Jedro

Delne odločbe, tudi če se nanašajo na isto ali podobno dejansko stanje in na isto ali podobno pravno podlago, imajo enako vsebino kot popolna odločba, kar pomeni, da je za vsak zahtevek, o katerem se odloči z delno odločbo, treba ugotavljati aktivno legitimacijo stranke. Delna odločba velja glede pravnih sredstev in glede izvršbe za samostojno odločbo. Glede na to ni mogoče šteti, da stališče v prej navedenih sodbah, predvsem ob morebitnih drugačnih dejanskih ugotovitvah, veže upravni organ pri izdaji nove delne odločbe.

Vrnitev premoženja po ZPVAS lahko zahtevajo člani ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti, vračajo pa se premoženje in pravice, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete. Bistvena je torej identičnost agrarne skupnosti, katere člani lahko zahtevajo premoženje oziroma pravice enake pravne narave, kot je bila ob podržavljenju. Da bi upravni organ ta dejstva lahko preveril, bi moral upoštevati akte, ki so jih bili člani nekdanje agrarne skupnosti ali njihovi dediči, na katere je bila prenesena pravica, po določbi 5. člena ZPVAS dolžni sprejeti ob ponovni vzpostavitvi. Zgolj sedanje lastniško stanje ni zadostno za ugotovitev ovire za vrnitev podržavljenega premoženja.

Izrek

1. Postopka v zadevah opr. št. I U 1129/2010 in opr. št. I U 1143/2010 se združita v skupno obravnavo in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. I U 1129/2010. 2. Tožbama se ugodi, delna odločba Upravne enote Kamnik št. 321-229/1995 z dne 27. 11. 2009 in odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-7/2010/3 z dne 9. 6. 2010 se odpravita in se zadeva vrne Upravni enoti Kamnik v ponovni postopek.

3. Tožena stranka je dolžna v zvezi s tožbo D.D. in članov A. tožeči stranki povrnitev stroške tega postopka v znesku 350 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

4. Zahtevek stranke z interesom C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Kamnik (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo v 1. točki izreka poimensko navedenih članov Agrarne skupnosti A. za vrnitev parc. št. 842, 843, 844/1, 844/3, 845, 847, 846 in 848, vse k.o. ... V obrazložitvi navaja, da so člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti A. v zakonsko dovoljenem roku vložili zahtevo za vrnitev premoženja članom agrarne skupnosti, s katero so zahtevani vrnitev premoženja v last in posest oziroma odškodnino, kjer vračila v naravi ni. V postopku so predložili vsa dokazila, ki se zahtevajo po 9. členu Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (Uradni list RS, št. 5/94 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPVAS). Upravni organ ugotavlja, da je glede predmetnih parcel izkazana ovira za vzpostavitev istovrstnih pravic po tretjem odstavku 8. člena ZPVAS, saj so v lasti civilnopravne osebe, glede katere je po določbi tretjega odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDen) prepovedano vračilo teh pravic. Vse nepremičnine so sedaj v lasti B. in C., ki sta civilnopravni osebi. Upravni organ pojasnjuje, da ZPVAS ureja ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarne skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po predpisih, izdanih po 15. 5. 1945. Za premoženje in pravice, ki jih ni mogoče vrniti oziroma vzpostaviti, ne predvideva možnosti odškodnine kot ZDen. Člani agrarne skupnosti, ki menijo, da so s tem oškodovani, lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih pri pristojnem sodišču. Glede na to je moral zahtevo zavrniti.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbi zoper navedeno odločbo, ker je presodil, da je odločitev pravilna, vendar obrazložena z napačnimi razlogi. Ugotavlja, da so bile parcele, ki so bile podržavljene z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Kamniku št. 83/64 z dne 5. 11. 1946, v zvezi z odločbo Okrožne komisije za agrarno reformo v Kamniku št. 180/1 z dne 1. 7. 1947, v času podržavljanja v posesti tedanjih članov A. in so jih ti skupno uživali kot lastniki določenih temeljnih hiš (194), kar pomeni, da je bilo 194 deležnih pravic. Celotno premoženje A. je bilo skupna lastnina. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da je bila A. ustanovljena 24. 6. 1994 s podpisom in overitvijo sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti in vpisana v register agrarnih skupnosti na podlagi odločbe Upravne enote Kamnik št. 028-56/95-4/30 z dne 15. 5. 1995. Vzpostavljena in organizirana je bila kot solastniška agrarna skupnost, čeprav so imeli člani nekdanje agrarne skupnosti na odvzetem premoženju skupno lastnino z vzpostavljenimi deležnimi pravicami zaradi opravljanja in uživanja skupnega premoženja. Glede na to obseg in vrsta pravic članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti A. niso bile identične s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli člani nekdanje agrarne skupnosti ob odvzemu. V času vložitve zahteve tj. 28. 11. 1995, do 30. 6. 2001, ko je potekel rok za vlaganje zahtev po ZPVAS, premoženjske pravice ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti niso bile urejene identično s premoženjskimi pravicami članov nekdanje agrarne skupnosti ob odvzemu. Neskladje je bilo odpravljeno s „Popravkom sporazuma o ponovni vzpostavitvi A.“ z dne 8. 6. 2006, s katerim se je agrarna skupnost vzpostavila kot skupno lastniška skupnost članov agrarne skupnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča RS v identični zadevi opr. št. X Ips 413/2008 pa s takim popravkom ne more za nazaj popravljati vsebine listine, ki je bila podlaga za ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarne skupnosti. Nepravilnosti, ki je nastala v postopku ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti, ni mogoče sanirati v postopku vračanja premoženjskih pravic članom. Člani sedanje agrarne skupnosti po ZPVAS niso aktivno legitimirani za vračilo premoženjskih pravic, ker vsebinske spremembe navedenega sporazuma (iz solastninske v skupnolastninsko agrarno skupnost) ni možno opraviti zgolj s popravkom sporazuma, ki bi saniral stanje za nazaj. Člani agrarne skupnosti bi morali skleniti novo pogodbo, sporazum o spremembi prvotnega sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, ki pa bi veljal od dneva sklenitve sporazuma. Vendar po 30. 6. 2001 zahtevkov za vrnitev premoženja ni bilo mogoče več vlagati. Zato je bilo po stališču drugostopenjskega organa zahtevek treba zavrniti, ker člani sedanje agrarne skupnosti niso aktivno legitimirani za vzpostavitev premoženjskih pravic bivše agrarne skupnosti.

