utemeljevala, zakaj (primarno) šteje tožbeni zahtevek v celoti za neutemeljen. Gre zlasti za navedbe o vsebini in okoliščinah sklenitve izvensodne poravnave med toženko in A. ter o njenem vplivu na kasnejši umik tožbe.

O pravilnosti uporabe materialnega prava

20. Izhodišče za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljajo določila Pogodbe. V skladu s prvim odstavkom njenega 4. člena je plačilo odvetniške nagrade vezano na uspeh zastopanja. Drugi do peti odstavek istega člena opredeljujejo višino nagrade glede na vrednost zavrnjenega dela tožbenega zahtevka A. (glej 6. točko obrazložitve), pri čemer šesti odstavek istega člena določa, da se pod zavrnitvijo zahtevka razume tudi »umik zahtevka ali njegovega dela« ali odpoved zahtevku. Osmi odstavek 4. člena pa določa, da se enak način obračuna nagrade uporabi tudi v primeru izvensodne ureditve spornega razmerja.

21. Glede na zgoraj navedeno je v konkretnem primeru odločilno, da je bil „umik zahtevka“ (konkretno umik tožbe) posledica sklenjene izvensodne poravnave, pri sklepanju katere pa revidentka ni sodelovala. Ker je bilo plačilo vezano na uspeh zastopanja, za plačilo ni pomemben le izid postopka kot tak, temveč je moralo do njega pripeljati mandatarjevo zastopanje. V tem je namreč kavza sklenjene Pogodbe, iz katere je treba izhajati tudi pri odgovoru na vprašanje, ali je v primeru nagrade, vezane na uspeh zastopanja, določba tretjega odstavka 779. člena OZ sploh uporabljiva.

22. Prevzemnik naročila ima pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega (tretji odstavek 766. člena OZ). Če pa bi bilo vnaprej dogovorjeno plačilo v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami, lahko naročitelj zahteva njegovo zmanjšanje (tretji odstavek 779. člena OZ).

23. Sodišči nižjih stopenj sta zavzeli stališče, da je določba tretjega odstavka 779. člena OZ kogentna in omogoča poseg v pogodbeno voljo strank, četudi je mandatar prevzel tveganje, da v primeru (delnega) neuspeha do nagrade ne bi bil upravičen. Določba naj bi bila namenjena ravno situaciji, ko pogodbeni stranki pri sklepanju pogodbe pričakujeta določene okoliščine, ki pa se kasneje ne realizirajo - torej, ko v izpolnitveni fazi pride do očitnega nesorazmerja med obveznostmi strank.

24. Revidentka navaja, da je določba uporabljiva zgolj v primeru plačila, ki je vnaprej točno in fiksno dogovorjeno. V primeru dogovora o plačilu po uspehu pa obe stranki, zlasti mandatar, prevzemata tveganje, zaradi česar naj bi bilo odločanje o sorazmernosti izključeno. Za naročnika naj bi bil pomemben rezultat, ne pa obseg opravljenih storitev. Še toliko bolj naj bi to veljalo za Pogodbo, ki je kot uspeh v postopku izrecno definirala tudi umik tožbe. Ta je namreč mogoč le do konca glavne obravnave, kar izključuje dolgoletno pravdanje;(8) vse to pa naj bi bilo tudi v ekonomskem interesu toženke. Razlaga sodišč nižjih stopenj naj bi tako nasprotovala načelu enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije, saj naročniku (v skladu z načelom enake vrednosti dajatev) omogoča uveljavljanje znižanja plačila, medtem ko mandatarju v primeru neuspeha kljub opravljenim storitvam ne omogoča zahtevati plačila.

