Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko je tožnici prisodilo odškodnino v višini 70.524,83 EUR s pp, sledeč ob tem strokovno prepričljivi in razumno obrazloženi oceni sodne izvedenke ekonomske stroke mag. D. D. Nikakor namreč ne drži pritožbeni očitek, da je sodna izvedenka pri izdelavi izvedeniškega mnenja prekoračila trditveno gradivo tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč pri izračunu škode iz naslova izgubljenega dobička zaradi preklica naročila s strani družbe K. a.d. izhajala iz računovodskih podatkov za poslovno leto 2014.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 929,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki 70.524,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2014 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki 2.522,37 EUR pravdnih stroškov s pp.

2.Zoper ugodilni del te sodbe in izrek o pravdnih stroških se je pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da je po 23. členu Ustave Republike Slovenije vsakomur zagotovljena pravica do sodnega varstva. Pravico je seveda treba izvrševati pošteno in v skladu z njenim namenom. Odškodninska obveza iniciatorja sodnega postopka je podana takrat, kadar škoda izvira iz objestnega pravdanja ali pa iz zlorabe postopka. Stranki je mogoče očitati zlorabo postopka le takrat, kadar se zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna. V tej zvezi pritožba opozarja na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ip 802/2018. Po Slovenskem računovodskem standardu 21 so knjigovodske listine opredeljene kot praviloma v posebni obliki sestavljeni zapisi o poslovnih dogodkih, ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke. Poslovni dogodek v knjigovodskem smislu predstavlja spremembo vrednosti sredstev, obveznosti do virov sredstev, pa tudi nastanek stroškov, odhodkov in prihodkov. Neutemeljene so trditve, da je poslovni dogodek v knjigovodskem smislu moč šteti zgolj in samo posamično opravljen promet blaga, proizvodov in storitev. Knjigovodska listina je verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, lahko na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakršnih koli dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka. Slednje naj bi po mnenju izvedenke A. omogočale priloge. Tožena stranka je v tej zvezi pridobila strokovno mnenje dr. B. B., ki ga v celoti povzema v svojo trditveno podlago. Pritožba nadalje opozarja na prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zlasti sodbo I Ips 255/2010, opozarja pa tudi na odločitev Višjega sodišča Celje sodba in sklep Cpg 3/2016. O zlorabi izvršilnega postopka bi bilo mogoče govoriti le tedaj, če bi izvršilni postopek tekel v nasprotju z zakonsko ureditvijo in bi toženi stranki bila onemogočena aktivna udeležba v tem postopku. V konkretnem primeru pa za takšno situacijo ne gre. V tej zvezi pritožba opozarja tudi na zadevo I Cpg 227/2011 in I Cp 1618/2014, pa tudi na zadevo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 411/2017. V konkretnem primeru tudi niso podani pogoji za zlorabo postopka zavarovanja. Glede podatkov, o katerih tožeča stranka trdi, da naj bi skušala tožena stranka prikriti, pritožba opozarja na okoliščino, da gre za javno dostopne podatke. Tudi sodišče bi lahko zato prišlo do teh podatkov. Tožena stranka v času vložitve predloga za izdajo