Tožniki vlagajo tožbo iz tožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi D.D. in članov A. tožniki navajajo, da se je drugostopenjski organ oprl na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 413/2008, ki je bila glede vsebine Sporazuma o ponovni vzpostavitvi A. in Statuta ter vpisa v register izdana na podlagi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sporazum o ponovni vzpostavitvi A. z dne 24. 6. 1994 (v nadaljevanju Sporazum) v 1. vrstici res določa, da nekdanji člani vzpostavljajo A. kot solastniško agrarno skupnost članov, vendar je iz nadaljnje vsebine Sporazuma in iz Statuta razvidno, da ne gre za solastniško agrarno skupnost. V Sporazumu je natančno zapisano, da se upoštevajo premoženjske pravice in premoženje članov, kot je razvidno iz Registra deležnih pravic komisarja za agrarne operacije I v Ljubljani z dne 5. 4. 1934 ter Statuta A. V Sporazumu je tekst, da je ta pravni akt sprejet zaradi ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti ter registracije le-te pri pristojnih upravnih organih tako, da bodo člani agrarne skupnosti lahko zahtevali vrnitev razlaščenih premoženjskih pravic ter premoženja nekdanje A. Na koncu Sporazuma pa je zapisano, da se podrobnosti glede pravic in dolžnosti članov opredeli v statutu za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev A. Sporazum so člani sprejeli zgolj zato, da so ustanovili in ponovno vzpostavili agrarno skupnost, kar je bilo pogoj za vložitev zahtevka v postopku denacionalizacije, ne pa zato, da bi v njem določili vrste premoženjskih pravic, ki jim pripadajo. O vrstah premoženjskih pravic morajo imeti zapisana določila pravila agrarne skupnosti. Člani so sprejeli tudi Pravila (Statut), kjer je že v naslovu jasno zapisano, da gre za „Statut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev A.“. V 37. členu Statuta je zapisano, da se vse obveznosti od skupnega premoženja pokrivajo iz skupnih prihodkov, v 38. členu pa, da se prihodki, ki jih daje skupno premoženje, naprej porazdelijo za oplemenitenje trajnih dobrin skupnih zemljišč, nasadov in ostalega premoženja. Iz navedenega izhaja, da so člani agrarne skupnosti v letu 1994 ustanovili A. kot skupnolastniško agrarno skupnost. Pri zapisu Sporazuma je torej v 1. vrstici prišlo do pisne napake, ker govori vsebina vseh preostalih določb o skupnem in ne o solastniškem premoženju. Razlago akta, kolikor bi eventualno prišlo do različnega tolmačenja vsebine, lahko sprejema samo tisti, ki je sprejel tudi akt. Tožniki dalje navajajo, da ne drži ugotovitev v 11. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 413/08, da je A. vpisana v register agrarnih skupnosti kot solastniška agrarna skupnost. Iz podatkov o vpisu (AJPES) ni zaslediti podatka o tem, ali gre za skupnolastniško ali solastniško agrarno skupnost, saj je pri rubriki pravno organizacijska oblika le navedeno, da gre za agrarno skupnost. Iz navedenih razlogov so člani agrarne skupnosti dejansko le popravili Sporazum oziroma napako, ki je bila posledica pisne pomote, z ničemer pa se ni spremenila dotedanja vsebina. Tožniki se sklicujejo na 5. člen ZPVAS, po katerem je agrarna skupnost ponovno vzpostavljena, ko upravičenci sklenejo sporazum o ponovni vzpostavitvi in sprejmejo pisna pravila, v katerih se upoštevajo nekdanje pravice, dolžnosti in odgovornosti. Za ugotavljanje, ali gre pri ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti za skupnost z istovrstnimi pravicami, ki so zapisane v pravilih, ki so veljala v času nacionalizacije, je torej merodajen le Statut A., ki pa že v naslovu določa, da gre za Statut za opravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev A., ter njegovi določi 37. in 38. člena. Če katero od pravil, ki so jih morali člani sprejeti, da so se lahko registrirali kot ponovno vzpostavljena agrarna skupnost, ne bi bilo v skladu, bi moral organ, ki je overjal Sporazum, članski imenik in Pravila, na to opozoriti člane agrarne skupnosti. Če bi ugotovil neskladnost, bi moral zavrniti overitev, kar pa ni storil. Tožniki opozarjajo, da morajo po drugem odstavku 2. člena Pravilnika o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti ter o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov (Uradni list RS, št. 16/94 in nadaljnj., v nadaljevanju Pravilnik) člani šele po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi premoženjskih pravic pravila dopolniti s podatki iz 12. točke (vrste premoženjskih pravic, ki pripadajo članom agrarne skupnosti ter v primeru lastninske pravice tudi oblike le te – skupna lastnina, solastnina) in 13. točke. Glede na to določbo je jasno, da v Pravilih (Statutu) iz leta 1994 ni bilo treba določiti, za kakšne premoženjske pravice članov agrarne skupnosti gre. Kljub temu so člani agrarne skupnosti v 37. in 38. členu zapisali, da gre za skupno lastnino oziroma za njihovo skupno premoženje. Na občnem zboru dne 27. 5. 2010 so v Pravilih natančno uredili tudi vprašanja, ki jih določa 12. točka 2. člena ZVPAS (pravilno Pravilnik). Dodatno potrditev stališča, da se oblika premoženjskih pravic določa samo v pravilih in ne v sporazumu o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, daje tudi 3. člen ZVAPS, pa tudi zakonodajno gradivo za ta zakon. V 6. členu ZPVAS je določeno, da je agrarna skupnost organizirana, ko je vpisana v register agrarnih skupnosti, nikjer pa ni določbe o tem, kakšno premoženje naj bi imela. V 12. členu ZPVAS je zapisano, da se šele na podlagi pravnomočne odločbe o vračilu premoženjskih pravic le te vpišejo v zemljiško knjigo. V drugem odstavku 8. člena ZPVAS je določeno, da lahko član uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. Važno je torej le dejstvo, da je agrarna skupnost ustanovljena, irelevantno pa je, kakšne so zapisane premoženjske pravice v Sporazumu. To pomeni, da tudi če bi bila prava volja ustanoviteljev agrarne skupnosti, da gre za solastniško skupnost, to ne more vplivati na položaj članov, kajti samo člani lahko zahtevajo vračanje istovrstnih pravic, ne pa agrarna skupnost. V obravnavani zadevi gre za povsem identične pravice članov sedanje A. s pravicami članov nekdanje agrarne skupnosti, zato so aktivno legitimirani za vračilo vseh zahtevanih premoženjskih pravic. Tožniki predlagajo, da sodišče tožbi ugodi, in odločbi prvostopenjskega ter drugostopenjskega organa odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V tožbi E.E. in članov A. tožniki navajajo, da so v skladu z ZDen pravočasno in vsak individualno podali zahtevo za vrnitev podržavljenega premoženja v obsegu, kot je vsakemu izmed njih pripadal na podržavljenem premoženju A. Pravice na premoženju Agrarne skupnosti A. so bile pred podržavljanjem vpisane v zemljiški knjigi kot skupna lastnina, brez navedbe deležev članov, upoštevaje, da so bile določene deležne pravice združene s temeljnimi parcelami, vpisanimi v popisnih listih v vložnih številkah takratnih vsakokratnih lastnikov temeljnih parcel. Po uveljavitvi ZPVAS ter Pravilnika so člani nekdanje agrarne skupnosti oziroma njihovi dediči na ustanovnem zboru dne 24. 6. 1994 sklenili Sporazum o ponovni vzpostavitvi A. in na osnovi nekdanjega statuta A. z dne 12. 6. 1930 sprejeli statut - Pravila ter članski imenik. Listine je pod opr. št. N 35/94 dne 4. 5. 