25. Pogodba o odvetniškem zastopanju je mandatna pogodba. Mandatarjeva zaveza opraviti za naročnika določene posle praviloma predstavlja obligacijo prizadevanja. Pravilna izpolnitev obveznosti je namreč v prizadevanju z ustrezno skrbnostjo in v skladu z naročiteljevimi interesi opraviti posel, pri čemer pa ni nujno, da je dosežen končni uspeh. Mandatar je zato načeloma plačan za vloženi trud, saj realizacija končnega naročiteljevega interesa pogosto ni odvisna samo od njegovih ravnanj. Vendar pa je dogovor o plačilu mogoče vezati tudi na uspešno opravo posla. To možnost namreč pogodbenim strankam izrecno omogoča tretji odstavek 766. člena OZ.

26. Če je dogovorjeno plačilo po uspehu, pogodbeni stranki ovrednotita stopnjo doseženega uspeha. Ker bo mandatar nase prevzel riziko neuspeha, si bo običajno izgovoril višje plačilo, kot bi ga prejel, če bi bil plačan zgolj glede na vloženi trud. S tem so uravnoteženi interesi obeh pogodbenih strank.

27. V obravnavanem primeru je bilo plačilo po določbi prvega stavka prvega odstavka 4. člena Pogodbe vezano na uspeh zastopanja. To pa pomeni, da za plačilo ni pomemben le izid postopka kot tak, temveč mora do njega pripeljati mandatarjevo zastopanje. Z drugim stavkom istega odstavka 4. člena Pogodbe sta pogodbeni stranki izključili uporabo Odvetniške tarife, ker naj bi obstajalo popolno nesorazmerje med določili tarife ter vloženim delom, pomembnostjo in zahtevnostjo zadeve. Iz te določbe je razvidno, da sta pričakovani obseg in zahtevnost dela za pogodbeni stranki predstavljala pomembna elementa pri določitvi višine plačila. V postopku pred sodiščema nižjih stopenj pa je bilo tudi ugotovljeno, da sta pogodbeni stranki ob sklepanju Pogodbe pričakovali dolgotrajne in zapletene postopke ter veliko količino vloženega dela.

28. Že sicer iz besedila tretjega odstavka 779. člena OZ, ki ureja zmanjšanje vnaprej dogovorjenega plačila, kadar je to v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami, ne izhaja, da bi bila ta določba uporabljiva izključno za dogovore o plačilu glede na vloženi trud. Zato je uporabljiva tudi za sporno Pogodbo, po kateri je bil dogovor o plačilu sklenjen, upoštevajoč tako uspeh v postopku kot tudi pričakovani vloženi trud. Če je namreč naročnik pristal na vnaprej dogovorjeno višino plačila tudi zato, ker je bil objektivno gledano za dosego rezultata pričakovan obsežen angažma mandatarja, je pač treba to upoštevati.

29. Takega zaključka ne onemogoča dejstvo, da mandatar pri dogovoru o plačilu po uspehu tvega, da za opravljeno delo ne bo prejel plačila. Pri obligacijskih razmerjih je praviloma res treba izhajati iz načela enake vrednosti dajatev. Zato zakon varuje naročnika pred očitnim nesorazmerjem v vrednosti dajatev tako, da mu daje možnost zahtevati znižanje plačila. Varstvo mandatarja, ki pri dogovoru o plačilu po uspehu prevzema večje tveganje, pa se odraža pri restriktivnejši presoji morebitnega nesorazmerja med opravljenimi storitvami in višino plačila. Ta bo sicer odvisna od okoliščin konkretnega primera, pri čemer bodo bistvenega pomena pričakovanja strank ob sklepanju mandatne pogodbe.

30. Uporabe tretjega odstavka 779. člena OZ ne more a priori izključiti niti to, da sta pogodbeni stranki kot uspeh definirali tudi umik tožbe. Umik tožbe sam po sebi namreč ne pomeni nujno, da je bil postopek pred tem kratkotrajen in nezapleten.(9) Lahko pa takšno pogodbeno določilo kaže na pričakovanja pogodbenih strank glede izida postopka oziroma načina realizacije končnega interesa naročnika. V tem smislu ga je treba tudi upoštevati.

