Jedro

Že določba 27. člena Ustave RS nakazuje, da gre za sodno varstvo v okviru kazenskega postopka po Kazenskem zakoniku in Zakonu o kazenskem postopku, saj določa, da kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zato posamično dejanje, ki ga zatrjuje tožnik ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, saj je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo dne 9.4.2004, v kateri je navedel, da vlaga tožbo zaradi kršitve njegovih ustavno varovanih pravic, ki jih je storil direktor tožene stranke A.A. Ker je direktor tožene stranke dal izjavo v svojem svojstvu oziroma kot zaposleni pri toženi stranki, je tožnik vložil tožbo proti toženi stranki. Navedel je, da se je kršitev zgodila v oddaji "G.", ki je bila predvajana na televiziji dne 12.2.2004 z začetkom ob 20. uri. Direktor tožene stranke je s svojimi izjavami po tožnikovem mnenju v oddaji grobo posegal v njegovo domnevo nedolžnosti, ki je varovana s 27. členom Ustave RS in 6. členom Evropske konvencije za varovanje človekovih pravic in svoboščin. Tožnik v tožbi povzema besede direktorja tožene stranke in pri tem navaja, da ni niti obdolženec, saj se zoper njega ne vodi noben kazenski postopek. Poseženo pa je bilo v njegovo domnevo nedolžnosti, saj je direktor tožene stranke govoril o osebah, ki niso niti v kazenskem postopku, kar pomeni, da ni podan niti utemeljen sum, da bi bilo kaznivo dejanje storjeno. Tožnik je s temi izjavami prizadet. Je direktor družbe V., d.o.o., o kateri je bilo govora v oddaji in o kateri je govoril direktor tožene stranke. Tožbo vlaga na podlagi 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000, ZUS).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik toži zaradi kršitve 27. člena Ustave RS - domneva nedolžnosti. To naj bi storil direktor tožene stranke v oddaji "G." na televiziji dne 12.2.2004. V tej oddaji pa je bilo govora o družbi V., d.o.o., katere direktor je tožnik. Po presoji sodišča prve stopnje pa to posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožnik v tožbi navaja, da ga je tožena stranka z besedami svojega direktorja prizadela kot direktorja družbe V., d.o.o., pri izjavi pa je direktor tožene stranke grobo posegel v njegovo domnevo nedolžnosti. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik smiselno navaja, da je bil prizadet v svoji časti in dostojanstvu, torej, da so bile prizadete njegove osebnostne pravice, zato želi imeti tudi satisfakcijo, da se ugotovitev o kršitvi objavi na televiziji. Po mnenju sodišča prve stopnje so človekova zasebnost, njegove osebnostne pravice, čast in dobro ime dobrine, ki so lahko predmet kazensko pravnega varstva (169. do 179. člen Kazenskega zakonika) in civilno pravnega varstva, to pa je lahko različnih vrst po določbah Obligacijskega zakonika. Prav tako je mogoče doseči objavo sodbe tako po Kazenskem zakoniku kot po Obligacijskem zakoniku.

Sodišče je tožbo zavrglo, ker ni izpolnjena procesna predpostavka na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Posamično dejanje, ki ga tožnik vtožuje, namreč ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker ima tožnik na razpolago drugo sodno varstvo.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožnik meni, da je stališče sodišča prve stopnje napačno. Res je sicer, da bi lahko zoper toženo stranko sprožil tako kazenski, kot tudi civilni postopek, vendar pa to ne pomeni, da je stališče sodišča prve stopnje pravilno. Ni navajal, da naj bi s spornimi izjavami bila prizadeta njegova čast in dostojanstvo, ampak, da je bilo poseženo v domnevo nedolžnosti, ki je ustavno pravno varovana človekova pravica. Gre za posebno pravico, ki je ni mogoče razlagati na ta način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tako je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih ni navajal, s čimer je kršilo razpravno načelo, urejeno z Zakonom o pravdnem postopku, ki se v Zakonu o upravnem sporu uporablja subsidiarno. Navedena kršitev pravil postopka pa je vplivala na pravilnost odločitve, saj je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, namesto, da bi jo obravnavalo po vsebini. Pri tem pa je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo, saj po njegovem mnenju domneva nedolžnosti ne sodi med osebnostne pravice, temveč gre za posebno ustavno pravno varovano kategorijo, ki se nanaša na pravice v kazenskem postopku, posledično pa tudi na pravice tistih, ki še niso v kazenskem postopku, pa so vnaprej obsojeni. Napačna je tudi ugotovitev, da bi sodbo o varstvu lahko iskal v okviru kazensko pravnega varstva. Kazenski zakonik v členih 169 do 179 določa kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, pri domnevi nedolžnosti pa ne gre za posege v čast in dobro ime. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati, ali gre za razžalitev, o čemer je že podal mnenje, ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja. Izjave gospoda A.A. ne bi mogli označiti kot izjave, ki so bile podane z namenom zaničevanja. Za kaznivo dejanje opravljanja pa ravno tako ne more iti, saj ne gre za trditve iz osebnega ali družinskega življenja osebe. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje in merito odločati o tožbenem zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena dne 4.6.2004, obravnavalo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, saj gre za pritožbo zoper izpodbijani sklep, s katerim se je končal sodni postopek v okviru upravnega spora.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tožnikovo tožbo po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS (v ZUS-1 ustreza tej določbi 4. točka 1. odstavka 36. člena). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Tožnik namreč toži zaradi kršitve 27. člena Ustave RS - domneva nedolžnosti. To naj bi storil direktor tožene stranke v oddaji "G." na televiziji dne 12.2.2004, v tej oddaji pa je bilo govora o družbi V., d.o.o., katere direktor je tožnik. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa to posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo. Že določba 27. člena Ustave RS nakazuje, da gre za sodno varstvo v okviru kazenskega postopka po Kazenskem zakoniku in Zakonu o kazenskem postopku, saj določa, da kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.

Sicer pa sam tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep meni, da bi lahko zoper toženo stranko sprožil tako kazenski, kot tudi civilni postopek. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da po njegovi presoji tožnik smiselno navaja, da je bil prizadet v svoji časti in dostojanstvu, torej da so bile prizadete njegove osebnostne pravice, zato želi imeti tudi satisfakcijo, da se ugotovitev o kršitvi objavi na televiziji, kar je tožnik izrecno navedel v svojem tožbenem predlogu v zvezi s kršitvami 27. člena Ustave RS.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove pritožbene navedbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 72. členom ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.