1995 overilo sodišče po tem, ko so vsi izkazali svojo pravico iz 4. člena ZPVAS, tj. upravičenje do sklenitve sporazuma ter članstva v ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. Iz overitvenega zapisnika je razvidno, da so Sporazum, Statut - pravila in članski imenik usklajeni z zakonom in da izpolnjujejo pogoje 4. člena ZPVAS, posebej z ozirom na 3. člen Pravilnika, ki je določil obveznost usklajevanja aktov ob podržavljenju in ob ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti. Če bi sodišče ugotovilo, da akti niso usklajeni z ustavo in z zakonom, bi overitev zavrnilo, vendar tako ni ravnalo. Agrarna skupnost A. je bila vpisana v register agrarnih skupnosti z odločbo št. 028-56/95-30 z dne 15. 5. 1995, ter je treba v skladu s 6. členom ZPVAS šteti, da je z vpisom agrarna skupnost ponovno organizirana. Tožniki navajajo, da so bile iz razlogov dolžnega prilagajanja aktov agrarne skupnosti ob podržavljenju ter njihovi prilagoditvi veljavni zakonodaji upoštevane določbe 2. in 3. člena Pravilnika in 18. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v zvezi z drugim odstavkom 4. člena tega zakona, ki opredeljuje skupno lastnino kot lastnino več oseb na nerazdeljeni stvari, kadar se dajo njihovi deli določiti, vendar niso naprej določeni. V njihovem primeru pa so bili deleži določeni z odlokom št. Dn 1615/37 in sicer kot deležne pravice na celotnem premoženju agrarne skupnosti, vezane na temeljne parcele v lasti članov. Zato je bilo dopustno skupno lastnino prilagoditi v solastnino. To je bilo možno tudi zato, ker je v času sklepanja sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti obstajala družbena lastnina na vseh temeljnih zemljiščih, tj. parcelah, lastnih članom podržavljene agrarne skupnosti. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini tedaj še ni bil uveljavljen ter tako ni bilo moč vezati deležne pravice na zemljišča, kot pred podržavljenjem. V času sklepanja Sporazuma ter sprejema Statuta so bili zemljiškoknjižni vložki razdeljeni na zemljiškoknjižno telo I – zemljišče brez stavbe, ki je bilo družbena lastnina, ter na zemljiškoknjižno telo II - stavba v lasti vsakokratnega lastnika, s tem da je obstajala pravica do uporabe na temeljnem zemljišču, dokler stavba stoji. Šele ZLNDL je povrnil lastninsko pravico na zemljiščih v družbeni lastnini vsakokratnim lastnikom stavb. Tožniki navajajo, da drugi odstavek 2. člena Pravilnika določa, da morajo ob ponovni vzpostavitvi pravila agrarne skupnosti vsebovati sestavine iz 1. do 11. točke prvega odstavka tega člena, po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi premoženjskih pravic pa jih morajo člani agrarne skupnosti dopolniti še s podatki iz 12. in 13. točke. Pravila, v njihovem primeru Statut, so bili dolžni uskladiti po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi premoženjskih pravic. Če ne bi bilo tako, Pravilnik vsekakor ne bi določa obveznega usklajevanja. Ko je bila agrarna skupnost A. vpisana v register, je bila, upoštevaje 9. člen ZPVAS, podana zahteva za vrnitev premoženja. Tožniki se nadalje sklicujejo na 1. člen ZPVAS, ki določa premoženje in pravice, katerih vračanje ureja ta zakonu. V tej določbi je zakonodajalec anticipiral spremenjene pravne in dejanske razmere ter pravni razvoj po podržavljenju ter nezmožnost direktne vzpostavitve organiziranja v prejšnje stanje. Navajajo, da so spremenili skupnostno lastninski temelj v Sporazumu v solastninskega na sugestijo rednega sodišča iz razlogov nadaljnje zemljiškoknjižne ureditve denacionalizacijske stvari, na podlagi določb drugega odstavka 11. člena ZPVAS, ki ureja preoblikovanja skupne