31. Niso utemeljene revizijske navedbe, da je zahtevek za znižanje plačila izključen pri gospodarskih pogodbah. Podlage za tak sklep namreč zakon ne daje. Zahteva po višji stopnji skrbnosti gospodarskih subjektov v obligacijskih razmerjih pa bo lahko primerno upoštevana pri presoji okoliščin (utemeljenosti pričakovanj strank) ob sklepanju mandatne pogodbe.

32. Zato pa so utemeljeni revizijski očitki o neprimernosti načina znižanja dogovorjene nagrade, ki sta ga uporabili sodišči nižjih stopenj. Uporaba Odvetniške tarife, ki je bila s Pogodbo izrecno izključena, namreč ne odraža pogodbene volje strank, četudi sta jo sodišči uporabili zgolj kot pripomoček za določitev teže posameznih postopkovnih dejanj v povprečnem primerljivem postopku. Pri načinu znižanja nagrade je zato treba izhajati iz določil Pogodbe in iz okoliščin konkretnega primera.

33. V obravnavanem primeru so za znižanje dogovorjene odvetniške nagrade poleg določil same Pogodbe pomembne naslednje okoliščine: pričakovanja pogodbenih strank ob sklepanju Pogodbe, kaj (oziroma kdo) in v kolikšni meri je privedlo do uspeha v postopku ter način ovrednotenja doseženega uspeha.

34. Ugotovljeno je bilo, da sta pogodbeni stranki ob sklepanju Pogodbe pričakovali dolgotrajne in zapletene postopke ter veliko količino vloženega dela. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 4. člena Pogodbe. Hkrati je na podlagi Pogodbe kot zavrnitev zahtevka razumljeno tudi končanje postopka (zoper toženko) z umikom tožbe (šesti odstavek 4. člena Pogodbe). V zvezi s slednjim pa revidentka utemeljeno opozarja, da, ker se je postopek končal z umikom tožbe, ni ustrezna primerjava med delom, ki bi bilo predvidoma potrebno za zaključek postopka po odločitvi o vseh pravnih sredstvih, in med dejansko opravljenim delom, temveč primerjava med umikom tožbe in pričakovanim delom, potrebnim zanj.

35. Predvsem pa uspeha v postopku ni mogoče vrednotiti le v luči dejstva, da je bila tožba v celoti umaknjena, temveč tudi v luči dejstva, da je bila med toženko in A. kot tožnico predhodno sklenjena izvensodna poravnava. Šele ob upoštevanju okoliščin sklenitve izvensodne poravnave in njene vsebine bo mogoče sprejeti končno oceno o uspehu zastopanja in posledično določiti višino odvetniške nagrade, ki pripada revidentki.

36. Ni namreč nepomembno, zakaj revidentka ni sodelovala pri pogajanjih o izvensodni poravnavi in njeni sklenitvi (čeprav je bilo s Pogodbo izrecno predvideno njeno sodelovanje v morebitnih izvensodnih pogajanjih), niti kakšno vlogo in težo je pri pogajanjih imela vsebina predhodno vloženega odgovora na tožbo. Ovrednotiti je torej treba, v kolikšni meri je k uspehu v postopku prispevalo zastopanje, saj je plačilo nagrade vezano na uspeh zastopanja.

37. Toženkin dejanski končni izkupiček oziroma realizacija njenega končnega interesa pa sta odvisna tudi od vsebine izvensodne poravnave, saj določba osmega odstavka 4. člena Pogodbe odkazuje na dogovorjeni način obračuna odvetniške nagrade tudi v primeru izvensodne ureditve spornega razmerja.

38. Izvensodna poravnava je pogodba, s katero se sporno razmerje med strankama uredi na podlagi vzajemnega popuščanja. V kolikor je isto sporno razmerje tudi predmet sodnega postopka, bo sklenitev izvensodne poravnave praviloma rezultirala v umiku tožbe. To pa samo po sebi za toženko ne pomeni, da je v razmerju do tožnice uspela v celoti, saj se stranki z izvensodno poravnavo praviloma dogovorita, da toženka tožnici plača določen del vtoževanega zneska, medtem ko je tožba v celoti umaknjena. V takem primeru namreč ni mogoče trditi, da je toženka v postopku v celoti uspela oziroma da je bil v celoti realiziran njen končni interes. Zato je treba tudi v obravnavanem primeru upoštevati toženkine obveznosti po sklenjeni izvensodni poravnavi.

