Jedro

Čeprav se tožnika z izročilno pogodbo in izročilno pogodbo za slučaj smrti nista zavezala nuditi in plačati oskrbo institucionalnega varstva za B.B., pa to ne pomeni, da s tem, ko je izročevalka oziroma upravičenka v institucionalnem varstvu, obveznosti iz izročilne pogodbe ne veljajo oziroma, da so iz izročilne pogodbe tožnikoma ostale zgolj pravice, ne pa dogovorjene obveznosti oziroma, da sta izročilni pogodbi določali le njuno obveznost v zagotavljanju materialnih dobrin in da je s tem izključena vsakršna denarna obveznost in sploh nastanitev v domu starejših. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je tretje določilo izročilne pogodbe in izročilne pogodbe za slučaj smrti potrebno razlagati v smislu vseh življenjskih situacij in ne le na nudenje materialnih dobrin. Pravilno je ocenilo, da pogodbenega namena ni mogoče omejiti le na izpolnjevanje obveznosti, ko je upravičenka bivala na svojem naslovu. V nasprotju z namenom pogodbe bi bilo razumevanje, da se oskrba nanaša le na materialno oskrbo na domačem naslovu, ne pa tudi na plačevanje dela oskrbnine v domu starejših.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2020. Odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 13. 1. 2020 pa je odpravilo v 4., 5., 7., 8., 10. in 11. točki izreka v delu glede zneskov plačila storitev, oprostitev plačila, prispevka upravičenke in tožečih strank ter v tem delu vrnilo zadevo toženi stranki v novo upravno odločanje. Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora odločbo izdati v roku 30 dni od prejema pravnomočne sodbe. Kar je tožeča stranka zahtevala več je zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je odločba tožene stranke z dne 1. 6. 2020 napačna, saj jo je sodišče v celoti odpravilo. Po mnenju tožeče stranke pa je v odločbi z dne 13. 1. 2020, katero je sodišče delno razveljavilo oziroma jo vrnilo toženi stranki v novo odločanje, zmotno uporabilo materialno pravo. B.B. je bila v domu od 1. 4. do 10. 4. 2019, znesek za koriščenje institucionalnega varstva pa je ostal nepoplačan. Ta bi se moral poplačati iz sredstev B.B., ki je imela dovolj sredstev, da opravi to plačilo. Prispevek tožeče stranke je subsidiarna obveznost, ki nastane oziroma je izvršljiva v primeru, da sredstva osebe, ki je v domu niso zadostna za plačilo doma. B.B. je dolžna prispevati za institucionalno varstvo 242,00 EUR, ta znesek pa zadostuje za poplačilo nastale obveznosti. S tem tožeči stranki, ne C.C. in ne D.D., ne bi bilo treba prispevati k stroškom institucionalnega varstva. Poudarja, da B.B. ni šla v dom na željo tožeče stranke ali da bi ta opuščala dolžno skrb zanjo, ampak je šla samovoljno. Vztraja, da D.D. ne more biti naknadno obvezan za kakršenkoli prispevek za institucionalno varstvo B.B.. Pritožba vztraja, da je plačilo zneska institucionalnega varstva za čas od 1. 4. do 10. 4. 2019 samostojna terjatev, ki bi lahko bila predmet posebne tožbe, ki bi se nanašala le na plačilo tega zneska. Še vedno pa vztraja, da je B.B. dolžna plačati dom v višini 242,00 EUR, ta znesek pa pokriva njene stroške bivanja za čas od 1. 4. do 10. 4. 2019. Meni, da je tožeča stranka v postopku v celoti uspela, zaradi česar ji pripadajo vsi stroški zastopanja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prišlo do kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) vrnilo zadevo v ponovno upravno odločanje.

5. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2020, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke vložene zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 13. 1. 2020. S slednjo odločbo je Center za socialno delo A. med drugim odločil, da je B.B. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 337,74 EUR od 1. 4. 2019 do 10. 4. 2019 in da glede na takšno oprostitev znaša njen prispevek 242,00 EUR (4. in 5. točka). Hkrati je Center za socialno delo s citirano odločbo odločil, da je C.C. oproščena plačila storitve za upravičenko v višini 168,87 EUR in da glede na to oprostitev znaša njen prispevek 168,87 EUR. V višini 168,87 EUR je oproščen plačila storitve za upravičenko tudi D.D., glede na takšno oprostitev znaša njegov prispevek 168,87 EUR. Hkrati je v citirani odločbi v 14. točki izrecno določeno, da v primeru, da upravičenka ni dolžna plačati svoje storitve za celotni mesec, se prispevki upravičenke, zavezancev in občine določijo v sorazmerju med dejansko vrednostjo storitve in vrednostjo storitve, če bi se le ta izvajala celotni mesec.

6. V obravnavanem primeru je sporno predvsem to, ali sta tožnika zaradi sklenjene izročilne pogodbe zavezanca za plačilo institucionalnega varstva za upravičenko B.B..

7. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami, v nadaljevanju ZSV) in Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami, v nadaljevanju Uredba). Po prvem odstavku 100. člena ZSV so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačevati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne. Skladno s 6. členom Uredbe pravico do oprostitve lahko uveljavljajo upravičenci in zavezanci, če ne morejo plačati celotne vrednosti opravljene storitve, po vrstnem redu plačil. Primarno je storitev institucionalnega varstva dolžan plačati upravičenec sam, če pa oskrbnina presega njegovo plačilno sposobnost, ima pravico do oprostitve plačila. Višino oprostitve oziroma razliko je dolžan plačati zavezanec, če jih je več, pa vsi skupaj. Tudi zavezanci imajo pod določenimi pogoji pravico do oprostitve, če plačilo presega njihovo plačilno sposobnost (31. člen Uredbe). V tretjem odstavku 18. člena Uredbe pa je izrecno določeno, da če je kdo od zavezancev, na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla, zavezan upravičencu v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve. Če pa je zavezan plačevati oskrbo le delno ali zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot je zavezan z izvršljivim pravnim naslovom ali pravnim poslom. Če na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se tožeči stranki kot prevzemnika z izročilno pogodbo in izročilno pogodbo za slučaj smrti zavezala, da B.B. kot izročiteljici nudita do smrti, kar bo pač potrebovala.

9. Čeprav se tožnika z izročilno pogodbo in izročilno pogodbo za slučaj smrti nista zavezala nuditi in plačati oskrbo institucionalnega varstva za B.B., pa to ne pomeni, da s tem, ko je izročevalka oziroma upravičenka v institucionalnem varstvu, obveznosti iz izročilne pogodbe ne veljajo oziroma, da so iz izročilne pogodbe tožnikoma ostale zgolj pravice, ne pa dogovorjene obveznosti oziroma, da sta izročilni pogodbi določali le njuno obveznost v zagotavljanju materialnih dobrin in da je s tem izključena vsakršna denarna obveznost in sploh nastanitev v domu starejših. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je tretje določilo izročilne pogodbe in izročilne pogodbe za slučaj smrti potrebno razlagati v smislu vseh življenjskih situacij in ne le na nudenje materialnih dobrin. Pravilno je ocenilo, da pogodbenega namena ni mogoče omejiti le na izpolnjevanje obveznosti, ko je upravičenka bivala na svojem naslovu. V nasprotju z namenom pogodbe bi bilo razumevanje, da se oskrba nanaša le na materialno oskrbo na domačem naslovu, ne pa tudi na plačevanje dela oskrbnine v domu starejših.

10. Zmotno je stališče pritožbe, da je bil tožnik D.D. šele z izpodbijano odločbo določen kot zavezanec. Obveznost, ki izhaja iz izročilnih pogodb je namreč na strani obeh tožečih strank kot pogodbenih strank. Iz listine (priloga A3) je razvidno, da je del premoženja prešlo takoj na tožeči stranki, pri pogodbi o izročitvi za slučaj smrti pa je bila izročitev dela premoženja odložena do smrti upravičenke oziroma njenega moža. Pomeni, da je upravičenka pogodbeno obveznost s prepustitvijo dela premoženja izpolnila, na strani obeh tožnikov pa je, da izpolnijo svojo obveznost. Oba tožnika sta se zavezala, da bosta za mater oziroma taščo poskrbela v vsem, torej oba tožnika tudi z doplačilom za domsko oskrbo.