lastnine v solastninsko pravico, in Pravilnika. S pravili – Statutom so določili, da ne glede na navedbo v Sporazumu glede oblike agrarne skupnosti ostaja premoženjska skupnost nespremenjena, kot je bila urejena s statutom iz leta 1930, ker je na novo sprejeti statut identičen s predhodno veljavnim ob podržavljenju premoženja. Torej sta obseg in vrsta pravic članov ponovno vzpostavljene A. identična s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli nekdanji člani ob odvzemu. Nasprotno stališče drugostopenjskega organa je zmotno ter v nasprotju s predloženimi listinami. Tožniki menijo, da dikcija prvega odstavka 5. člena ZPVAS „v katerih upoštevajo nekdanje pravice“ v nobenem primeru ne postavlja zahtev tako, da bi bilo v obravnavanem primeru sploh mogoče govoriti o kakršnikoli identitetni spremembi premoženjskih pravic. V obravnavanem primeru se dobro ve, katere premoženjske pravice so bile podržavljene (premoženje v vl. št. 609 in 1200 k.o. ... ter vl. št. 171 k.o. ...) članom nekdanje agrarne skupnosti ter glede katerih so nekdanji člani ali njihovi pravni nasledniki sklenili sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, ter katero premoženje je predmet zahteve za vračanje. Tudi Vrhovno sodišče sploh ni ugotavljalo, kakšne pravice so imeli nekdanji člani, kako so člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti uredili pravice članov ponovno vzpostavljene skupnosti (povsem enako kot prej), kaj je sploh predmet vračanja. Zatrjujejo, da so pridobili lastno legitimacijo, tj. upravičenje do članstva v ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. O vprašanju legitimacije je bilo, v skladu s 4. členom ZPVAS, odločeno v overitvenem postopku pri rednem sodišču. Glede na drugi odstavek 18. člena ZTRL ni praktično nobene vsebinske razlike med skupno lastnino z določenimi deleži, za kar je šlo v obravnavanem primeru, in solastnino, kar vse so upoštevali pri sprejemanju aktov. Glede na navedeno je drugostopenjski organ nepravilno uporabil materialno pravo, posledično pa je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Bistvene kršitve pravil postopka pa drugostopenjski organ storil, s tem ko je menil, da naj ne bi bila podana aktivna legitimacija članov, saj je o tem predhodno že odločilo redno sodišče ob overitvi, upravna enota pa v postopku registracije agrarne skupnosti. Tožniki predlagajo, da sodišče spremeni izpodbijana akta in odloči, da se parc. št. 842, 843, 844/1, 844/3, 845, 847 in 848, vse k.o. ... vrnejo v naravi, podrejeno pa, da odločbo tožene stranke odpravi ter mu zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in predlagala zavrnitev obeh tožb. Stranka z interesom C. v odgovoru na tožbo E.E. in članov Agrarne skupnosti A. predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Meni, da je treba preveriti pooblastila tožeče stranke za vložitev tožbe. Tožba naj bi bila nepopolna tudi zato, ker ni označena vrednost spornega predmeta, kar je pomembno zaradi odmere taks in stroškov postopka. Stranka meni, da je bilo o aktivni legitimaciji tožeče stranke že odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 413/2008, ki navaja tudi svoji sodbi opr. št. I Up 1058/2002 in opr. št. I Up 1059/2002 in je zato treba tožbo zavreči. Po njenem mnenju je tožbeni zahtevek za spremembo upravnega akta tako, da se določene nepremičnine vrnejo v naravi, tudi nesklepčen. Če tožniki zahtevo spremembo upravnega akta, bi morali zahtevati, da se na nepremičninah vzpostavi skupna lastninska pravica za člane ponovno vzpostavljene A., česar pa jim statut, veljaven ob vložitvi zahtevka, ne dovoljuje, saj skupne lastnine ne pozna.

