Jedro

Z razveljavitvijo sklepa o prenehanju delovnega razmerja je vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred navedeno odločitvijo tožene stranke. To pomeni, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izteka pogodbe o zaposlitvi, po kateri je bil napoten na delo v tujino, oz. do dokončne razporeditve na drugo delovno mesto v Sloveniji, izplačati nadomestilo plače, kot bi ga prejel, če bi v tem obdobju delal v tujini. Gre za povračilo škode, ki je tožniku nastala zaradi ravnanja tožene stranke. Ker pa tožnik v tem času ni delal v tujini, je upravičen le do tolarske protivrednosti deviznega nadomestila plače glede na to, da je plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji tolar.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 6. točki (zavrnilni del) izreka ter v 9. točki izreka o stroških postopka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (7. točka izreka).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 5.3.1999 in 13.4.1999 o prenehanju delovnega razmerja (1. točka izreka), ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo (2. točka), zato je toženi stranki naložilo, da mora tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 5.4.1999 dalje in mu za ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico (3. točka izreka), izplačati plačo za čas od aprila 1999 dalje v zneskih navedenih v 4. točki izreka, regres za letni dopust za leto 1999 v znesku 71.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1999 dalje do plačila (5. točka izreka), vse v roku 8 dni. Višji zahtevek tožnika, ki se nanaša na izplačilo devizne plače po pogodbi o sklenitvi delovnega razmerja (6. točka izreka) pa je zavrnilo. Istočasno pa je ugodilo zahtevku Republike Slovenije, ki je vložila nasprotno tožbo in tožencu po nasprotni tožbi naložilo, da mora tožeči stranki po nasprotni tožbi plačati znesek 388.422,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti mesečnih zneskov, navedenih v alineah 7. točke izreka, v 8 dneh pod izvršbo, višji zahtevek po nasprotni tožbi pa je zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (9. točka izreka).

Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožil tožnik po svojem pooblaščencu in sicer zoper 4. točko izreka (nadomestilo plače v tolarjih) in zavrnilni del prvostopenjske sodbe po tožnikovi tožbi (6. točka izreka) in zoper ugodilni del po nasprotni tožbi (7. točka izreka) in stroškov postopka (9. točka izreka). Tožnik vztraja pri plačilu nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v devizah, ker je sodišče ugodilo njegovemu zahtevku in razveljavilo prenehanje delovnega razmerja. Za tožnika torej v celoti velja pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenil s toženo stranko za točno določen kraj in točno določeno delo, ki pa bi ga tožnik lahko opravljal le v tujini, za vsako drugo delo pa bi morali stranki skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Dejstvo, da je tožnik v Sloveniji, predstavlja nezakonito ravnanje tožene stranke, ki ga ni zakrivil tožnik, zato je še vedno upravičen do prejemanja devizne plače. Po mnenju tožnika gre za bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker je nasprotje že v samem izreku, ko sodišče razveljavlja prenehanje delovnega razmerja, istočasno pa tožniku priznava le pravico do tolarskega nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Uredbe, ki je bila objavljena v Uradnem listu dne 23.4.1999, v primeru tožnika ni mogoče uporabiti, saj je stopila v veljavo že po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Glede zahtevka tožene stranke po nasprotni tožbi tožnik prav tako uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker meni, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnik meni, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da je tožnik odgovoril na nasprotno tožbo. Sklicuje se na to, da je že v odgovoru na nasprotno tožbo postavil ugovor po členu 138. člena ZOR, sodišče pa tega sploh ni navedlo v obrazložitvi. Po mnenju tožnika gre za kršitev določbe 8. člena ZPP, saj določenih dejstev sodišče sploh ni ugotavljalo. Nelogično je tudi, da je sodišče naložilo tožniku oz. tožencu po nasprotni tožbi, da mora vrniti kredit in svojo odločitev oprlo na 32. člen, pri tem pa je spregledalo namen danega kredita, ki je bil tesno povezan z delom v tujini in je šlo izključno za kritje stroškov nastanitve in ureditve življenjskih in delovnih pogojev v tujini. Sodišče bi moralo upoštevati tudi dejstvo neenakopravnosti strank. Tožniku je namreč nezakonito prenehalo delovno razmerje, sodišče je odločilo, da mu pripada le tolarska plača, iz katere pa objektivno ne more plačevati tako visokega kredita. Vrniti mora kredit, katerega je porabil za ureditev nastanitvenih razmer v Bruslju, pri čemer pa tega stanovanja v Bruslju, niti vložkov vanj, ne more uporabljati in so ti ostali v Bruslju, izključno iz razloga toženčeve nezakonite razrešitve in odhoda v Slovenijo. Tožnik trdi, da iz tega naslova ni in ne more biti obogaten in je sodišče dolžno upoštevati ugovor iz 138. člena ZOR, ki ga je tožnik postavil že pred sodiščem prve stopnje. Ker je dejansko stanje zmotno ugotovljeno oz. ga glede določenih okoliščin sodišče sploh ni ugotavljalo v zvezi z ugovorom po 138. členu ZOR, materialnega prava ni uporabilo oz. ga je uporabilo napačno. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev sodišča prve stopnje v 4. in 6. točki izreka spremeni tako, da tožniku prisodi devizni znesek nadomestila plače. Odločitev v 7. točki izreka pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in spremeni tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povračilo stroškov za odgovor na pritožbo. Navaja, da je tožnika že pozvala nazaj na delo, da je delo nastopil 15.5.2000 in bil razporejen na delovno mesto varnostnika v notranji službi tožene stranke, odločba o tem je postala dokončna in pravnomočna. Uredba o plačah pozna tudi tolarsko plačo in ta ni le obračunska kategorija kot meni tožnik. Na podlagi te uredbe se tolarska plača izplačuje v primerih, ko je delavec začasno odpoklican iz tujine zaradi službenih ali drugih razlogov. Napačno je sklepanje tožnika, da pomeni odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja tudi ugotovitev nezakonitosti odvzema varnostnega potrdila. Tožnik je s svojim ravnanjem izgubil zaupanje, zato mu je bilo varnostno potrdilo preklicano. V zgradbo misije Zveze NATO v B. lahko vstopajo samo osebe, ki uživajo zaupanje Zveze NATO ali svojih vlad. Sodišče je ravnalo pravilno, ker se ni spuščalo v presojo zakonitosti odvzema varnostnega potrdila, saj presoja stopnje zaupanja sodi v izključno sfero delodajalca in je stvar njegove ocene in presoje. Tožena stranka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje po nasprotni tožbi pravilna, čeprav se tožnik sklicuje na določbo 138. člena ZOR. Nezmožnost izpolnitve, na katero se sklicuje tožnik, ni nastala po krivdi tožene stranke, nasprotno tožnik jo je povzročil sam, to pa je povzročilo, da dela v tujini ni mogel več opravljati. Tožena stranka zahteva tudi povračilo stroškov odgovora na pritožba.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov navedenih v pritožbi ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) in pravilne uporabe materialnega prava (2. odst. 350. člena ZPP).

