Jedro

Strah je pravno priznana škoda le, kadar je intenziven in dolgotrajen.

Delitev priznanih stroškov po temelju in po višini je utemeljeno le tedaj, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: * v 1. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku poleg že pravnomočno prisojenega zneska plačati še 400,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; * v 3. točki izreka tako, da je tožnik dolžan toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.432,39 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 169,18 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku plača 1.020,86 EUR (1. točka izreka), v preostalem pa tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) ter sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.865,08 EUR (3. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo premajhno odškodnino, in sicer 1.000,00 EUR, kar je znesek ene povprečne neto plače v Republiki Sloveniji. Pri tem je napačno uporabilo standard pravične denarne odškodnine, saj so, še posebej v času prometne nesreče, v podobnih škodnih primerih prisojala bistveno višje odškodnine, ki so se gibale v višini med 1,5 in 4 povprečnimi neto plačami v Republiki Sloveniji. Iz tega naslova vtožuje dodatnih 400,00 EUR. Dalje navaja, da je bil ob škodnem dogodku utemeljeno v strahu, kasneje pa utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja. Bal se je, ali bo lahko normalno gibal z vratom, se ukvarjal s svojim delom in fizičnimi aktivnostmi, ta strah pa je bil objektivno prisoten vse do zaključka aktivnega zdravljenja (torej 2 meseca), kar je nenazadnje ugotovil tudi izvedenec medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je nepopolno povzelo izpoved tožnika, ki je izpovedal tudi, da je imel podobno nesrečo že pred škodnim dogodkom, kar je gotovo vplivalo na to, da je bil njegov strah tako ob sami prometni nesreči kot glede izida zdravljenja še dodatno potenciran. Odločitev sodišča prve stopnje, da mu ne prisodi odškodnine za pretrpljeni strah, je tako neutemeljena, iz tega naslova pa vtožuje 500,00 EUR. Navaja še, da mora toženi stranki neutemeljeno povrniti 80 % pravdnih stroškov. Izvedenec cestnoprometne stroke je bil povsem nepotreben dokaz za pravilno rešitev predmetne stranke, kot to ugotavlja tudi samo sodišče, saj je vzročna zveza med škodnim dogodkom in telesnimi poškodbami izven strokovne pristojnosti tega izvedenca in je v domeni izvedenca medicinske stroke. Samo dejstvo, da se je prometna nesreča zgodila, pa med strankama tudi sicer ni bilo sporno, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da stroški tožene stranke v tem delu niso bili potrebni za pravdo in jih ne bi smelo priznati. Tudi sicer je pretežni del tožnikovih stroškov nastal ravno zaradi odločanja o temelju tožbenega zahtevka, ki ga je tožena stranka ves čas odklanjala, zato bi moralo sodišče prve stopnje stroške odmeriti deloma po uspehu po temelju, deloma pa po višini tožbenega zahtevka. Takšna odmera bi potrdila, da je tožnik po temelju uspel v celoti, po višini pa najmanj 20 %, zato mu pripadajo stroški najmanj v višini 60 %. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe, in priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje, upoštevajo zlasti mnenje izvedenca medicinske stroke, ugotovilo, da je tožnik ob nesreči utrpel nateg vratne muskulature brez poškodbe ligamentarnega aparata, skeleta in brez nevroloških izpadov. Bolečine srednje stopnje so trajale približno tri dni po poškodbi, v tem času je tožnik jemal sredstva proti bolečinam, bolečine lažje stopnje pa so se pojavile po tem obdobju in so bile prvi tri tedne neprestane, kasneje do konca zdravljenja pa občasne – tožnik si jih je sprva blažil neprestano, kasneje pa občasno z analgetiki. Priporočen mu je bil počitek in ovijanje vratu z brisačo. Ves čas se je tožnik zdravil ambulantno, trikrat je bil na kontroli pri osebnem zdravniku, desetkrat je izvajal vodeno fizikalno terapijo, ki je bila sprva bolj boleča, kasneje manj, fizikalno terapijo pa je izvajal še doma do konca zdravljenja. Dvakrat je bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju, ki je škodljivo za organizem.

5. Glede na tako ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem višje sodišče pritrjuje stališču tožnika, da je dosojena odškodnina prenizka, upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih(1), zato mu pripada celotna, s pritožbo še vtoževana odškodnina iz tega naslova - dodatnih 400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2005 dalje do plačila.

