Jedro

Glede na to, da se v prid utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka sklicuje le na zakonski tekst, je očitno, da te podatke tožeča stranka potrebuje izključno zaradi izračuna denarnih zahtevkov proti toženi stranki po prvem odstavku 130. člena ZASP in po 168. členu ZASP. Pravo pa strankam ne daje pravnovarstvenega zahtevka na zbiranje procesnega gradiva.

Zatrjevani stroški so povezani z zbiranjem informacij in gradiva, potrebnega za vložitev tožbe. Ti stroški pa niso škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopna sodba v izpodbijani IV.1. točki izreka razveljavi in v izpodbijani IV.2. točka izreka zavrne in se prvostopna sodba v teh delih potrdi.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč popravni sklep razsodilo: "I. Tožena stranka E. L. s.p. je dolžna tožeči stranki Z., v roku 15 dni povrniti neupravičeno obogatitev iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 271,63 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2012 do plačila.

II. Tožena stranka E. L. s.p., je dolžna tožeči stranki Z. za neavtorizirano javno priobčevanje fonogramov v 15 dneh plačati civilno kazen v višini 500,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni, do dne plačila.

III. Tožena stranka E. L. s.p., je dolžna tožeči stranki Z. v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 218,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila.

IV. V preostalem delu, ki se glasi: "1. Tožena stranka E. L. s.p., je dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo z Z. uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki Z. Ljubljana, mesečno poročala o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti.

2. Tožena stranka E. L., je dolžna tožeči stranki Z. v roku 15 dni povrniti stroške, nastale zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti, v skupnem znesku 144,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe do dne plačila.", se tožbeni zahtevek zavrne. "

2. Proti IV/1. točki izreka in IV/2. točki izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 339. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanih delov sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev teh delov sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

K zavrnitvi pritožbe proti IV.1. točki izreka

5. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom (katerega vrednost spora je v III. točki navedb ocenila na 1,00 EUR) od tožene stranke zahtevala mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju njene dejavnosti (primerjaj 1. točko tožbenega zahtevka na predzadnji strani tožbe). Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo kot nesklepčnega, vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča svojo odločitev popolnoma nerazumljivo obrazložilo. Pojasnjevalo je, da tožeča stranka "zahteva od tožene stranke sklenitve ustrezne pogodbe" in da toženi stranki ni potrebno skleniti nobene pogodbe s tožečo stranko (glej 3. točko obrazložitve). Zdi se, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe, ne pa tistega, ki ga tožeča stranka vtožuje. Glede na navedeno drži pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je torej zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ki jo zagreši sodišče prve stopnje, sme pritožbeno sodišče praviloma odpraviti le po izvedeni pritožbeni obravnavi (prvi odstavek 347. člena ZPP). Ta pa glede na to, da je bila prvostopenjska sodba izdana kot zamudna sodba na podlagi določila 318. člena ZPP, ne pride v poštev. Za zamudno sodbo je značilno, da jo sodišče prve stopnje izda brez glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji za izdajo take sodbe. Eden od teh pogojev sklepčnost tožbe (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Sklepčnost pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožbenih navedb. Po določilu četrtega odstavka istega člena sodišče tožbeni zahtevek zavrne, če je tožba obremenjena z neodpravljivo nesklepčnostjo. Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo, ne da bi se z vprašanjem sklepčnosti sploh ukvarjalo. Zato je preizkus sklepčnosti moralo opraviti pritožbeno sodišče, prav tako brez glavne obravnave.

7. V prid utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka je tožeča stranka navedla, da je s toženo stranko želela urediti razmerje, povezano s priobčevanjem komercialnih fonogramov v dejavnosti tožene stranke, saj le-ta uporablja varovana dela. Do sklenitve pogodbe pa ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke. Take pogodbe tožeča stranka tudi ne more iztožiti. Ker pa mora na podlagi četrtega odstavka 159. člena ZASP tožena stranka tožeči enkrat mesečno predložiti podatke o uporabi varovanih del, od nje s tožbo zahteva mesečno poročanje.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ta norma nahaja v nizu drugih norm, ki urejajo pravni položaj kolektivnih organizacij (146. člen in naslednji ZASP). Določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP sodi med tako imenovane zapovedujoče norme. Kaže na to, da imajo kolektivne organizacije deloma tudi javnopravni značaj. Od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa, terja poročanje o uporabi teh del. 9. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja dispozicija (zapoved) norme, pomeni pravno kršitev (dr. Gorazd Kušej, Uvod v pravoznanstvo, PF LJ 1970, stran 133). Ta lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda če izpolnjuje znake tudi civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolom prisiljevanja (ibidum, stran 139). Vprašanje, ali je neporočanje iz četrtega odstavka 159. člena ZASP sploh sankcionirano kot prekršek, tako kot so sankcionirane nekatere druge kršitve zapovedanega obnašanja do kolektivnih organizacij (primerjaj 185. člen ZASP) za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka ni pomembno. Pomembno pa je, ali določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki daje zahtevek, ki ga lahko uveljavi v pravdi.