11. Ker sta se tožnika zavezala B.B. zagotavljati do smrti, kar bo pač potrebovala, torej ji nuditi vso pomoč v starosti in morebitni bolezni, se njun prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot sta se zavezala z izročilno pogodbo. Če na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bila upravičenka oproščena, se prispevek ostalih zavezancev, če na ta način določen prispevek zavezancev ne dosega zneska, za katerega je bila upravičenka oproščena, določi v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe z dne 13. 1. 2020, glede na podano izjavo C.C. z dne 12. 12. 2019 znaša prevzeta obveznost oskrbe na domu za B.B. 365,92 EUR mesečno, od tega znaša oskrba 244,72 EUR mesečno in prehrana 121,20 EUR mesečno. Na ta način določen prispevek zavezancev presega znesek, za katerega je bila oproščena upravičenka oziroma je prispevek obeh tožnikov k plačilu storitev nižji kot sta zavezana z izvršljivim pravnim naslovom, to je z izročilno pogodbo.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se prispevek obeh tožnikov določi v višini zneska, za katerega je bila B.B. oproščena plačila storitve. Zmotno pa je sodišče prve stopnje štelo, da je glede same višine dajatve prišlo do nepravilne odločitve, ker ne tožena stranka in ne prvostopni organ nista upoštevala delne izrabe domskih storitev s strani upravičenke. Z izpodbijanima odločbama, to je z odločbo Centra za socialno delo A. z dne 13. 1. 2020 in odločbo tožene stranke z dne 1. 6. 2020 je bilo odločeno o oprostitvi plačila institucionalnega varstva za upravičenko B.B. in o višini njenega prispevka ter o oprostitvi plačila institucionalnega varstva obeh tožnikov kot zavezancev in o višini njunega prispevka. S tem je določen okvir sodne presoje, torej vprašanje oprostitve plačila institucionalnega varstva za upravičenko in obeh zavezancev in višina njihovega prispevka oziroma vprašanje, ali sta tožnika zaradi sklenjenih izročilnih pogodb zavezanca za plačilo institucionalnega varstva za upravičenko. Plačilo konkretnega zneska institucionalnega varstva zaradi delnega koriščenja storitev za obdobje od 1. 4. do 10. 4. 2019 pa ni stvar tega postopka, ampak gre za samostojno terjatev, na kar pravilno opozarja tudi pritožba. Gre za obveznost plačila delnega koriščenja institucionalnega varstva upravičenke, ko upravičenka ni dolžna plačati svoje storitve za celotni mesec. V takem primeru se prispevki upravičenke in zavezancev določijo v sorazmerju med dejansko vrednostjo storitve in vrednostjo storitve, če bi se le ta izvajala celotni mesec. Ni pa nobene pravne podlage, da bi se v tem postopku zaradi delne izrabe domskih storitev s strani upravičenke in nastale terjatve oziroma zaradi izstavljenega računa za opravljeno storitev v višini 190,60 EUR, na novo določalo zneske oprostitve in zneske prispevkov za upravičenko in oba zavezanca.

13. Glede na obrazloženo in zavzeto stališče, bi pritožbeno sodišče ugotovljeno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 82. člena ZDSS-1 in zadevo vrnilo v ponovno odločanje upravnemu organu, lahko samo odpravilo. Ker pa bi bila takšna odločitev v nasprotju z določbo 359. člena ZPP, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, da bo v ponovljenem postopku samo odpravilo ugotovljene nepravilnosti oziroma kršitev.

14. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem sojenju ponovno odločalo tudi o priglašenih stroških sodnega postopka, vključno o stroških pritožbe, ki so v skladu z določbo 165. člena ZPP pridržani za končno odločitev.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.