Jedro

Z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati zgolj ugotovitve (ne)obstoja določenih dejstev. Sodišče namreč v sodni izrek ne sprejme ugotovitve o dejanskem stanju, marveč le ugotovitev o pravni posledici, ki izvira iz dejanskega stanja. Odločitev zapuščinskega sodišča, ko je dediča napotilo na pravdo zaradi ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti, je zato napačna. Tožbo je treba vložiti na ugotovitev, da je oseba dedič po zapustniku, iz napotitvenega sklepa pa mora biti razvidno tudi, zoper koga naj se tožba vloži. Pri presoji o tem, koga napotiti na pravdo, je treba upoštevati tudi to, da je tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, dolžan to dokazati, ne pa tisti, ki trdi, da pravice oziroma pravnega razmerja ni.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sklep Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju z dne 21.11.2008 v prvem odstavku spremeni tako, da se glasi: "F. K. se napoti na pravdo zaradi ugotovitve, da je zapustnikova zakonita dedinja.

Na pravdo napotena dedinja mora vložiti tožbo zoper B. S.. " V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zapuščinski postopek prekinilo in dedinjo F. K. napotilo na pravdo zaradi ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti med njo in zapustnikom C. H.. Po napotitvenem sklepu je dedinja dolžna vložiti tožbo v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa, o vloženi tožbi pa obvestiti tudi sodišče. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila na pravdo napotena dedinja. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju. Navaja, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv, zaradi česar se ga ne da preizkusiti, izrek sklepa pa nerazumljiv, saj iz njega ne izhaja, zoper koga mora dedinja vložiti tožbo. Tožbe na podlagi takšnega sklepa tako ni mogoče vložiti.

Sodišče bi nadalje moralo vprašanje obstoja zunajzakonske zveze med pritožnico in zapustnikom rešiti samo, v primeru, da je ugotovilo, da so med dedičema sporna dejstva, pa bi moralo dediča napotiti na pravdo s sklepom na ugotovitev sporne pravice.

Sodišče je pravico pritožnice tudi zmotno štelo za manj verjetno. Ker Zakon o dedovanju ne vsebuje meril za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna, bi moralo sodišče samo presoditi prepričljivost trditev in dokazov, ki se nanašajo na sporna dejstva, od katerih je odvisna presoja o obstoju zunajzakonske skupnosti, in bi torej moralo, če že, na pravdo napotiti zapustnikovega sina B. S.. Že iz same oporoke namreč jasno izhaja, da je sam zapustnik pritožnici priznaval status zunajzakonske partnerice, torej je med njima dejansko obstojala zunajzakonska zveza. To je na naroku dne 16.10.2008 navedla tudi pritožnica. Tudi iz smrtovnice po pokojnem H. C. z dne 26.8.2008 izhaja, da je podatke matičarju posredovala F. K. in poskrbela ter plačala pogrebne stroške. Upoštevaje izjavo sina zapustnika, iz katere izhaja, da je oporoko priznal in da je imel s pokojnim očetom stike le preko telefona ter da je bil nazadnje pri njem na obisku pred dvema letoma, gre zagotovo njegovo pravico šteti za manj verjetno.

Pritožba je bila vročena dediču B. S., vendar nanjo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti je dejansko vprašanje. 2.odst. 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) zato tudi predvideva, da se o tem vprašanju odloči v postopku za ugotovitev pravice ali dolžnosti, ki je vezana na obstoj ali neobstoj zunajzakonske zveze s tem, da ima odločitev pravni učinek zgolj v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Ker pa zapuščinsko sodišče o spornih dejstvih, od katerih je odvisna pravica do dediščine (sem sodi tudi vprašanje razmerja med zapustnikom in dedinjo), po 210. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ne odloča samo, ampak prekine zapuščinski postopek in dediče napoti na pravdo, je sodišče ravnalo prav, ko je odločilo, da se postopek prekine in stranke napoti na pravdo.

V skladu z določilom 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je mogoče z ugotovitveno tožbo zahtevati ugotovitev obstoja oziroma neobstoja celotnega, kompleksnega pravnega razmerja ali le posamezne pravice oziroma upravičenja. Ni pa možno z ugotovitveno tožbo zahtevati zgolj ugotovitve obstoja oziroma neobstoja določenih dejstev. Sodišče namreč v sodni izrek ne sprejme ugotovitve o dejanskem stanju, marveč le ugotovitev o pravni posledici, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja. V konkretnem primeru je zato odločitev sodišča, da dedinjo F. K. napoti na pravdo zaradi ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti nepravilna. Sklep je, na kar utemeljeno opozarja pritožba, pomanjkljiv tudi v pogledu stranke, zoper katero je dedinja dolžna vložiti tožbo. Pritožbeno sodišče je zato v zgoraj opisanem obsegu pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožnica dolžna vložiti tožbo na ugotovitev, da je zapustnikova zakonita dedinja, takšno tožbo pa je dolžna vložiti zoper sodediča, to je zapustnikovega sina S. B..

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, koga napotiti na pravdo, pravilno uporabilo materialno pravo, to je 213. člen ZD.

Dedič B. S. je namreč zapustnikov sin in s tem njegov zakoniti dedič po zakonu. V kolikor na pravdo napotena dedinja ne bo uspela z zahtevkom, da je zapustnikova zakonita dedinja tudi sama, bo dedoval celotno preostalo premoženje, s katerim zapustnik ni razpolagal z oporoko. Nobenega interesa torej nima, da bi bil on tisti, ki bi zahteval ugotovitev, da sodedinji dedna pravica ne pripada. Poleg tega je potrebno pri presoji, koga napotiti na pravdo, upoštevati tudi to, da je tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, dolžan to dokazati, ne pa tisti, ki trdi, da pravice oziroma pravnega razmerja ni.

Upoštevaje vse zgoraj navedeno, se izkaže, da je pravica F. K., ki bo morala svojo dedno pravico šele dokazati, v primerjavi s pravico sodediča, ki to pravico že ima, manj verjetna in je sodišče zato odločilo prav, ko je na pravdo napotilo njo.

V tem delu je zato pritožba neutemeljena in jo je sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.