Jedro

Le razlaga, ki ponoven tek zastaralnega roka veže na pravnomočnost sklepa o končanju postopka, je tudi ustavno skladna in izpolnjuje zahteve pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Namen instituta pretrganja zastaranja je preprečiti, da bi upnikova terjatev, ki je bila uveljavljena pred sodiščem, zastarala zaradi dejavnikov, na katere upnik ne more vplivati, kot so procesna pravila, povezana s sodnimi postopki. To utemeljitev je treba razširiti tudi na obdobje med izdajo odločbe in njeno pravnomočnostjo, vključno s časom, potrebnim za vložitev in obravnavo pravnih sredstev. V nasprotnem primeru bi bil upnik lahko prikrajšan za varstvo svojih pravic pred sodiščem zaradi okoliščin, ki niso nujno v njegovi sferi, in bi bilo ogroženo učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva v sodnem postopku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati znesek 19.184,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2020 do plačila (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške tega pravdnega postopka v znesku 1.647,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper sodno se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi (prav: spremeni) in tožbeni zahtevek zavrne oz. sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

2.Toženec navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo njegov ugovor zastaranja in s tem napačno uporabilo materialno pravo in procesna določila. Postopek se konča z dnem izdaje končne odločbe in ne na dan, ko ta postane pravnomočna. Stečajni postopek nad glavnim dolžnikom, družbo A., d. o. o., se je končal 3. 10. 2017, ko je bil sklep izdan, in ne 19. 10. 2017, ko je sklep o končanju stečajnega postopka postal pravnomočen. Toženec se sklicuje na četrti odstavek 369. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 376. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in trdi, da zastaralni rok po pretrganju začne teči znova, ko je postopek končan, v primeru stečaja z izdajo sklepa o končanju stečajnega postopka. Pravnomočnost utrdi pravno razmerje, vendar ne vpliva na zastaralni rok. Zastaranje je tako po pretrganju zaradi prijave terjatve v stečajnem postopku pričelo teči znova dne 3. 10. 2017, triletni zastaralni rok se je iztekel 3. 10. 2020. Tožba, ki je bila vložena 16. 10. 2020, je bila tako prepozna, saj je bila vložena po izteku triletnega zastaralnega roka.

2.Sodišče mimo tožničinih trditev terjatev opredeli kot judikatno terjatev, za katero velja desetletni zastaralni rok. Tudi če je terjatev pridobila status judikatne terjatve zoper glavnega dolžnika, se ta status zaradi subjektivnih mej pravnomočnosti ne razširi samodejno na solidarnega poroka. V primeru judikatne terjatve gre za že razsojeno stvar, sodišče torej o tej stvari ne bi smelo več odločati. Akcesornost poroštva pomeni le, da obveznost poroka zastara najkasneje takrat, ko zastara obveznost glavnega dolžnika. Gre za sodbo presenečenja, ker sodišče prve stopnje ni predhodno nakazalo, da bo kot relevantno presojalo naravo terjatve v smislu judikatnosti v razmerju do toženca. Za toženca velja triletni zastaralni rok, ki se je iztekel že pred vložitvijo tožbe.

2.Čeprav toženec (ker mu sodišče ni dalo vedeti, da bo kot relevantno presojalo naravo terjatve v smislu judikatnosti v razmerju do toženca) ni prerekal zahtevka po višini in v zvezi s tem ni podajal ugovorov, neutemeljenost zahtevka po višini izhaja iz siceršnjih dokazov v postopku. V skladu s 356. členom OZ desetletni zastaralni rok velja le za terjatve, ki so ugotovljene s pravnomočno odločbo ali poravnavo, občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za občasne terjatve. Poleg tega zamudne obresti z začetkom stečajnega postopka prenehajo teči.

2.Sodišče prve stopnje je kršilo prepoved obrestovanja obresti iz 375. člena OZ, ker je tožencu naložilo plačilo zakonskih zamudnih od zneska 19.184,71 EUR, ki ga poleg glavnice v višini 11.121,23 EUR predstavljajo tudi zamudne obresti v višini 7.679,60 EUR. Posledično je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških nepravilna.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje. Navaja, da je treba pritožbo šteti za umaknjeno zaradi neplačila sodne taks in odločiti o ustavitvi postopka s pritožbo.