10. Določilo prvega odstavka 311. člena ZPP vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V drugem in tretjem odstavku istega člena so sicer določene izjeme od pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem. V ilustracijo pravilnosti te presoje pritožbeno sodišče pripominja, da bi se v primeru, če bi sodišče ugodilo takemu zahtevku, kaj lahko zgodilo, da bi že dan po izdaji sodbe tožena stranka prenehala priobčevati komercialne fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti. Zato tožeče stranke o ničemer ne bi obveščala (četudi bi jo sodba k temu zavezovala). Tožeča stranka bi proti njej sprožila izvršilni postopek, v tem postopku pa z ugovorom, da fonogramov ne predvaja več, tožena stranka ne bi mogla uspeti (primerjaj 55. člen ZIZ). Tožeča stranka pa bi jo lahko z denarnimi kaznimi kljub temu v nedogled prisiljevala (primerjaj 226. člen ZIZ), da mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja v svojem lokalu, čeprav tega že od izdaje sodbe dalje ne bi več počela. Že iz tega sledi, da je od izdaje sodbe dalje ta del tožbenega zahtevka po materialnem pravu neutemeljen.

11. Iz tožbenega zahtevka ne izhaja, od kdaj dalje naj bi tožena stranka tožeči stranki sporočala podatke o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov. Glede na to, da se v prid utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka sklicuje le na zakonski tekst, je očitno, da te podatke tožeča stranka potrebuje izključno zaradi izračuna denarnih zahtevkov proti toženi stranki po prvem odstavku 130. člena ZASP in po 168. členu ZASP. Pravo pa strankam ne daje pravnovarstvenega zahtevka na zbiranje procesnega gradiva. Vsaka stranka mora sama navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Le v primeru, če gre za listino, ki se nahaja pri drugi stranki, lahko ena stranka od sodišča zahteva, naj sodišče drugi stranki naloži, naj listino predloži (prvi odstavek 227. člena ZPP). Pa še to ne s sodbo. S tožbenim zahtevkom torej tožeča stranka ne more zahtevati od tožene stranke, da ji predloži podatke, ki jih potrebuje za sestavo nove tožbe proti njej. Sicer pa bi lahko tožeča stranka še na zadnji glavni obravnavi zvišala denarni tožbeni zahtevek iz naslova neodobrenega priobčevanja fonogramov.

12. Iz gornjih razlogov pritožnik s sklicevanjem na sodbo civilnega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 3199/2011 z dne 15. 3. 2012, s katerim je pritožbeno sodišče takemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ne more uspeti.

13. Zagrešeno absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče samo odpravilo. Da pritožba v preostalem delu ni utemeljena, pa je razvidno iz zgornjih razlogov. Ker pa drugih uradno upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ni zaznalo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K zavrnitvi pritožbe proti IV.2. točki izreka

14. V prid utemeljenosti tožbenega zahtevka, po katerem mora tožena stranka tožeči stranki plačati 144,90 EUR s pripadki kot "stroške, nastale zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti" je tožeča stranka na eni strani navedla, da so ji vtoževani stroški nastali zaradi toženkine kršitve določila četrtega odstavka 159. člena ZASP, na drugi strani pa, da se je za vtoževani znesek zmanjšalo njeno premoženje.

15. Tudi ta del tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nesklepčen.

16. V pritožbi tožeča stranka zatrjuje, da vtoževani znesek predstavlja škodo, rekoč da dejanja tožeče stranke ne bi bila potrebna, če bi tožena stranka izpolnjevala svoje obveznosti.

17. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so zatrjevani stroški povezani z zbiranjem informacij in gradiva, potrebnega za vložitev tožbe. Ti stroški pa niso škoda. S tem, ko se je tožeča stranka zglasila pri toženi stranki zaradi informacij, potrebnih za vložitev tožbe, tožena stranka ni ravnala protipravno. Le protipravnost bi utemeljevala odškodninski zahtevek tožeče stranke. Navedba, da je tožeči stranki nastala škoda v višini 144,90 EUR zato, ker je tožena stranka kršila določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP, torej ne drži. Zaradi te kršitve pri tožeči stranki tudi ni prišlo do zmanjšanja premoženja. Do zmanjšanja premoženja je prišlo zato, ker je tožeča stranka zbirala informacije o toženkinih kršitvah. Sicer pa trditev o obogatitvi tožene stranke tožeča stranka ni postavila (primerjaj 190. člen OZ). K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da mora skladno z določilom prvega odstavka 153. člena ZASP stroške poslovanja tožeča stranka pokrivati iz prihodka iz svoje dejavnosti.

18. Glede na navedeno drži presoja sodišča prve stopnje, da tožba tudi v tem delu ni sklepčna (3. točka prvostopenjske obrazložitve).

19. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti v okviru uradnega preizkusa tega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo proti temu delu neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K stroškom pritožbenega postopka

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.