6. Pritožbeno sodišče pa ne sledi pritožniku, da je upravičen tudi do odškodnine iz naslova strahu. Iz 179. člena OZ izhaja, da oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina (med drugim) za strah, če to opravičujejo okoliščine primera, zlasti pa stopnja strahu in njegovo trajanje. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da lahko dosodi odškodnino zgolj tedaj, kadar je prestani strah dovolj intenziven in je pustil v duševnosti prizadetega trajnejše posledice oziroma je brez posledic trajal dalj časa. Strah je torej pravno priznana škoda le, kadar je intenziven in dolgotrajen, o čemer je v sodni praksi zavzeto enotno stališče.(2) Glede na okoliščine konkretnega primera, tj. da je bil trk osebnih vozil le rahel, pri čemer po mnenju izvedenca cestnoprometne stroke naletna hitrost ni bila višja od 5 km/h, materialne škode ni bilo, poškodbe oškodovanca pa so bila lahke, pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da tožnik do odškodnine za strah ni upravičen, ker ta ni dosegel potrebne stopnje.

7. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno navedbo, da so bili stroški za izvedenca cestnoprometne stroke nepotrebni. Pri tem v celoti sledi pojasnilu sodišča prve stopnje, da je najprej postavilo izvedenca cestnoprometne stroke, ki je ugotovil mehanizem in sile delovanja ter njihovo jakost ob trku na tožnikovo telo, na podlagi njegovih ugotovitev pa je bil nato postavljen izvedenec medicinske stroke, ki je ocenil, ali je ob takšni nesreči lahko prišlo do zatrjevanih poškodb. Kombinacija teh dveh izvedencev je, kot izhaja iz sodne prakse, v tovrstnih primerih običajna. Ker je bil dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke potreben, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, kot je stroške, nastale v zvezi z njegovo postavitvijo, štelo za potrebne za pravdo.

8. Tožnik tudi napačno meni, da je večji del stroškov nastal zaradi odločanja o temelju tožbenega zahtevka, ki naj bi ga tožena stranka ves čas odklanjala. Med pravdnima strankama obstoj prometne nesreče ni bil sporen, tožena stranka je priznavala pasivno legitimacijo, ugovarjala pa je vzročni zvezi in nastanku škode. Z dokazovanjem teh dveh predpostavk (glede katerih tožnik po materialnem pravu nosi dokazno breme) pa tožnik ni imel posebnih stroškov, saj bi bil dokazni postopek v bistvenem enak, kot če bi bil tožbeni zahtevek sporen le po višini. Delitev priznanih stroškov po temelju in po višini je utemeljeno le tedaj, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov, kar potrjuje tudi sodna praksa, na katero se (sicer interpretacijsko napačno) sklicuje tožnik.(3)

9. Pritožbeno sodišče glede na povišanje priznane odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ugotavlja, da je tožnik uspel z 29,35 % tožbenega zahtevka (1420,86 : 4840,59), zato, upoštevaje priznanje stroškov, ki ga je opravilo že sodišče prve stopnje, tožniku priznava pravdne stroške v višini 612,05 EUR, toženi stranki pa v višini 2044,44 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tožnik dolžan plačati toženi stranki 1432,39 EUR stroškov pravdnega postopka.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), v preostalem pa jo je zavrnilo in sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnik je v pritožbi uspel s približno polovico tožbenega zahtevka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da mu je tožena stranka dolžna povrniti polovico stroškov, nastalih s pritožbo (skupaj je priglasil 131,36 EUR sodne takse in 207,00 EUR odvetniških stroškov), in sicer 169,18 EUR.

(1) Primerjaj npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10. 3. 2009, opr. št. II Cp 4440/2009, z dne 22. 4. 2009, opr. št. III Cp 1028/2009, z dne 18. 11. 2009, opr. št. II Cp 3431/2009, z dne 6. 1. 2011, opr. št. II Cp 3543/2009, in z dne 6. 6. 2012, opr. št. I Cp 3929/2011. (2) Primerjaj npr. sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 24. 6. 2009, opr. št. I Cp 862/2009. (3) Sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. 11. 2007, opr. št. II Ips 530/2005, in odločba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1. 7. 2009, opr. št. II Cp 659/2009.