3.Podredno predlaga, da naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in tožencu naloži plačilo pritožbenih stroškov. Toženec v pritožbi podaja trditve, ki predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. V postopku na prvi stopnji toženec ni navedel nobenih dejstev o tem, kdaj je zastaralni rok začel teči znova oziroma kdaj naj bi terjatev zastarala, podal je zgolj nekonkretiziran ugovor zastaranja. Pritožbene navedbe o ponovnem začetku teka zastaralnega roka so tudi pravno zmotne. V skladu z drugim odstavkom 376. člena ZFPPIPP pritožba proti sklepu o končanju stečajnega postopka zadrži izvršitev sklepa, 377. člen ZFPPIPP pa določa, da se stečajni dolžnik izbriše iz registra šele po pravnomočnosti sklepa o končanju stečajnega postopka. Pravnomočnost sodne odločbe to naredi zavezujočo. Tožnica tudi zavrača trditev toženca, da terjatev ni postala judikatna zoper poroka. Ugovori toženca so nevzdržni, saj je imel v postopku možnost navesti vse argumente in ni bil prikrajšan za nobeno pravico, navkljub opredelitvi terjatve kot judikatne. Navedbe toženca glede višine terjatve in obresti so nekonkretizirane, nepravočasne in predstavljajo nedopustne pritožbene novote.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je tožnica 31. 12. 2010 kot posojilodajalka sklenila Posojilno pogodbo z družbo A., d. o. o., katere zakoniti zastopnik je bil toženec. Stranki pogodbe in toženec so nato 30. 9. 2011 sklenili Dodatek št. 1 k posojilni pogodbi, s katerim so ugotovili, da posojilo ni bilo vrnjeno in da znaša skupaj z obrestmi na dan 30. 9. 2011 11.121,23 EUR, in se dogovorili, da se A., d. o. o., in toženec zavezujeta, da bo posojilo v znesku 11.121,23 EUR, skupaj z obrestmi od 1. 10. 2011 do dneva vračila, vrnjeno najpozneje do 30. 4. 2012. Dodatek je toženec podpisal kot zakoniti zastopnik A., d. o. o., ter osebno kot porok. Ker je šlo za gospodarski pogodbi, je poroštvo solidarno. Tožnica od družbe A., d. o. o., ki obveznosti ni izpolnila (niti je ni izpolnil toženec) terjatve ni uspela izterjati v izvršilnem postopku, poplačana pa ni bila niti iz stečajne mase v stečajnem postopku nad družbo A., d. o. o., ki je bila 27. 10. 2017 izbrisana iz sodnega registra. V tem pravdnem postopku tožnica vtožuje terjatev v višini 19.184,71 EUR (posojilo iz Dodatka v višini 11.121,23 EUR, pogodbene in zakonske zamudne obresti) zoper toženca kot solidarnega poroka.

6.Toženec je v postopku podal ugovor zastaranja, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ugotovilo je, da je 30. 9. 2011, ko je bil dogovorjen nov rok vračila posojila v Dodatku, začel teči nov triletni zastaralni rok. Nato je bilo zastaranje dvakrat pretrgano, prvič z vložitvijo predloga za izvršbo zoper glavnega dolžnika 9. 11. 2012 (ponovno je začelo teči z ustavitvijo izvršilnega postopka), drugič pa s prijavo terjatve v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom, družbo A., d. o. o., dne 15. 9. 2016. V skladu s tretjim odstavkom 1034. člena OZ je pretrganje zastaranja učinkovalo tudi nasproti tožencu kot solidarnemu poroku. Sodišče prve stopnje je pravilne razloge v zvezi s tem navedlo v 39. do 47. točki obrazložitve in toženec teh ugotovitev ne izpodbija.

7.Nasprotuje pa zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil postopek stečaja nad družbo A., d. o. o., končan 19. 10. 2017, da je takrat ponovno začelo teči zastaranje in bi se triletni zastaralni rok za terjatev iz gospodarske pogodbe iztekel 19. 10. 2020, zato je bila tožba (ki je bila vložena 16. 10. 2020) vložena pred iztekom zastaralnega roka. Trdi namreč, da je bil stečajni postopek končan že z izdajo sklepa o končanju postopka z dne 3. 10 2017 in ne šele z njegovo pravnomočnostjo, zato naj bi takrat začelo teči zastaranje in naj bi se zastaralni rok iztekel 3. 10. 2020, torej pred vložitvijo tožbe, terjatev pa naj bi zato zastarala. Takšne navedbe niso utemeljene.

8.Sodišče prve stopnje je tudi po oceni sodišča druge stopnje datum pravnomočnosti sklepa o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, tj. 19. 10. 2017, pravilno štelo kot trenutek, ko je začel zastaralni rok teči znova. Za sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom se v skladu s tretjim odstavkom 378. člena ZFPPIPP smiselno uporabljata 376. in 377. člen ZFPPIPP. Sklep iz 376. člena ZFPPIPP je označen kot "sklep o končanju stečajnega postopka", a to še ne pomeni, da je konec postopka, kot je opredeljen v četrtem odstavku 369. člena OZ, vezan na samo izdajo takega sklepa. Specifična terminologija določbe je drugotnega pomena; odločilni sta njena vsebina in učinek.

