Jedro

Stranska intervenientka je navedla dejstva v zvezi s svojimi pravicami, na katere bi vplival izid predmetnega postopka, vendar to interesa za stransko intervencijo še ne utemeljuje, saj ni trdila, da je s toženko v takšnem pravnem razmerju, da bi izid postopka vplival na njuno pravno razmerje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo udeležbo intervenientke B.B. na strani tožene stranke. Hkrati je zavrglo predlog stranske intervenientke za določitev vrednosti spornega predmeta in za prekinitev postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje intervenientka B.B. iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da udeležbo intervenientke na strani tožene stranke dopusti, izpodbijani sklep v II. točki izreka pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno, da sklep razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ugotovitev sodišča, da pravni interes intervenientke ni podan, je napačna, na kar kaže že dejstvo, da nobena od pravdnih strank na izjavo o vstopu v pravdo ni odgovorila. Med strankami postopka teče več sporov, ki so med seboj povezani. Intervenientov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj in zakon ne zahteva, da bi morale za upravičenost do intervencije v postopku posledice sodbe neposredno vplivati na pravni položaj intervenientke. Sodišče bistveno preozko tolmači namen stranske intervencije glede na določbe ZPP, kot tudi vprašanje pravnega interesa intervenientke. Tožeča stranka s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da je stranska intervenientka BB. skupna lastnica idealnega solastnega deleža do 40/100 nepremičnine, opredeljene v tožbi in zahteva tudi vknjižbo na njeno ime, zato ima B.B interes, da sodeluje v pravdi. Ker meni, da je njen pokojni oče to nepremičnino pred njenim rojstvom prenesel na toženo stranko ima interes, da v pravdi zmaga tožena stranka. V primeru uspeha tožeče stranke v pravdi bo nepremičnina vpisana bodisi na ime pokojnega F. B., bodisi na ime stranske intervenientke in vsaka sprememba zapuščine vpliva na pravice in obveznosti dedičev, zato bi moralo sodišče že ob uporabi 123. in 132. člena Zakona o dedovanju ugotoviti, da bodo v primeru vpisa nepremičnine na pokojnika oziroma na ime intervenientke za intervenientko nastale neizogibne pravne posledice. Pravni položaj intervenientke se v primeru, če v pravdi zmaga tožnik, ne bo izboljšal, ampak poslabšal, saj bo vzpostavljeno stanje, kot da sporazum toženke z interventkinim očetom ne bi bil sklenjen, kar bi ji lahko povzročilo škodo. Od tega vprašanja je namreč odvisen obseg zapuščine, kot tudi premoženje, ki ga je stranska intervenientka že podedovala. Če bo tožena stranka dokazala, da skupno premoženje, ki ga je imela s pokojnim, ni bilo razdeljeno, bo imela pravico zahtevati del premoženja od stranske intervenientke, ki ga je ta že podedovala. Intervenientka meni, da so njene navedbe v vlogi, kako bi izid te pravde lahko vplival na obseg zapuščine, dovolj določne. Pravni interes intervenientke za udeležbo v tem pravdnem postopku je potrebno presojati glede na konkretni postopek, očitno je, da se spor vodi zgolj zaradi tega, da bi se oškodovale pravice intervenientke. Ravnanje tožnika, ki ves čas trajanja zapuščinskega postopka v zapuščinskem postopku ni predlagal izdaje sklepa o dedovanju za nepremičnino, ki je predmet tega postopka, je namerjeno zgolj v škodo intervenientke. Nenavadno je tudi ravnanje tožene stranke, ki je nepremičnino, ki je predmet tega postopka ves čas uporabljala, sklepu o vknjižbi njene lastninske pravice v zemljiškoknjižnemu postopku ni nasprotovala. Tožena stranka je nepremičnino, ki je predmet tega postopka, prejela v lastniško posest in se ves čas obnašala kot lastnica navzven. Nenavadno je tudi ravnanje tožnika M. B., ki kot toženec v pravdnem postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 278/2012 na tožbo A. G. ni odgovoril. Tožeča in tožena stranka pri izpolnjevanju obveznosti iz obligacijskih razmerij ne ravnata vestno in pošteno, v drugih postopkih ves čas nastopata skupaj kot ena stranka, s svojimi navedbami skušata izključno škodovati stranski intervenientki, zato njuna razpolaganja nasprotujeta moralnim pravilom in so nedovoljena na podlagi 3. člena ZPP. Med strankami pri Okrožnem sodišču v Ljubljani teče spor pod opr. št. I P 3081/2013, v katerem je A. B. vložila tožbo zoper vse dediče po pokojnem F. P. B., v kateri uveljavlja razdrtje sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja z dne 6. 1. 1992. V primeru, če bo sporazum razdrt, bo nepremičnina, ki je predmet tega postopka, last pokojnega F. P. B., v zemljiški knjigi pa bo v primeru uspeha tožeče stranke s podrednim zahtevkom v tem pravdnem postopku vzpostavljeno napačno dejansko stanje. Vse navedbe A. G. iz vloge z dne 5. 4. 2011 so očitno prirejene za potrebe tega pravdnega postopka. Opozarja na izjavo sodnice z dne 24. 3. 1998 in meni, da se je sodišče v konkretnem postopku dolžno opredeliti tudi do vprašanja poštenosti ravnanja pravdnih strank. Ker je sodišče napačno zavrnilo udeležbo intervenientke B.B. v tem postopku, je napačna tudi odločitev o zavrženju predlogov intervenientke za določitev vrednosti spornega predmeta in za prekinitev postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo stransko intervencijo, pri čemer lahko sodišče tudi brez izjave strank intervencijo zavrne, če ugotovi, da ni podan pravni interes intervenienta (prvi odstavek 200. člena ZPP), zato dejstvo, da se stranki o intervenciji nista izjavili, na odločitev ne vpliva, prav tako pa tudi ne dokazuje, da bi bil zgolj zaradi tega interes intervenientke za udeležbo na strani tožene stranke v tem pravdnem postopku podan.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da stranska intervenientka ni opredelila pravnega razmerja s toženo stranko, iz katerega bi zanjo lahko nastale negativne posledice, v primeru, da tožena stranka v pravdi izgubi. Ugotovilo je, da je stranska intervenientka sicer navedla dejstva v zvezi s svojimi pravicami, na katere bi vplival izid predmetnega postopka (vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini v korist pokojnega F. B. oziroma njegovih dedičev, dedinja je tudi intervenientka), vendar je pravilno zaključilo, da to intervencijskega interesa ne utemeljuje. Tožena stranka bi morala, da bi bila njena stranska intervencija (na strani tožene stranke) utemeljena, pojasniti, da je s toženo stranko v takšnem pravnem razmerju, da bo izid postopka vplival na njuno pravno razmerje, takšne trditve pa tudi po oceni sodišča druge stopnje, stranska intervenientka ni podala in so zaključki sodišča prve stopnje pravilni. Sodišče prve stopnje ima prav, da dejstvo, da bi v primeru, da tožena stranka v pravdi izgubi, stranska intervenientka kot dedinja po pokojnem F. B. podedovala sporno nepremičnino in bi bila kot taka v zvezi s to nepremičnino nosilka pravic kot obveznosti, še nič ne pove o vplivu, ki naj bi ga to imelo na pravno razmerje med njo in samo toženo stranko. V tej smeri bi torej morala stranska intervenientka utemeljevati svoj intervencijski interes, vendar tega ni storila.

