Jedro

Tožnik rezultatom kontrole ni nasprotoval s konkretnimi ugovori. V zapisniku o kontrolnem pregledu na kraju samem, v rubriki „Pripombe stranke“ je navedeno, da se tožnik ne strinja z vsemi ugotovitvami kontrolorja in da zato ne bo podpisal zapisnika. Take splošne izjave pa ni mogoče šteti za obrazloženo in utemeljeno zanikanje pravilnosti konkretnih ugotovitev kontrolorja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila: (1) da se tožniku ugodi zahtevke KOP za tam navedene podukrepe, v znesku 5.750,39 EUR, (2) da se znesek plačil zahtevkov KOP zniža zaradi: - obračunanega stroška izobraževanja pri več kot enem odobrenem podukrepu KOP za 21,99 EUR, - kršitve v zvezi z evidenco o delovnih opravilih oziroma udeležbo na izobraževalnem programu za 20 % v višini 1.145,68 EUR, - neporavnanega salda sankcij iz naslova uveljavljanja zahtevkov za plačila ukrepov kmetijske politike EKO 0 GOV, OMD oziroma KOP v znesku 424,19 EUR, tako da se izplača znesek 4.158,53 EUR, (3) da se tožniku zavrne zahtevke KOP za podukrepe KOP: ekološko kmetovanje – travinje 5,46 enot, ekološko kmetovanje – travniški visokodebelni sadovnjaki 1,38 enot, ekološko kmetovanje – njive, poljščine 7,44 enot, ohranjanje traviščnih habitatov metuljev 1,84 enot, ohranjanje ekstenzivnih kraških pašnikov 2,44 enot, pridelava avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin 4,84 enot, reja avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali – štajerska kokoš, kokoši nesnice 45 enot, reja avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali – krško poljski prašič, ostali prašiči 10 enot, reja avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali – krško poljski prašič, plemenske svinje nad 50 kg 1 enota, reja avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali – cikasto govedo, starejše od dveh let 4 enote, (4) da se bodo tožnikovemu kmetijskemu gospodarstvu v obdobju do največ treh koledarskih let odobrena plačila zaradi preveč prijavljenih površin oziroma živali znižala za 745,47 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ z njo odločil o zbirni vlogi tožnika za leto 2010, v kateri je ta uveljavljal zahtevke KOP.

2. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 27. 9. 2012 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi kršitve pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopenjski organ zavrnil njegove zahtevke: EK travinje 5,46 ha, EK njive v celoti, EK travniški visokodebelni sadovnjaki v celoti, MET 5,03 ha, SOR v celoti, ker naj bi bilo na kontrolnem pregledu na kraju samem ugotovljeno, da je tožnik na obrazcu „D – prijava površin kmetijskih rastlin ter zahtevkov na površino“ v zbirni vlogi prijavil večje površine, kot so dejansko v naravi. Navaja, da je GERK-e pred vložitvijo zbirne vloge ustrezno pregledal in s pomočjo referenta na upravni enoti izrisal tako, da ustrezajo rabi, kot jo določa Pravilnik o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (v nadaljevanju Pravilnik o DR). Dalje navaja, da je kontrolor svoje ugotovitve kontrole, ki jo je opravil 9. 10. 2010, navedel v zapisniku št. 100305181/POV_KOP/1/1 (v nadaljevanju zapisnik). Navaja, da je že na zapisnik dal pripombe, da se s kontrolorjevimi izmerami ne strinja ter da iz tega razloga ne želi podpisati zapisnika. Ker se tožnik z ugotovitvami kontrolorja ne strinja, podrobno pojasnjuje stanje za vse GERK-e, glede katerih mu prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi očita kršitve: to so GERK-i št. 1456498, 1510779, 4037838, 345383, 4037858, 4364491, 1512713, 1513466, 4076057, 3477208, 3477888, 4364479, 3477138, 4037835, 3475566, 3476098, 4037819, 4364445, 3306147, 3477284, 4037826, 4076270 in 4273493. Tožnik meni, da je pri presoji, ali je pravilno prijavil GERK-e ali ne, treba upoštevati določbe Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2010 (v nadaljevanju Uredba) ter Uredbe 1122/2009/ES, ki določata pravila za meritve površin. Upravni organ mora namreč za potrebe kontrole podatkov o površinah, ki se uporabljajo za izplačilo subvencij, uporabljati ustrezno metodo merjenja, to je merjenje, s katerim prvostopenjski organ pridobi podatek o površini z dovolj veliko zanesljivostjo. Kontrolor je zgolj del tožnikovih površin premeril z GPS napravo, večinoma je merjenja opravil le na podlagi metode planimetriranja. Glede na to, da je tožnikovih kmetijskih površin 41,5 ha, je zaradi nenatančnega merjenja kontrolorja prišlo do odstopanja. Sporni GERK-i ležijo ob gozdu, kar je tudi razvidno iz zračnih posnetkov, s katerimi razpolaga prvostopenjski organ. Posnetki GERK-ov ne izkazujejo dejanskega stanja, kot je bilo v letu 2010, ko se je opravljala kontrola. Kontrolor je kot osnovo GERK-ov uporabil stare posnetke. Tožnik je namreč površine pred vpisovanjem GERK-ov očistil in odstranil vse neprimerne zarasti. Dejansko stanje v naravi je tako drugačno od tistega, ki ga je kontrolor ugotovil pri kontrolnem pregledu. Merjenje površin bi moralo biti ravno zaradi netočnih in zastarelih podatkov iz ortofoto posnetkov zato opravljeno zelo natančno in preudarno. Tožnik navaja, da iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, kako je kontrolor ugotovil, da dejanska raba na njegovih površinah ne ustreza prijavljeni rabi, prav tako to ni razvidno iz zapisnikov o kontrolnih pregledih na kraju samem za površine. Dalje navaja, da je zapisnik rabo za njegove GERK-e določil samo opisno, kar je v nasprotju Pravilnikom o DR, ki rabo 1300 – travnik definira s številom dreves na ha. Opisnemu določanju rabe kmetijskega zemljišča tožnik nasprotuje, saj meni, da bi bilo rabo treba ugotoviti tako, kot je določeno v Pravilniku o DR, temu ustrezno pa v obrazložitvi odločbe določeno rabo pojasniti. V izpodbijani odločbi namreč manjka vsebinska obrazložitev. Tožnik se iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne more seznaniti z razlogi, ki so prvostopenjski organ vodili k takemu izreku. Poleg tega meni, da se upravni organ ni poglobil v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega