U-I-100/07

29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji 29. marca 2007

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 201. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 – ur. p. b.) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 42/2004 in III Ips 41/2004 z dne 12. 4. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka plača 302.864.048,60 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica, ki je od tožeče stranke odkupila terjatev, ki je predmet zahtevka, je proti drugostopenjski sodbi vložila revizijo. Prvostopenjsko sodišče je revizijo zavrglo. Sprejelo je stališče, da pritožnica zgolj na podlagi pogodbe o odkupu terjatve od tožeče stranke ni aktivno legitimirana za vložitev revizije oziroma da je tudi sicer revizija prepozna. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo drugostopenjski sklep o zavrženju revizije. Pritožnica je zoper ta sklep vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je bila pritožnica sicer aktivno legitimirana za vložitev revizije, vendar pa da je pritožnica revizijo glede glavne stvari vložila prepozno.

2.Pobudnica izpodbija prvi odstavek 201. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da je navedena določba v neskladju z 2., s 14., z 22. in s 25. členom Ustave ter s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da izpodbijana ureditev stranskemu intervenientu onemogoča učinkovito varovanje njegovih pravic in koristi (kljub temu, da mu zakon izrecno priznava pravico udeleževati se postopka), saj je stranski intervenient odvisen "od dobre volje" stranke in njene odločitve, ali ga bo obvestila o posameznem procesnem dejanju in mu s tem dala možnost, da učinkovito varuje svoje pravice in koristi. Zato meni, da izpodbijana ureditev ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva.

3.Pritožnica zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča vlaga ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 23. in iz 25. člena Ustave ter iz 6. člena EKČP. Meni, da ji je Vrhovno sodišče s stališčem, da bi morala revizijo glede glavne stvari vložiti v roku, v katerem bi to lahko storila tožeča stranka, kršilo pravico do učinkovitega sodnega varstva. Navaja, da ji je bila sodba Višjega sodišča glede glavne stvari vročena šele po izteku roka za vložitev revizije, in zatrjuje, da tako sploh ni bila seznanjena z vsebino odločitve, ki bi jo sicer formalno imela pravico izpodbijati, ter da zato tudi ni imela realne možnosti, da bi vložila učinkovito pravno sredstvo.

B.

4.Prvi odstavek 201. člena ZPP se glasi: "Intervenient mora sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. V nadaljnjem teku pravde ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil."

5.Pobudnica meni, da je izpodbijana ureditev v neskladju s pravico do učinkovitega sodnega varstva, ker je stranski intervenient "odvisen od dobre volje stranke in njene odločitve, ali ga bo obvestila o posameznem procesnem dejanju". S tem pobudnica v bistvu zatrjuje, da je ureditev v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Iz te pravice med drugim izhaja, da je vsakomur zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva njegovih pravic; to pomeni, da ima prizadeti možnost pred sodiščem učinkovito braniti svoje pravice, interese in pravne koristi. Ker določba prvega odstavka 6. člena EKČP ne zagotavlja pravic v večjem obsegu, kot jih zagotavljajo določbe Ustave, je Ustavno sodišče presojalo očitke pobudnice v zvezi s kršitvijo 6. člena EKČP v okviru skladnosti s prvim odstavkom 23. člena Ustave.

6.Po prvem odstavku 201. člena ZPP mora intervenient sprejeti pravdo v stanju, v kakršnem je, ko stopi vanjo, in to ne glede na to, ali je bil z vložitvijo tožbe in tekočo pravdo seznanjen od vsega začetka ali šele kasneje. Dejstvo, da stranski intervenient zve za tekočo pravdo šele kasneje, ker mu stranka, kateri se je pridružil, ni omogočila sodelovanja v pravdi (ker ga o tekoči pravdi ni obvestila), se lahko upošteva le v okviru t. i. intervencijskega učinka. To pomeni, da bo stranski intervenient tej stranki v morebitni kasnejši pravdi med njim in to stranko lahko očital, da je slabo vodila postopek (exceptio male gesti vel conducti processus).[1] Bistvena značilnost stranske intervencije torej je, da se v sodnem postopku ne odloča o pravicah in obveznostih stranskega intervenienta. Zato stranski intervenient v pravdi tudi ne more biti zaslišan kot stranka (ampak samo kot priča ali izvedenec). Njegova procesna dejanja so veljavna le, če niso v nasprotju s strankinimi, nanj se odločba sodišča ne nanaša in tudi ni dolžan plačati stroškov postopka.[2] Stranski intervenient namreč ni stranka v pravdi, ampak nastopa v tuji pravdi na strani tiste pravdne stranke, katere uspeh je v njegovem pravnem interesu. Glede na navedeno stranskemu intervenientu pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) niti ne more biti kršena in je očitek pobudnice v tem delu očitno neutemeljen.

7.Pobudnica ne pojasni, zakaj naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju z 2., s 14., z 22. oziroma s 25. členom Ustave, zato Ustavno sodišče pobude v tem delu ni moglo preizkusiti. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka).

8.Pritožnica ustavno pritožbo utemeljuje z enakimi razlogi kot pobudo. Glede na to, da je bilo treba pobudo zavrniti kot očitno neutemeljeno, ustavne pritožbe že zato ni mogoče sprejeti v obravnavo (2. točka izreka).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

Opombi:

[1]L. Ude, Člen 201; v: A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 272.

[2]B. Poznić, Građansko procesno pravo, Savremena administracija, Beograd, 1980, str. 345, S. Triva in M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, 2004, str. 453-456 in L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str. 238-239.