predhodne odredbe ni razpolagala z bilančnimi podatki na dan 31.12.2013. Pritožba opozarja na smiselno uporabljivost sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 364/2005. Kar zadeva izgubljeni dobiček, pritožba opozarja na sodbo VSL I Cp 696/2013 in sodbo in sklep VSRS III Ips 63/2015. Tožeča stranka ni podala sklepčne trditvene podlage, pri čemer pritožba opozarja na okoliščino, da je sodna izvedenka delovala mimo te procesne podlage. Dokaz z izvedenko je torej dokaz izključno informativne narave. Pritožba opozarja na izpovedbo zakonitega zastopnika družbe C., ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Edino zakoniti zastopnik te družbe je bil pristojen za odobritev oz. potrditev naročila. V konkretnem primeru je izračun izgubljenega dobička obremenjen z realnim tveganjem z znanstveno napako, kar je tožena stranka podrobneje argumentirala na naroku za glavno obravnavo 28.8.2021, saj izračun temelji na konkretnih prihodkih in splošnih stroških, namesto da bi upošteval konkretne stroške. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni odločilo o predlogu tožene stranke za postavitev novega izvedenca ekonomske stroke.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v gospodarskem sporu, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici v zadevi Pg 534/2013 (v tej zadevi je tožena stranka v vlogi tožnice zahtevala od tožeče stranke v vlogi toženke plačilo zneskov 641.644,90 EUR, 458.566,17 EUR in 151.610,83 EUR s pp v povezavi s sklepi o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 142771/2013 z dne 12.9.2013 in VL 197696/2013 z dne 10.12.2013), uspela izposlovati predhodno odredbo, in sicer je sodišče prve stopnje 15.1.2014 izdalo sklep, s katerim je vsem bankam tožeče stranke ali komurkoli drugemu po njenem nalogu prepovedalo izplačati znesek do višini 641.644,90 EUR s pp. Na podlagi vloženega ugovora je sodišče prve stopnje v omenjeni zadevi s sklepom z dne 6.2.2014 (ki je bil pravnomočno potrjen s sklepom Višjega sodišča v Kopru Cpg 78/2014 z dne 27.3.2014) predhodno odredbo razveljavilo in predlog tožene stranke za izdajo predhodne odredbe zavrnilo. Iz spisovnih podatkov prav tako izhaja, da je sodišče prve stopnje v omenjeni gospodarsko pravdni zadevi denarni tožbeni zahtevek (denarna terjatev, za zavarovanje katere, je bila izdana omenjena predhodna odredba) s sodbo z dne 10.11.2020 zavrnilo in razveljavilo omenjena sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, to odločitev pa je s sodbo Cpg 22/2021 z dne 15.4.2021 potrdilo tudi Višje sodišče v Kopru. To pa pomeni, da je bilo na dan izdaje izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (28.9.2021) že pravnomočno odločeno, da se tožbeni zahtevek v zvezi z zavarovano denarno terjatvijo po izdani predhodni odredbi v celoti zavrne. V tem primeru pa ima tožeča stranka pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpela z izdano predhodno odredbo, ki je bila očitno neutemeljena, upoštevaje ob tem načelo, da stranka, ki je v sodnem postopku glede glavne stvari pravnomočno izgubila, objektivno ne odgovarja le za povrnitev sodnih stroškov, temveč ima nasprotnik pravico od nje zahtevati tudi povrnitev prizadejane škode (tretji in četrti odstavek 264. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Krivda za škodo v tem primeru sploh ni pravno relevantna okoliščina.