K točki 1 izreka Sodišče je obe tožbi združilo v skupno obravnavo in odločanje na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker se obe nanašata na isti predmet. K točki 2 izreka Tožbi sta utemeljeni.

Po preizkusu procesnih predpostavk za vloženi tožbi je sodišče ocenilo, da je tožeča stranka za obe tožbi izkazala procesno legitimacijo. Za tožbo D.D. in članov Agrarne skupnosti A. so bila predložena pooblastila za zastopanje v postopku v upravnem sporu. Glede tožbe E.E. in članov Agrarne skupnosti A. pa sodišče ugotavlja (podatki Registra agrarnih skupnosti in Poslovnega registra Slovenije), da je E.E. predsednik A. Po 26. členu Statuta za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev A. predsednik zastopa in predstavlja A. Ker pa A. nima samostojne pravne subjektivitete, je šteti, da zastopa njegove člane in je s tem izkazano tudi zastopanje za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Prav tako sodišče meni, da ni razlogov za zavrženje tožb, kar uveljavlja v odgovoru na tožbo stranka z interesom, češ da je bilo že v sodbah Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1058/2002 in I Up 1059/2002 odločeno o aktivni legitimaciji tožeče stranke. O zahtevku tožeče stranke za vrnitev podržavljenega premoženja je upravni organ odločal z delnimi odločbami. Delne odločbe, tudi če se nanašajo na isto ali podobno dejansko stanje in na isto ali podobno pravno podlago, imajo enako vsebino kot popolna odločba, kar pomeni, da je za vsak zahtevek, o katerem se odloči z delno odločbo, treba ugotavljati aktivno legitimacijo stranke. Delna odločba velja glede pravnih sredstev in glede izvršbe za samostojno odločbo (drugi odstavek 219. člena ZUP). Glede na to ni mogoče šteti, da stališče v prej navedenih sodbah, predvsem ob morebitnih drugačnih dejanskih ugotovitvah, veže upravni organ pri izdaji nove delne odločbe. Sodišče pa se je z vpogledom v sodbi opr. št. I Up 1058/2002 in 1059/2002 tudi prepričalo, da se v zadevah, na kateri se ti sodbi nanašata, ni odločalo o vračanju nepremičnin, ki so predmet obravnavanega postopka.