predpisa. Manjka dokazni sklep, ki bi tožniku omogočil preveritev, ali dejansko stanje res ustreza pravnim normam. Izpodbijane odločbe se iz tega razloga ne da preizkusiti. Tožnik dalje navaja, da je v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) potrebno v upravnem postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Glede na to, da so bile identične površine GERK-ov, ki so bile v letu 2010 sporne, v letu 2011 ugotovljene kot povsem pravilno prijavljene, se poraja dvom v pravilnost opravljene kontrole v letu 2010. Upravni organ mora za potrebe kontrole podatkov o površinah, ki se uporabljajo za izplačilo subvencij, uporabljati ustrezno metodo merjenja. To pa je taka metoda merjenja, s katerim organ pridobi podatek o površini z dovolj veliko zanesljivostjo. Tožnik pričakuje, da se bo s super kontrolo, ki sta jo upravna organa obeh stopenj izvajala po številnih kmetijskih gospodarstvih, ki imajo prijavljeno enako rabo kot tožnik – rabo 1300, ugotovilo stanje na njegovem kmetijskem gospodarstvu. V zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da tožnik ne vodi evidence o delovnih opravilih, kar je eden izmed splošnih pogojev programa KOP, ter mu je organ iz tega razloga plačilo znižal za 20 %, tožnik navaja, da vse evidence na kmetijskem gospodarstvu vodi ter da jih je prav tako vodil v letu 2010. Dnevnik paše je posredoval prvostopenjskemu organu 26. 10. 2010 in tako upravnemu organu dokazal, da se evidence na kmetijskem gospodarstvu ustrezno vodijo. Tožnik opozarja na dolžnost upravnega organa, da ugotovi popolno in resnično dejansko stanje, ki ga ugotavlja vse do izdaje odločbe na prvi stopnji, in ne samo ob kontrolnem pregledu. Izpodbijana odločba je bila izdana 24. 10. 2011, zato je dnevnik paše, ki ga je poslal 26. 10. 2010, poslal pravočasno. Brez podlage tako organ navaja, da na zapisniku ni bil zabeležen dogovor o možnosti naknadnega pošiljanja dokumentacije. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi ter samo odloči, da je upravičen do izplačila neposrednih plačil za zahtevke KOP, kot je zahteval v zbirni vlogi za leto 2010. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek organu prve stopnje. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na stališča, ki jih je zavzel drugostopenjski organ v svoji odločbi. Ugotavlja, da tožnik metode merjenja ni izpodbijal niti v okviru pripomb na zapisnik, niti v teku pritožbenega postopka in je s takimi tožbenimi navedbami prekludiran. Ne glede na to navaja, da je že v drugostopenjski odločbi pojasnjeno, da je bila kontrola izvedena z metodo planimetriranja, ki je ena izmed uradnih metod merjenja površin oziroma se pri merjenju večjih površin celo praviloma uporablja ta način merjenja. Tudi izdelavi zapisnika tožnik v pritožbenem postopku in vse do izdaje drugostopenjske odločbe ni ugovarjal, zato je prav tako prekludiran. Po mnenju toženke pa se tožnik tudi ne more z uspehom sklicevati na kontrolo iz leta 2011, saj se v predmetni zadevi obravnavajo njegovi zahtevki v subvencijskem letu 2010. V zvezi s tožnikovim predlogom za izvedbo super kontrole pa toženka navaja, da super kontrolo izvaja prvostopenjski organ, kadar presodi, da je to potrebno zaradi nadzora nad delom kontrolne organizacije; v konkretnem primeru pa upravna organa ne dvomita v izvedbo in rezultate kontrole, zato super kontrola ni bila izvedena. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Kot ugotavlja sodišče in kot tudi izhaja iz izpodbijane prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, so pravne podlage za odločanje o tožnikovih zahtevkih KOP za leto 2010 Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju PRP 2007-2013), Uredba o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2010-2013 (v nadaljevanju Uredba KOP) ter Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2010 (v nadaljevanju Uredba).