9.V skladu s 379. členom ZFPPIPP je proti sklepu o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom dovoljen ugovor zaradi vsebinskih pomanjkljivosti v roku 15 dni po njegovi objavi. V skladu s 377. členom ZFPPIPP (ki se smiselno uporablja) pa se stečajni dolžnik izbriše iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka. Ti določbi utemeljujeta razlago četrtega odstavka 369. člena OZ na način, da zastaranje po pretrganju začne teči znova z dnem, ko postane sklep o zaključku stečajnega postopka brez razdelitve upnikom pravnomočen. Drugačna razlaga nastopa ponovnega teka zastaralnega roka je nasprotna namenu iz četrtega odstavka 369. OZ, zlasti v zvezi z uporabo določb ZFPPIPP. Vezanost ponovnega tega zastaralnega roka na pravnomočnost sklepa pa je tudi skladna z obstoječo sodno prakso (glej npr. sodbo VS RS v zadevi II Ips 10/2018 z dne 11. 4. 2019).

10.Le razlaga, ki ponoven tek zastaralnega roka veže na pravnomočnost sklepa o končanju postopka, je tudi ustavno skladna in izpolnjuje zahteve pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Namen instituta pretrganja zastaranja je preprečiti, da bi upnikova terjatev, ki je bila uveljavljena pred sodiščem, zastarala zaradi dejavnikov, na katere upnik ne more vplivati, kot so procesna pravila, povezana s sodnimi postopki. To utemeljitev je treba razširiti tudi na obdobje med izdajo odločbe in njeno pravnomočnostjo, vključno s časom, potrebnim za vložitev in obravnavo pravnih sredstev. V nasprotnem primeru bi bil upnik lahko prikrajšan za varstvo svojih pravic pred sodiščem zaradi okoliščin, ki niso nujno v njegovi sferi, in bi bilo ogroženo učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva v sodnem postopku.

11.Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi se zastaralni rok za vtoževano terjatev iztekel 19. 10. 2020, tožba pa je bila vložena 16. 10. 2020, je utemeljeno zavrnilo toženčev ugovora zastaranja, saj triletni zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel. Sodišče druge stopnje zato ne odgovarja na pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija dodatne ugotovitve sodišča prve stopnje o judikatni naravi sporne terjatve. Enako velja za toženčeve navedbe glede vprašanja zastaranja zamudnih obresti od judikatnih terjatev ter navedbe, da ni podajal ugovorov glede višine tožbenega zahtevka, ker mu sodišče ni dalo vedeti, da bo kot relevantno presojalo naravo terjatve v smislu judikatnosti v razmerju do toženca.

12.Glede višine terjatve je sodišče sicer ugotovilo, da je toženec ni prerekal, kar izhaja tudi iz prej navedene toženčeve navedbe. Pritožbena navedba, da neutemeljenost zahtevka po višini izhaja iz siceršnjih dokazov v postopku, je tako prepozna, hkrati pa tudi povsem pavšalna, sodišče prve stopnje pa je utemeljene razloge navedlo tudi v tem delu obrazložitve.

13.Neutemeljen je tudi očitek toženca, da je sodišče prve stopnje kršilo prepoved obrestovanja obresti iz 375. člena OZ, ker je tožniku (od vložitve tožbe) prisodilo zamudne obresti od zneska 19.184,71 EUR, ki ga poleg glavnice v višini 11.121,23 EUR predstavljajo tudi zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 1. 5. 2012 do vložitve tožbe v višini 7.679,60 EUR.

13.Odločitev sodišča je pravilna tudi v tem delu, saj 375. člen OZ dopušča tudi izjeme, če so določene z zakonom. Sodišče je zato tožniku utemeljeno priznalo procesne obresti v skladu s 381. členom OZ, po katerem je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (torej od 16. 10. 2020).

14.Ker je ob obrazloženem odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je končno neutemeljena tudi navedba, da je zaradi napačne odločitve sodišča posledično nepravilna tudi odločitev v stroškovnem delu.

15.Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

16.Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožnice na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ter 154. in 155. člen ZPP).

-------------------------------

1Navedba ni utemeljena, saj je toženec takso plačal v roku, kot je razvidno iz uradnega zaznamka na l. št. 104 spisa.

2S podpisom dodatka je bil dolg pripoznan (364. člen OZ).

3V skladu s 365. členom OZ.

4Ta določa, da pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika velja tudi za poroka, vendar le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika.

5V skladu s četrtim odstavkom 369. členom OZ začne zastaranje, če je bilo pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, teči znova z dnem, ko je ta postopek končan.

6Ter pogodbene obresti, glej 57. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 365, 369, 369/4, 375, 381, 569, 1012 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 376, 377, 378, 378/3, 379

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.