Jedro

Zakonec lahko zahteva od drugega zakonca, da ga preživlja, samo, če tudi sam izpolnjuje nasproti drugemu zakoncu dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon. Vendar pa lahko kljub temu zahteva preživnino, če življenjska skupnost razpade po izključni krivdi drugega zakonca - preživninskega zavezanca. V takem primeru mu namreč ni mogoče očitati krivde za neizpolnjevanje zakonskih dolžnosti.

Izrek

Pritoži se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da ji toženec za čas od 1. 6. 2005 dalje plačuje mesečno preživnino v znesku 50.000,00 SIT in povrne njene pravdne stroške. V obrazložitvi je navedlo, da zakonska zveza pravdnih strank obstoji le formalno, stranki drug nasproti drugemu ne izpolnjujeta zakonskih obveznosti, zato tožnica ni upravičena do preživnine po 50. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 - 16/04, v nadaljevanju ZZZDR).

Tožnica take odločitve ne sprejema. Pritožbo je vložila po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da zakonska zveza pravdnih strank še vedno obstoji, nihče izmed njiju ni predlagal razveze, zato ju veže v pravicah in obveznostih, ki iz nje izhajajo. Pri tem pa vzdrževanje drugačne zakonske skupnosti od tradicionalnih na Slovenskem ne more biti v škodo njunih pravic iz zakonske zveze, še posebej ne v škodo tistega od zakoncev, ki je zaradi bolezni utrpel izgubo zdravja in posledično tudi izgubo zmožnosti za pridobivanje sredstev za svoje preživetje. Meni, da sodišče ni imelo nobene podlage za ugotovitev, da lahko zakonec, ki nima dovolj sredstev za preživljanje, zahteva preživnino od drugega zakonca le v primeru, če do njega izpolnjuje obveznosti, saj temelji tožbeni zahtevek na 50. in ne na 81. a členu ZZZDR, poleg tega sodišče pri ugotavljanju upravičenosti preživninskega zahtevka ne bi smelo ugotavljati krivdnih razlogov v smislu 3. odstavka 81. a člena ZZZDR za dejstvo, da pravdni stranki ne živita skupaj. Sicer pa razlog, da pravdni stranki ne živita skupaj, ni na strani tožnice.

Tožnica bi zaradi svoje bolezni, ki jo potrjuje tudi zadnji izvid z dne 7. 11. 2005, ob sebi želela imeti skrbnega zakonskega partnerja.

Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da osebe z imenom M. M. ne pozna. Sam se je poročil z M. G., rojeno B., zato tožeča stranka - M. M. ni njegova žena. Glede M. G. pa navaja, da je bila lastnica stanovanja na naslovu H. v L., ki sta ga kupila skupaj, zato ne more biti res, da nima nikakršnega premoženja. Šele na zaslišanju je izvedel, da je to stanovanje prodala, kar je nedopustno, saj sta ga kupila skupaj, zato bo zahteval svoj delež vrednosti stanovanja.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Ne pojmovanje sodišča prve stopnje in ne tožničino pojmovanje 50. člena ZZZDR ni povsem pravilno. Tožnica nima prav, da že sam formalni obstoj zakonske zveze daje zakoncu, ki nima dovolj sredstev za preživljaje, pravico do preživljanja po 50. členu ZZZDR. Navedeno določilo je namreč umeščeno v poglavje pravic in dolžnosti zakoncev, s katerim je urejena vsebina zakonske zveze. ZZZDR izhaja iz predpostavke, da zakonca živita v skupnosti, v kateri si medsebojno pomagata in skupaj skrbita za družino (13. člen). Dolžnost preživljati drug drugega zato izhaja prav iz tako razumljene zakonske zveze. To pa pomeni, kar sodišče prve stopnje pravilno navaja in čemur tožnica neutemeljeno oporeka, da lahko zakonec zahteva od drugega zakonca, da ga preživlja samo, če tudi on izpolnjuje nasproti njemu dolžnosti, ki mu jih zakon daje.

Vendar pa lahko zakonec kljub temu zahteva preživnino, če življenjska skupnost razpade po izključni krivdi drugega zakonca - preživninskega zavezanca, kot to določa 3. odstavek 81. a člena ZZZDR. V takem primeru mu namreč ni mogoče očitati krivde za neizpolnjevanje zakonskih dolžnosti. Tožnica zato tudi v tem nima prav, da se pri ugotavljanju upravičenosti preživninskega zahtevka v trajajoči zakonski skupnosti v okviru 50. člena ZZZDR ne sme ugotavljati krivdnih razlogov po 3. odstavku 81. a člena ZZZDR. Na uporabo 81. a člena ZZZDR v okviru presoje upravičenosti zahtevka po 50. členu namreč napotuje 50. a člen ZZZDR, ki določa, da se za preživninska razmerja med zakoncema v času trajanja zakonske zveze ter za preživninska razmerja med zakoncema po prenehanju njune življenjske skupnosti smiselno uporabljajo določbe o preživljanju zakoncev po razvezi zakonske zveze. Sodišče prve stopnje bi zato moralo trditve pravdnih strank o ločenem življenju in o vzrokih zanj preizkusiti in jih nato presojati v skladu z navedenim pomenom 50. člena ZZZDR. Ker ni tako ravnalo, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje.

Glede na navedeno, je višje sodišče pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.