7. Uredba KOP v 2. členu določa, da se izvajajo ukrepi osi 2: izravnalna plačila za območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost in kmetijsko okoljska plačila. V sedemintridesetem odstavku 15. člena ta uredba določa, da je površina zemljišča, ki je v tekočem letu vključena v podukrep KOP, površina zemljišča, ki je za tekoče leto ugotovljena z administrativno kontrolo velikosti površine oziroma s kontrolo velikosti površine na kraju samem.

8. Uredba, ki določa natančnejše postopke v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom ter podrobna pravila v zvezi z navzkrižno skladnostjo za izvajanje uredb EU, opredeljuje kmetijsko zemljišče kot orno zemljišče iz točke a) 2. člena Uredbe 1120/2009/ES in pomeni kmetijsko zemljišče v uporabi kmetijskega gospodarstva, ki ga nosilec tega gospodarstva prijavi v register kmetijskih gospodarstev kot GERK-e z vrstami dejanske rabe 1100, 1180, 1190, 1300, 1321, 1211, 1212, 1221, 1222, 1160, 1230, 1240 in 1800. 9. V obravnavani zadevi je predvsem sporno, ali je bilo na kontroli na kraju samem pravilno ugotovljeno, da je tožnik na določenih GERK-ih prijavil nekmetijske površine. Uredba v 26. členu določa, da ugotovitev površin na kraju samem izvede kontrolor v skladu s 34. členom Uredbe 1122/2009/ES, pri čemer upošteva tudi določbe predpisa, ki ureja RKG. Uredba 1122/2009 v 34. členu določa, da se površine enot rabe ali poljin določijo na kakršenkoli način, ki dokazano zagotavlja meritve take kakovosti, ki je vsaj enakovredna kakovosti, potrebni za veljaven tehnični standard, ki velja na ravni Skupnosti. Republika Slovenija je metode merjenja določila v Pravilniku o metodah merjenja zemljišč in o tehničnih tolerancah meritev (v nadaljevanju Pravilnik o metodah merjenja), med njimi merjenje na ekranu iz ortofotov, narejenih iz letalskih ali satelitskih posnetkov (druga alinea prvega odstavka 2. člena), torej metodo planimetriranja (planimetriranje je določanje površin GERK-ov s pomočjo programske rešitve na ortofoto podlagi). Drugi odstavek 2. člena navedenega Pravilnika o metodah merjenja določa, da se za merjenje površin praviloma uporabljata merjenje z GPS napravo ter merjenje iz ortofotov. Določitev metode planimetriranja v Pravilniku o metodah merjenja izkazuje, da je v strokovnem pogledu sprejeta kot metoda, ki ustreza kriterijem iz Uredbe 1122/2009. Zato se po presoji sodišča tožnik ne more uspešno upirati uporabi metode, po kateri so bila njegova zemljišča preverjena. Njegova trditev, da je kontrolor uporabil stare ortofoto posnetke, pa je podana na splošni ravni ter z nobenim podatkom in dokazom ni konkretizirana.

10. Sodišče ugotavlja, da tožnik tudi rezultatom kontrole ni nasprotoval s konkretnimi ugovori. V zapisniku o kontrolnem pregledu na kraju samem za površine št. 100305181/POV_KOP/1/1, ki ga je kontrolor vodil o izvajanju kontrole s pričetkom dne 9. 10. 2010, je v rubriki „Pripombe stranke“ navedeno, da se tožnik ne strinja z vsemi ugotovitvami kontrolorja in da zato ne bo podpisal zapisnika (ter da bo vse manjkajoče zapise poslal prvostopenjskemu organu). Take splošne izjave pa ni mogoče šteti za obrazloženo in utemeljeno zanikanje pravilnosti konkretnih ugotovitev kontrolorja. Glede izvedbe kontrole namreč sodišče ugotavlja, da ima zapisnik o kontroli sestavine, kot jih zahteva prvi odstavek 25. člena Uredbe v povezavi z 32. členom Uredbe 1122/2009/ES. Iz zapisnika je za vsak GERK, na katerem je kontrolor odkril nepravilnosti, razvidno, kaj je ugotovil, kakšno dejansko vrsto rabe oziroma kakšen del GERK-a bi moral biti izločen in je po potrebi ugotovitev tudi grafično prikazana. Kolikor tožnik navaja, da niso pravilno pojasnjene ugotovitve rabe s šifro 1300 (površina porasla s travo, deteljami in drugimi krmnimi zelmi, ki se redno kosi oziroma pase; takšna površina ni v kolobarju in se ne orje; kot trajni travnik se šteje tudi površina, porasla s posameznimi drevesi, kjer gostota dreves ne presega 50 dreves/hektar), mu sodišče ne more pritrditi, saj je iz zapisnika povsem jasno, kakšno drugo rabo je kontrolor ugotovil. Z nobenim konkretnim dokazom tožnik teh ugotovitev ne izpodbija. Zato sodišče nima dejanske podlage za dvom v pravilnost ugotovitev kontrolorja. Ob tem še pripominja, da pravilnost izvedbe kontrol preveri tudi Služba za kontrolo, ki deluje v okviru prvostopenjskega organa. Da bi v konkretnem primeru ugotovila kakšne napake, pa iz upravnega spisa ne izhaja. Glede izvedbe super kontrole sodišče tožniku pojasnjuje, da po tretjem odstavku 20. člena Uredbe prvostopenjski organ lahko opravi dodatno preverjanje za preprečevanje in odkrivanje goljufij in drugih nepravilnosti, če sam oceni, da je to potrebno. Kolikor tožnik navaja, da na nepravilno izvedbo kontrole v letu 2010 kaže to, da v letu 2011 pri kontroli niso bile ugotovljene nepravilnosti, pa mu sodišče tudi ne more slediti, saj to še ne pomeni, da do sprememb v dejanskem stanju po letu 2010 ni prišlo.