6. Zmotne so pritožbene navedbe, da že zgolj dejstvo, da dedič postane subjekt pravic in obveznosti, zadošča za stransko intervencijo intervenientke na strani tožene stranke. Za dovolitev stranske intervencije je namreč potrebno izkazati pravni in ne le dejanski interes, tega pa intervenientka ni izkazala.

7. Utemeljeno sicer navaja, da bo v primeru, če bo razdrt sporazum o razdružitvi skupnega premoženja z dne 6. 1. 1992 (sklenjen med A. B. in F. P. B., tožba pod opr. št. I P 3081/2003) to lahko imelo za posledico, da bo tožena stranka lahko od intervenientke zahtevala del premoženja, ki ga je ta že podedovala, vendar to še ne pomeni, da je zato podan pravni interes intervenientke za udeležbo na strani tožene stranke v predmetnem pravdnem postopku. V primeru, da bo ugodeno zahtevku v predmetnem pravdnem postopku pa ne drži, da bi zato tožena stranka imela kakršenkoli zahtevek do intervenientke oziroma ta tega ni izkazala, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Intervenientka ves čas zatrjuje, da naj bi bili postopki prirejeni za potrebe oškodovanja stranske intervenientke, vendar to iz njene trditvene podlage ni razvidno, sicer pa ima prav sodišče prve stopnje, da poštenost ravnanja pravdnih strank za odločanje o tem, ali je podan intervencijski interes za vstop intervenientke v pravdo na strani tožene stranke, ni relevanten.

9. S pravnomočnostjo odločitve o zavrnitvi stranske intervencije B. B. na strani tožene stranke, je pravilna tudi odločitev o zavrženju njenih predlogov za določitev vrednosti spornega predmeta in za prekinitev postopka.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Intervenientka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).