Jedro

Če v pritožbi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim revizija ni bila dopuščena, pritožnik ne navede razlogov, ki jih določa druga alineja prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, pritožba ne more biti utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, v kateri je tožnik zahteval, da sodišče spremeni redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) zaradi poslovnega razloga tako, da se kot zaposlitev pri toženi stranki šteje obdobje od 10. 7. 1996 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za tožbo, ker ni izpodbijal redne odpovedi PZ in ker tudi ni zahteval daljšega odpovednega roka, drugačnega datuma prenehanja delovnega razmerja in plačila razlike odpravnine, kot so to storili številni drugi delavci tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, revizije pa ni dopustilo. Ugotovilo je, da s tožbenim zahtevkom ni mogoče zahtevati ugotovitve dejstev, ker takšen zahtevek nima pravnih posledic. Tožnik tudi ni izpodbijal zakonitosti redne odpovedi PZ.

Sodišče druge stopnje revizije ni dopustilo, ker je ugotovilo, da za to niso podani pogoji po 32. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1).

3. Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožnik vložil pritožbo. Navajal je, da se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da za dopustitev revizije niso podani pogoji po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1. Tožnik ima pravni interes, ker je v tožbi zahteval delno spremembo odpovedi PZ, pa tudi upoštevanje delovne dobe od 10. 7. do 10. 11. 1996. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že sprejelo stališče, da je glede delovne dobe upoštevati tudi delovno dobo pri pravnih prednikih delodajalca. To bi bilo treba upoštevati tudi v tem sporu.

4. Pritožba je bila na podlagi 366. v zvezi s 344. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 45/2008, v nadaljevanju: ZPP), in na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-55/04-10 in Up 90/04-15 z dne 6. 4. 2006, vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi tretjega odstavka v zvezi z 2. alinejo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 je revizijo treba dopustiti, „če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (v nadaljevanju: VS RS) glede pravnega vprašanja, ki je pomembno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, VS RS pa o tem še ni odločilo“. To sodišče je v številnih doslej sprejetih odločitvah v zvezi s pritožbami o nedopustitvi revizije (Dsp, prej VIII Pri zadeve) sprejelo stališče, da mora pritožnik, če s pritožbo želi uspeti, v pritožbi navesti, od katerih odločitev VS RS odstopa odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča (v nadaljevanju: VDSS), ki je predmet presoje. Pri tem mora pritožnik navesti opravilne številke odločb VS RS na katere se sklicuje. Enako načelo velja tudi pri ugotavljanju neskladnosti med posameznimi odločitvami VDSS, tudi v tem primeru mora pritožnik točno navesti številke odločb, ki bi naj bile v medsebojnem nasprotju.

7. Tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, ki so navedeni v 6. točki te obrazložitve. Bistvenega pomena za odločitev sodišča druge in prve stopnje je bilo vprašanje, ali tožnik ima pravni interes, torej gre za vprašanje dopustnosti tožbe. Na to vprašanje pritožba ne odgovarja in v zvezi z njim ne postavlja trditev, ki bi lahko bile bistvene za odločitev o pritožbi. Bistveni del pritožbe se nanaša na navedbe o stvari sami, predvsem na okoliščine v zvezi z delovno dobo, kar pa za odločitev ni bistveno. Pritožba ne navaja okoliščin in dejstev, ki bi v zvezi s pravnim interesom kazale na neenotnost sodne prakse VDSS ali na odstopanje prakse VDSS od prakse VS RS. Pritožba zato ne more biti utemeljena.

8. Ker pritožba zoper sklep o nedopustitvi revizije ni utemeljena, jo je VS RS zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (364. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).