39. Sicer pa je pomembno še vprašanje, ali Pogodba kot osnovo za odmero dogovorjene nagrade predvideva kapitalizirano ali nekapitalizirano glavnico tožbenega zahtevka A. 40. V skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 4. člena Pogodbe se nagrada prizna v določenem odstotku od vrednosti tožbenega zahtevka na dan pravnomočne zavrnitve zahtevka. Pri tem pa je zaradi jasnosti navedeno, da se nagrada obračuna od vrednosti zavrnjenega zahtevka.

41. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da se kot vrednost spornega predmeta ne more razumeti drugega kot glavnico (zahtevka), saj pogodbeni stranki nista izrecno določili, da se upoštevajo tudi procesne obresti (od vložitve tožbe A. do njenega umika oziroma do pravnomočne zavrnitve zahtevka). Če pa bi tako določili, bi se dogovorjena nagrada z vsakim dnevom trajanja postopka zviševala.

42. Revidentka navaja, da je bil dogovor strank, da se višina tožbenega zahtevka in z njo višina dogovorjene nagrade spreminjata zaradi teka zamudnih obresti.

43. Revizijski očitek ni utemeljen. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da bi bil za vštevanje obresti potreben izrecen dogovor pogodbenih strank. Uporabljeni izraz »vrednost tožbenega zahtevka« je namreč v smislu določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) treba razumeti kot vrednost glavnega zahtevka A. brez postranskih terjatev, saj te v pravdi med A. in toženko niso bile uveljavljane kot glavni zahtevek. Dodatek »na dan pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka« torej lahko, kot opozarja respondentka, pomeni zgolj možnost kasnejše razširitve tožbe (in ne tudi kapitalizacije vrednosti spornega predmeta).

Odločitev o reviziji

44. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v I., III. in IV. točki njenega izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP) (I. točka izreka). To bo pri ponovnem odločanju moralo upoštevati zgoraj obrazložena stališča v zvezi z znižanjem odvetniške nagrade.

Odločitev o stroških postopka

45. Odločitev o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

Op. št. (1): Znesek predstavlja seštevek glavnice prisojene nagrade in zakonskih zamudnih obresti od dneva zamude do dneva vložitve tožbe.

Op. št. (2): Znesek predstavlja 20% DDV na prisojeno glavnico nagrade.

Op. št. (3): II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje (s katero je to sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka, torej glede plačila 478.948,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2008 in glede plačila 79.508,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka) ni bila predmet revizije.

Op. št. (4): Poleg tega je za toženko pripravila in vložila tudi odgovor na tožbo v povezanem upravnem sporu, v katerem toženka sicer ni nastopala kot tožena stranka, temveč kot stranka, ki naj bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo.

Op. št. (5): Pri tem se sklicuje na priloženo mnenje dr. Aleša Galiča. Respondentka je sicer revizijskemu sodišču predlagala, naj mnenja ne upošteva, saj naj bi šlo za revizijsko novoto; vendar pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da ne gre za navedbe novih dejstev ali dokazov, temveč zgolj za dodatno pravno utemeljitev stališča, ki ga je revidentka zastopala že pred sodiščema nižjih stopenj.

Op. št. (6): Navedbe v nasprotni tožbi in pripravljalni vlogi z dne 22. 3. 2010. Op. št. (7): Navedbe v nasprotni tožbi.

Op. št. (8): Iz tretjega odstavka 2. člena Pogodbe nasprotno izhaja, da »obstaja realna verjetnost, da bodo spori, ki jih vseh niti ni mogoče predvideti, potekali tudi več let«.

Op. št. (9): Četudi je umik mogoč le do konca glavne obravnave, lahko do njega pride šele po dolgotrajnem in zapletenem postopku na prvi stopnji ali pa tudi v ponovljenem postopku.