7. Že iz teh razlogov je v obravnavani zadevi podan obstoj temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je bila tožeči stranki prizadejana z izdano predhodno odredbo, upoštevaje ob tem pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožeča stranka zaradi izdane predhodne odredbe blokiran bančni račun od 20.1.2014 do 7.2.2014. Ta blokada pa je pri tožeči stranki sprožila vrsto negativnih posledic, zlasti pa okoliščino, da tožeča stranka 18 dni (236 ur) ni mogla poslovati in zato proizvesti 134.285,5 m² tkanin. Teh zaključkov sodišča prve stopnje oz. sodne izvedenke obravnavana pritožba konkretno ne izpodbija.

8. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko je tožnici prisodilo odškodnino v višini 70.524,83 EUR s pp, sledeč ob tem strokovno prepričljivi in razumno obrazloženi oceni sodne izvedenke ekonomske stroke mag. D. D. Nikakor namreč ne drži pritožbeni očitek, da je sodna izvedenka pri izdelavi izvedeniškega mnenja prekoračila trditveno gradivo tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč pri izračunu škode iz naslova izgubljenega dobička zaradi preklica naročila s strani družbe C. izhajala iz računovodskih podatkov za poslovno leto 2014, pri čemer pa sodna izvedenka pri izračunu stroškov ni izhajala iz premalo zanesljivih podatkov, vnesenih s strani tožeče stranke v informacijski sistem (stroški materiala, pomožnega materialna in stroški embalaže po zadnjih nabavnih cenah, upoštevaje skladnost med fakturiranimi in plačanimi stroški – izračun mag. E. E. – priloga A57), temveč je njen izračun narejen na osnovi povprečne dnevno proizvedene količine (kolikor bi tožnica proizvedla v času zaustavitve proizvodnje, upoštevaje ob tem kot odbitek 75.000 m²). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ta izračun primernejši in daje bolj pravilno oceno izgubljenega dobička, pri čemer nikakor ne gre za zgrešeno znanstveno metodo, kot skuša to prikazati obravnavana pritožba. V tej zvezi je namreč upoštevan konkreten prihodek (ne pa letno povprečje, ki bi bilo višje) v višini 51.600,00 EUR (dogovorjena cena po pogodbi za 75.000 m² tkanin), na drugi strani pa so izračunani povprečni stroški materiala glede na podatke iz izkaza poslovnega izida za leto 2014, ki predstavljajo 0,471 EUR/ m², obračun nabave blaga 0,0045 EUR/m² in strošek transportnih storitev 0,0244 EUR/m². Fiksni stroški (delo in najemnine) se pri tem izračunu pravilno ne upoštevajo. Na tej podlagi je sodna izvedenka naredila preračun na način, da se je iz izkazov družbe v letu 2014 ugotavljala lastna cena izdelka, glede na povprečno izdelano količino v letu 2014, kar pomeni, da je zaradi izgubljenega naročila družbi ostal izgubljen dobiček v višini 15.809,90 EUR (glej podrobneje tabelo izračuna na listovni št. 479 spisa).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožeča stranka na podlagi naročila družbe C. z dne 20.1.2014 (priloga A47) zavezala dobaviti tej družbi 35.000 m² proizvoda WXT za ceno 0,56 EUR/m² in 40.000 m² proizvoda WXTC za ceno 0,80 EUR/m². Pogodba je bila brez dvoma sklenjena, na kar kaže tudi elektronsko sporočilo z dne 4.2.2014 (priloga A49), s katerim je tožeča stranka obvestila kupca, da mu naročenega materiala ne bo mogla pravočasno nabaviti zaradi blokiranega bančnega računa. Zaradi tega je kupec z elektronskim dopisom z dne 5.2.2014 (priloga A49) preklical celotno naročilo. V tej zvezi je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno pojasnilo, zakaj ni sledilo vsebini dopisa z dne 6.12.2018 (priloga B361), zlasti pa tudi, zakaj ni verjelo neprepričljivi izpovedbi direktorja kupca F. F. (osebno ni delal na spornem poslu, temveč sta pri tem poslu sodelovala G. G. in H. H., ki je tudi podpisal naročilo z dne 20.1.2014; omenjena priča ni predložila nobenih dokumentov, iz katerih bi izhajalo, da je kupec preklical sporno naročilo zaradi izgube naročil s strani svojih kupcev; iz vsebine naročila na izhaja avansno plačilo kot pogoj za veljavnost naročila).

10. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo oceni sodne izvedenke, da je tožeča stranka zaradi zastoja proizvodnje zaradi izdane predhodne odredbe (18 dni oz. 236 ur, upoštevaje, da je imelo leto 2014 252 delavnikov, 9 praznikov in 2.088 ur na mesec – ugotovitve sodne izvedenke, ki jih obravnavana pritožba konkretno ne izpodbija) utrpela škodo v višini 54.714,93 EUR. Sodna izvedenka je namreč tudi v tej zvezi naredila konkreten preračun (glej tabelo na listovni št. 479 spisa), upoštevaje ob tem (glede na to, da je tožnica izdelala 3.702.811 m² tkanin v 2.088 urah x 2 – dvoizmensko delo), da bi tožnica v času izpada proizvodnje proizvedla za 209.258,5 m² več tkanin oz. 134.258,5 m² (zaradi odštetih 75.000 m² v zvezi s poslom s kupcem C.). Teh konkretnih časovnih predpostavk obravnavana pritožba s konkretnimi razlogi ne izpodbija, zato tudi pritožbeno sodišče v celoti in brez pomislekov sprejema strokovno oceno postavljene sodne izvedenke. Sodišče prve stopnje zato tudi ni imelo nobene utemeljene podlage za imenovanje drugega sodnega izvedenca, kar pomeni, da očitane procesne kršitve niso podane.

11. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka je upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 929,64 EUR s pp (1250 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo, zahtevanih 20 odvetniških točk za materialne in poštne stroške in 22 % DDV).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (uradno prečiščeno besedilo) (2006) - ZIZ-UPB3 - člen 264, 264/3, 264/4. Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.