Neutemeljeno je zatrjevanje tožnika, da je v samem izreku prvostopenjske sodbe nasprotje med 1. točko izreka, s katero sodišče razveljavlja sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in odločitvijo po 6. točki, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini nadomestila devizne plače. Čeprav je prvostopenjsko sodišče razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ta odločitev je postala pravnomočna, ker se tožena stranka zoper njo ni pritožila, ni mogoče trditi, da gre za nasprotje med odločitvijo po 1. in 6. točki, temveč gre le za vprašanje razlage prava.

Tožnik sicer utemeljeno opozarja, da je z razveljavitvijo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred navedeno odločitvijo tožene stranke. To pa pomeni, da je tožena stranka za čas, ko je bil toženec po pogodbi o zaposlitvi napoten na delo v tujino za določen čas, dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izteka pogodbe o zaposlitvi oz. do dokončne razporeditve na drugo delovno mesto v Slovenijo izplačati nadomestilo plače, kot bi ga prejel, če bi v tem obdobju delal v tujini. Gre za povračilo škode, ki je tožniku nastala zaradi ravnanja tožene stranke. Ker pa tožnik v tem času ni delal v tujini, je po mnenju pritožbenega sodišča upravičen le do tolarske protivrednosti deviznega nadomestila plače glede na to, da je plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji tolar.

V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti razliko še neobračunanega in neizplačanega nadomestila plače med dosojenim zneskom iz 4. točke prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na obdobje od aprila 1999 do 23.3.2000, ko je prvostopenjsko sodišče izdalo izpodbijano sodbo in protivrednostjo nadomestila devizne plače (po pogodbi) za navedeno obdobje. Zato bo moralo sodišče prve stopnje zahtevati od tožeče stranke, da opredeli še sporne razlike plače za obdobje od aprila 1999 dalje za vsak mesec posebej ter prav tako zahtevek glede razlike plače v protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan vsakomesečne zapadlosti plače v plačilo ter nato ponovno odločiti o navedenem delu tožbenega zahtevka.

Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožnika, ki se nanaša na njegovo obveznost iz nasprotne tožbe glede vračila posojila za ureditev stanovanjskih razmer v B., ko je bil tja poslan na podlagi odločitve tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče res v obrazložitvi ni izrecno navedlo, zakaj ni upoštevalo tožnikovega ugovora iz 138. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije), vendar pa je iz obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje jasno razvidno, da takega ugovora ni sprejelo, ker je očitno menilo, da ne gre za nezmožnost izpolnitve, za katero bi odgovarjala tožena stranka.

Nemožnost izpolnitve za katero odgovarja druga stranka po določbi 138. člena ZOR nastane le kadar gre za trajno nemožnost, ne pa za začasno nemožnost izpolnitve obveznosti. Predvsem pa je bistveno, da se navedeno določilo uporablja le za nezmožnost zaradi uničenja predmeta, ki je predmet pogodbe ali nezmožnost izpolnitve zaradi nepazljivega ravnanja ene stranke ali pa zaradi naključja, ki je povzročilo, da je bil predmet uničen. V konkretnem primeru pa je šlo le za začasno zatrjevano plačilno nesposobnost tožnika, ker je prejemal le nadomestilo osebnega dohodka pri Zavodu za zaposlovanje za primer brezposlenosti, ne pa plače in finančno ni zmogel poravnati dogovorjenih obrokov. Pritožbeno sodišče zato meni, da ugovor tožnika po 1. odst. 138. člena ZOR ni utemeljen.

Razen tega bi tožnik kljub prenehanju delovnega razmerja, s toženo stranko lahko poskusil skleniti sporazum o zmanjšanju višine mesečnih obrokov, ki bi odgovarjali njegovemu premoženjskemu stanju, vendar pa ni dokazov, da bi tako ravnal, nasprotno dogovorjene obroke je prenehal vračati. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi in tožniku naložilo v plačilo zapadle obroke, upoštevaje vsakomesečno zapadlost posameznega obroka v plačilo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.