Glede pomislekov stranke z interesom, da tožba ni popolna, ker ni navedena vrednost spornega predmeta, sodišče pojasnjuje, da pravica do vračila v naravi (kar uveljavlja tožeča stranka), ni pravica, ki bi bila izražena v nominalnem znesku, zato navedba denarne vrednosti ni sestavina tožbe (enako je stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-117/09 , Up 501/09 in Vrhovnega sodišča RS v sklepih opr. št. X Ips 728/08, X Ips 747/08).

V nadaljevanju se sodišče opredeljuje, kaj je v tem upravnem sporu šteti kot izpodbijani akt: V smislu določbe 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da je upravni akt, o zakonitosti katerega odloča sodišče v upravnem sporu, upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, ki se izpodbija v upravnem sporu, sodišče ugotavlja, da je bilo o pravici do vrnitve v tem postopku obravnavanega podržavljenega premoženja odločeno s prvostopenjsko delno odločbo z dne 27. 11. 2009. Z njo je prvostopenjski organ zahtevo za vrnitev podržavljenih nepremičnin zavrnil. V obeh tožbah se tožbeni predlog glasi tudi na odpravo tega akta.

Z drugostopenjsko odločbo sta bili pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje zavrnjeni, za kar so v obrazložitvi za tako odločitev navedeni drugi razlogi. Drugačno vsebinsko obrazložitev odločitve je drugostopenjski organ utemeljil na drugačnem dejanskem stanju; medtem ko je prvostopenjski organ vračilo v naravi odrekel z utemeljitvijo, da vračilo preprečuje lastninska pravica civilno pravne osebe na predmetnih nepremičninah, je drugostopenjski organ za dejansko podlago odločitve štel, da je bila agrarna skupnost vzpostavljena in organizirana kot solastniška agrarna skupnost. Ker so člani nekdanje agrarne skupnosti imeli na odvzetem premoženju skupno lastnino z vzpostavljenimi deležnimi pravicami zaradi upravljanja in uživanja skupnega premoženja, obseg in vrsta pravic članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti A. niso identične s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli člani nekdanje agrarne skupnosti ob odvzemu. Člani sedanje agrarne skupnosti A. po mnenju drugostopenjskega organa po ZPVAS niso aktivno legitimirani za vračilo uveljavljanih premoženjskih pravic. Tožbeni ugovori tožeče stranke so uperjeni zoper razloge drugostopenjske odločbe, ta pa je tudi zaobsežena v tožbenem predlogu za odpravo. Tožeča stranka torej izpodbija akt prve in akt druge stopnje.

Po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je drugostopenjski organ na neobstoj njene aktivne legitimacije sklepal na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. ZPVAS ureja vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po zakonu o agrarnih skupnostih, zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti in drugih predpisih, izdanih po 15. maju 1945. Vrnitev lahko zahtevajo člani ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti, vračajo pa se premoženje in pravice, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete (prvi in tretji odstavek 1. člena ZPVAS). Bistvena za uporabo navedenih materialnopravnih določb je torej identičnost agrarne skupnosti, katere člani lahko zahtevajo premoženje oziroma pravice enake pravne narave, kot je bila ob podržavljenju. Da bi upravni organ ta dejstva lahko preveril, bi moral tudi po mnenju sodišča upoštevati akte, ki so jih bili člani nekdanje agrarne skupnosti ali njihovi dediči, na katere je bila prenesena pravica, po določbi 5. člena ZPVAS dolžni sprejeti ob ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti. Po 5. členu ZPVAS člani sklenejo sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti in sprejmejo pisna pravila, v katerih upoštevajo nekdanje pravice, dolžnosti in odgovornosti, ki so jih imeli po pravilih, veljavnih ob odvzemu pravic. Sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti predstavlja družbeno pogodbo, kot jo ureja sedaj 990. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma prej pravno pravilo paragrafa 1175 Občnega državljanskega zakonika. Kolikor ZPVAS nima posebnih določb, je glede njegove presoje treba upoštevati pravila obligacijskega prava. Družbena pogodba je v 990. členu OZ opredeljena kot pogodba, s katero se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo. Po mnenju sodišča bi z vidika navedene določbe moral drugostopenjski organ ugotavljati, ali je s Sporazumom o ponovni vzpostavitvi A. z dne 24. 6. 1994, v katerem je navedeno, da se ponovno vzpostavlja A. kot solastniška skupnost, upoštevaje, da so bile pravice in premoženje, kot so razvidne predvsem iz registra deležnih pravic št. R U 250/13-212 ter statuta A., razlaščene, in da se agrarna skupnost ponovno vzpostavlja in organizira zaradi uveljavljanja vrnitve razlaščenega premoženja in pravic, s tem da so vsa določila glede drugih pravic in dolžnosti podrobneje opredeljena v Statutu za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev A., bila organizirana identična A., kot je bila pred podržavljenjem. Nadalje je za ugotavljanje identičnosti pomemben Statut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev A., v katerem je opredeljen premoženjski režim premičnin in nepremičnin in sicer kot skupno premoženje (5., 37. in 38. člen). Od opredelitve, ali je lastninska oblika premoženja stvar sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, ali pa le pravil (pri tem je treba upoštevati tudi določbe Pravilnika), je odvisen tudi odgovor na vprašanje, ali Popravek sporazuma o ponovni vzpostavitvi A. z dne 8. 6. 2006 posega v bistveno sestavino sporazuma, kar pomeni, da ne more biti obravnavan kot popravek, ampak kot spremenjen sporazum, ali pa gre za zgolj nebistveno spremembo, ki na status vzpostavljene agrarne skupnosti ne vpliva.

Iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, da bi se drugostopenjski organ o aktivni legitimaciji tožeče stranke opredeljeval glede na navedene okoliščine. Iz predloženih spisov tudi ni razvidno, da bi drugostopenjski organ, ki je odločal na drugačni dejanski podlagi kot prvostopenjski organ, tožeči stranki omogočil, da bi se o dejstvih, ki jih je ta organ štel kot relevantna za odločitev, lahko izjavila, niti, da bi se ta dejstva postavljala kot sporna v prvostopnem postopka, in bi v tem postopku lahko tožeča stranka uveljavljala svoja stališča glede svoje organiziranosti. Ob upoštevanju prej navedenih dejstev, na katere opozarja tudi tožeča stranka v obeh tožbah, pa bi se po mnenju sodišča lahko izkazalo, da je dejanski sklep drugostopenjskega organa, da je materialni substrat ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti premoženje v solastnini članov, napačen. Če takšna ugotovitev ne vzdrži, pa drugostopenjski organ ni imel pravne podlage, da je tožeči stranki aktivno legitimacijo odrekel. Iz navedenih razlogov je sodišče drugostopenjsko odločbo odpravilo.

Zgolj z odpravo drugostopenjske odločbe pa tožeča stranka ni izkazala, da je upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, saj je prvostopenjski organ odločil, da te pravice nima. Ker tožeča stranka v nobeni tožbi svojega tožbenega predloga tudi za odpravo prvostopenjske odločbe ni obrazložila, je sodišče zakonitost te odločbe preverilo zgolj v okviru uradnega preizkusa. Po uradni dolžnosti sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega in procesnega prava (to pristojnost ima sodišče na podlagi argumenta a contrario v prvem odstavku 20. člena ZUS-1).

Prvostopenjski organ je svojo odločitev, da podržavljenih parcel tožeči stranki ni mogoče vrniti, oprl na dejstvo, da so danes parcele v lasti civilno pravne osebe, kar pomeni oviro za vrnitev po tretjem odstavku 16. člena ZDen, v zvezi s tretjim odstavkom 8. člena ZPVAS. Vendar zgolj sedanje lastniško stanje ni zadostno za ugotovitev ovire za vrnitev podržavljenega premoženja. Tudi civilnopravna oseba, v konkretnem primeru B. in C., je ob uveljavitvi ZDen lahko imela pravico uporabe na sredstvih v družbeni lastnini. Predpisi, ki so uredili olastninjenje družbenega premoženja, pa so varovali pravni položaj upravičencev do vrnitve premoženja tako, da sprememba pravne narave pravice na stvareh v družbeni lastnini v lastninsko pravico ni pomenila ovire za vrnitev v naravi.

Iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki so v predloženih upravnih spisih, je razvidno, da sta B. in C. postala lastnika parcel na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01, v nadaljevanju ZLNDL), zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek pa izkazuje, da so bile parcele ob uveljavitvi ZDen splošno ljudsko premoženje. Po 8. členu ZLNDL vknjižba lastninske pravice po tem zakonu nima pravnih posledic za stranke v postopku denacionalizacije. Navedeno kaže, da dejanska podlaga, na katero je prvostopenjski organ oprl svojo odločitev (sedaj lastninska pravica civilnopravne osebe na podržavljenih nepremičninah), ne podpira pravnega sklepa, da vrnitev v naravi zaradi ovire, kakršno določa zakon, ni možna. To pa pomeni napačno uporabo materialnega zakona, zaradi česar je odločba nezakonita.

Na podlagi zgoraj presojenega je sodišče odpravilo prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo. Organ prve stopnje, kateremu je zadevo vrnilo v ponovno odločanje, se bo moral v ponovnem postopku opredeliti do aktivne legitimacije tožeče stranke, upoštevajoč dejstva, na katera je opozorilo sodišče v tej sodbi. Če bo presodilo, da je ta podana, pa bo moral ponovno preveriti obstoj ovir za vrnitev podržavljenega premoženja.

Sodišče je tožbama ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker je spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker ni bil pravilno uporabljen materialni predpis. Zadevo je na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek.

K točki 3 izreka Stroškovnemu zahtevku, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v tožbi D.D. in članov Agrarne skupnosti A., je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter stroške priznalo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) v višini 350 EUR. Stroške mora v višini in roku, ki je določen v izreku sodbe, povrniti tožena stranka.

K točki 4 izreka Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom C. je sodišče zavrnilo, ker ZUS-1 ne daje podlage za vračanje stroškov strankam z interesom. Sicer pa ta v tem upravnem sporu tudi ni bila uspešna.