11. Glede na navedeno je po presoji sodišča prvostopenjski organ odločitev v zavrnilnem delu mogel opreti na ugotovitve kontrolnega pregleda na kraju samem za površine, kot izhajajo iz zapisnika, in podatke obrazca D o prijavljenih površinah. Glede sankcij za ugotovljene nepravilnosti pri prijavljenih površinah pa prvi odstavek 24. člena Uredbe KOP odkazuje na Uredbo 1975/2006/ES, ki ukrepe določa v 16. členu, pri čemer pa se sklicuje tudi na uporabo 50. člena Uredbe 796/2004/ES. Na te pravne podlage za odločitev pa se v svojih razlogih sklicujeta tudi upravna organa obeh stopenj, zato sodišče nima pomislekov glede materialnopravne pravilnosti odločitve prvostopenjskega organa v navedenem delu.

12. Da bi ne bile pravilne ugotovitve zapisnika o kontrolnem pregledu na kraju samem za KOP, ki se nanaša na živali, in ki so skupaj s podatki o prijavljenem številu živali bile dejanska podlaga za zavrnitev nadaljnjih tožnikovih zahtevkov, tožnik v tožbi niti ne navaja. Kot izhaja iz odločb upravnih organov, kot pravno podlago za odločitev navajata 24. člen Uredbe KOP; ta pa odkazuje na uporabo Uredbe 1975/2006, ki ukrepe v zvezi z živalmi ureja v 17. členu (pri čemer se sklicuje tudi na uporabo določb Uredbe 796/2004). Uporabi navedene materialnopravne podlage pa sodišče prav tako pritrjuje.

13. Kolikor pa tožnik ugovarja ugotovitvi prvostopenjskega organa, da ne vodi evidence o delovnih opravilih (kar je eden izmed splošnih pogojev programa KOP, ter mu je organ iz tega razloga plačilo znižal za 20 %) ter zatrjuje, da vse evidence na kmetijskem gospodarstvu vodi ter da jih je prav tako vodil v letu 2010, pri čemer je dnevnik paše tudi posredoval organu 26. 10. 2010, torej pred izdajo odločbe, pa sodišče odgovarja, kot sledi. Iz zapisnika o kontrolnem pregledu je razvidno, da je kontrolor ugotovil, da tožnik vodenja evidenc o delovnih opravilih ni izkazal. Zapisnika tožnik sicer ni podpisal, ob splošni pripombi, da se ne strinja z vsemi kontrolorjevimi ugotovitvami; da pa na podlagi take splošne izjave sodišče ne šteje, da gre za argumentirano in utemeljeno zanikanje pravilnosti konkretnih ugotovitev kontrolorja, pa je sodišče že navedlo. Zato sodi, da ni razloga, da bi zapisnik ne štel kot dokaz o poteku in vsebini dejanj (prvi odstavek 80. člena ZUP). Tožnik je na zapisnik sicer navedel tudi, da bo vse manjkajoče evidence poslal organu. Vendar kot izhaja iz upravnih spisov ter navaja tako tudi sam v tožbi, je od teh poslal le dnevnik paše. Kar pomeni, da tožnik brez podlage in neargumentirano zatrjuje, da je nepravilna ugotovitev organa o tem, da evidence delovnih opravil v zvezi s posameznimi podukrepi KOP ne vodi ter da je odločitev, ki na njej temelji, nezakonita.

14. Glede na navedeno je sodišče moralo tožbo zavrniti na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

15. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.