Jedro

Dokazovanje lojalnosti po 3. odstavku 63. člena ZDen je dovoljeno; glede na domnevo nelojalnosti nosi dokazno breme stranka, ki zatrjuje, da je bila oseba lojalna.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. ... z dne 23.2.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da se F.R. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana. Na dan 28.8.1945, zaradi uporabe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ni postal državljan nove Jugoslavije, ker je bil nemške narodnosti in član Kulturbunda (fond arhivskega gradiva Ministrstva za notranje zadeve pod št. ..., in arhiva RS pri Ministrstvu za kulturo) in ker je že od leta 1946 dalje živel v tujini. Na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) upravni organ ni ugotavljal nelojalnega ravnanja zoper interese narodov iz države FLRJ.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, ker sta se oba upravna organa postavila na stališče, da F.R. ni pridobil jugoslovanskega državljanstva zato, ker je bil oseba nemške narodnosti in je od leta 1946 naprej živel v tujini. Do takega sklepa bi tožena stranka prišla lahko le v primeru, če bi bili kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. F.R. ni bil nemške narodnosti, saj se je štel za Slovenca. Članstvo v Kulturbundu v postopku ni bilo dokazano, saj arhivsko gradivo oziroma seznami članov Kulturbunda niso nikakršen dokaz. Opredelitev imenovanega za Kulturbund ali celo za nelojalnost Jugosloviji ni nikjer izkazana oziroma v postopku ugotovljena. Nekorektno je tudi sklepanje tožene stranke na nemško narodnost na podlagi odločbe zaplembene komisije z dne 27.8.1945 in sklepov Okrajnega sodišča na Ptuju št. ..., v katerih je navedeno, da je bil F.R. oseba nemške narodnosti, ob tem, da je hkrati v teh listinah tudi navedeno, da je jugoslovanski državljan. Tožena stranka tudi ni upoštevala pritožbenih predlogov za zaslišanje predlaganih prič, ki bi lahko potrdile, da je bil F.R. Slovenec, da se je v hiši govorilo slovensko in tudi, da ni bil član Kulturbunda. Tudi iz Jugoslavije se ni izselil po svoji volji, ampak je bil prisilno izseljen. Tudi določba novele zakona iz leta 1948 ni mogla veljati za nazaj, saj je že ustava iz leta 1946 prepovedovala retroaktivno uporabo zakona, pa tudi sicer je to v nasprotju s civilizacijskimi normami in pravnimi načeli, ki so bila tedaj v svetu že v veljavi. Nesprejemljivo je tudi stališče tožene stranke, da tretjega pogoja ni potrebno ugotavljati. Če bi bil F.R. nelojalen bi iz Jugoslavije pobegnil, česar pa ni storil. Tožena stranka je v postopku tudi kršila določbo 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Brez dokazov je sklepala na izpolnjevanje pogojev za nepridobitev državljanstva in tudi stranki ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Tožnici je tožena stranka priznala položaj stranke v postopku, zato je aktivno legitimirana tudi za tožbo v tem upravnem sporu, čeprav iz podatkov spisa ni razvidno, ali ima tožnica položaj pravnega naslednika v smislu 15. člena ZDen. Še posebej ob dejstvu, da je bil v tem postopku zaslišan M.R., sin F. in H.R., ki naj bi bila denacionalizacijska upravičenca. V ponovnem postopku bo potrebno ugotoviti, ali sploh gre tožnici položaj stranke v tem postopku.

Tožena stranka je zavrnila pritožbo, ker je po njeni presoji prvostopni organ pravilno ugotovil, da se F.R. ni štel za jugoslovanskega državljana, ker je bil oseba nemške narodnosti (član Kulturbunda), ki je ob uveljavitvi novele Zakona o državljanstvu FLRJ (4.12.1948) živel v tujini, kot tudi, da se po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen šteje, da obstaja tudi tretji zakonski pogoj "nelojalno ravnanje", ki pa se ne dokazuje.

Tožnica v tožbi izpodbija retroaktivno uporabo novele Zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1948 od 28.8.1945. Novela zakona sicer res izrecno ne določa uporabe 2. odstavka 35. člena od uveljavitve osnovnega zakona (28.8.1945) naprej, vendar je po mnenju sodišča treba navedeno določbo, uzakonjeno 4.12.1948, razlagati v skladu z njeno vsebino in vsebino določbe, na katero se ta neposredno navezuje (1. odstavek 35. člena osnovnega zakona) ter namenom same novele. Njen vsebinski namen je dosežen le v primeru njene uporabe od uveljavitve že navedenega 1. odstavka 35. člena osnovnega zakona naprej. Zmotna je tudi tožničina trditev, da je že ustava iz leta 1946 prepovedovala retroaktivno uporabo zakona. Tedaj veljavna ustava (sprejeta 31.1.1946) ni imela določb, tako kot jih ima sedanja ustava, ki bi prepovedovale učinek zakona za nazaj. Zato sodišče zavrača trditev, da je upravni organ, ki je svojo odločitev vezal na 2. odstavek 35. člena zakona, kršil načelo zakonitosti.

Tudi tožničina trditev, da arhivsko gradivo oziroma seznami članov Kulturbunda niso nikakršni dokaz in da opredelitev F.R. za Kulturbund ni izkazana, ne drži. Dejstva, na katero upravni organ opira svojo odločitev, se lahko dokazujejo tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo. Je pa res, da ima stranka tudi v takem primeru pravico dokazovati nasprotno od tistega, kar izhaja iz takšnih listin. Za stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da zaslišanje prič, ki jih je tožnica predlagala v pritožbi, ne bi moglo vplivati na odločitev, ki temelji na pisnih dokazilih, ni pravne podlage v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). Vsa dokazna sredstva imajo praviloma enako dokazno moč in je stvar organa, ki izvaja in presoja dokaze, katere dokaze bo štel za utemeljene in verodostojne (9. in 159. člen ZUP). Zato bo upravni organ v ponovnem postopku moral o tem pravno pomembnem dejstvu izvesti ponujene dokaze.

V ponovnem postopku bo moral upravni organ stranki dopustiti tudi dokazovanje lojalnosti, na kar upravičeno opozarja tožba, saj je določbo 3. odstavka 63. člena ZDen mogoče razlagati le kot domnevo nelojalnosti, kar pomeni, da je stranki, nasprotno tej domnevi, dokazovanje lojalnosti vedno dovoljeno. Breme dokazovanja v tem primeru nosi stranka, ki se ne strinja z ugotovitvijo, da je bilo ravnanje F.R. nelojalno. V postopku bo lahko uspešna le, če bo dejansko dokazala ravnanja, ki izpričujejo lojalnost in dokazala obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Če bo upravni organ po presoji vseh dokazov glede tega dejstva ostal v dvomu, bo moral za podlago svoje odločitve vzeti domnevo nelojalnosti.

Tožbena trditev, da se F.R. ni izselil po svoji volji, ampak je bil prisilno izseljen, na odločitev ne more vplivati, saj je pravno pomembna le okoliščina, da je ob uveljavitvi že prej navedene zakonske novele (4.12.1948) živel v tujini.

Ker zaradi kršitve procesnih pravil, odločilne dejanske okoliščine niso bile dovolj zanesljivo ugotovljene, sodišče ne more rešiti upravnega spora. Zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot ZUP, smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).