Jedro

Ko je pritožbeno sodišče sklenilo vzeti kot izhodišče za valorizacijo zavarovalne vsote na podlagi naraščanja drobnoprodajnih cen trenutek uveljavitve odloka o zavarovalni vsoti, ki je veljal v času škodnega dogodka, je to upravičeno storilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 21.8.1987 v S. je sodišče prve stopnje ob prvem sojenju razsodilo, da morata toženka in povzročitelj nesreče nerazdelno plačati tožniku 9,200.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1993 do plačila za negmotno škodo ter 315.220,00 SIT s prav takšnimi obrestmi od različnih zneskov in od različnih sodb za gmotno škodo in še plačevati od 1.10.1993 po 10.000,00 SIT rente na mesec. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbo povzročitelja je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v obsegu, ki se nanaša nanj. Pritožbi toženke pa je ugodilo in sodbo glede nje v obsodilnem delu razveljavilo.

Ob novem sojenju, med katerim je tožnik povišal tožbeni zahtevek, je prvo sodišče razsodilo, da mora toženka plačati tožniku (ob upoštevanju sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v ..., P 68/90-45 z dne 26.10.1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 337/94 z dne 5.10.1994 solidarno s povzročiteljem) 7,032.439,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in datumov ter mu od 1.6.1995 plačevati mesečno rento 30.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V zvezi z ugovorom tožene stranke, da je potrebno upoštevati zavarovalno vsoto, je ugotovilo, da je ta znašala po zavarovalni polici v času škodnega dogodka današnjih 3.000,00 SIT ali valoriziranih na dan sojenja na podlagi spreminjanja tečaja DEM 5,964.000,00 SIT oziroma na podlagi gibanja drobnoprodajnih cen 7,858.000,00 SIT, kar ne zadošča za poplačilo tožnikove škode. Zato je izhajalo iz 19. člena zdaj veljavnega zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS, št. 70/94 - ZOZP) in tam določene najnižje zavarovalne vsote 30,000.000,00 SIT.

Pritožbo toženke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo potrdilo. Zavzelo je stališče, da je potrebno valorizirati zavarovalno vsoto ne od dneva škodnega dogodka marveč od dneva uveljavitve odloka, kar zagotavlja enakopraven položaj obema strankama. Ob takšni valorizaciji znaša zavarovalna vsota, do katere odgovarja tožena stranka, 16,279.725,00 SIT, s tem pa sodišče prve stopnje ni preseglo tega limita.

Proti tej sodbi je vložila revizijo toženka, češ da je višje sodišče materialno pravo nepravilno uporabilo. Pri valorizaciji zavarovalne vsote je nepravilno upoštevalo čas uveljavitve odloka zveznega izvršnega sveta, namesto škodnega dogodka, kar je že dolgo let osvojeno v slovenski sodni praksi. Nobenih razlogov ni, da bi jo spremenili. Predlaga razveljavitev obeh sodb in ob eventualnem nespornem dejanskem stanju naj se sodba spremeni.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi je podlaga tožbenega zahtevka odgovornost tožene stranke iz obveznega zavarovanja uporabnikov oziroma lastnikov motornih vozil proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (2. točka 44. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, veljavnega v času škodnega dogodka - Ur. list SFRJ, št. 24/76). Kot v številnih drugih primerih se je tudi tu porodilo vprašanje kako valorizirati zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, oziroma natančneje, ali pri tem vzeti kot izhodišče omenjeni datum, za kar se zavzema toženka, ali pa dan uveljavitve takratnega odloka ZIS, kakor je storilo višje sodišče v revizijsko izpodbijani sodbi. Revizija ima delno prav, ko trdi, da je že dolga leta osvojeno v slovenski sodni praksi prvo izhodišče. Vendar je potrebno dodati, da je bila ta praksa v iskanju odgovora na vprašanje, kakšno zavarovalno vsoto upoštevati, če se zavarovalnica sklicuje nanjo, zelo različna in doživljala je ob sicer vsebinsko ne izdatno spremenjeni zadevni zakonodaji živahen razvoj od tega, da se je upoštevala zavarovalna vsota, veljavna ob dnevu dogodka, v nominalnem znesku, do veljavne ob dnevu odločanja sodišča o odškodnini na prvi stopnji, ter od valorizacije na podlagi cene različnih izdelkov do valutnih in drobnoprodajnih indeksov. Sodišča so se morala zaradi inflacije in hiperinflacije, ki jima vladni odloki o višini zavarovalne vsote niso pravočasno in vselej tudi ne ustrezno sledili, zatekati k različnim metodam valorizacije v težnji, da se doseže eden izmed namenov sistema zavarovalne vsote v obveznem zavarovanju - oškodovancu dati možnost v celoti uveljavljati odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice v primerih, ko ne gre za večje število oškodovancev iz istega dogodka oziroma ko ne gre za katastrofalne posledice s katastrofalno škodo. Za ta drugi primer gre v tej zadevi.

Ko je pritožbeno sodišče sklenilo vzeti kot izhodišče za valorizacijo zavarovalne vsote na podlagi naraščanja drobnoprodajnih cen trenutek uveljavitve odloka o zavarovalni vsoti, ki je veljal v času škodnega dogodka, je to upravičeno storilo. Odlok ZIS o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škode povzročene drugim pri rabi motornega vozila (Ur. list SFRJ, št. 49/86), ki je veljal v času škodnega dogodka, je začel veljati 6.9.1986, naslednji odlok pa je začel veljati 29.7.1988 (Ur. list SFRJ, št. 51/88) in je zavarovalno vsoto povečal za 150 % (od 30,000.000,00 na 75,000.000,00 takratnih dinarjev). To bi pomenilo, če sta zavarovalni vsoti sledili inflaciji in če bi le-to za obravnavano obdobje enakomerno porazdelili po mesecih, da je le-ta znašala od uveljavitve odloka do škodnega dogodka 21.8.1987 več kot 70 %. Gre torej za tako veliko razliko v vrednosti zavarovalne vsote, da tega ni mogoče prevaliti na oškodovanca, saj bi ga s tem spravili v neenakopraven položaj nasproti zavarovalnici in tudi drugim oškodovancem iz škodnih dogodkov, ki so se pripetili blizu po uveljavitvi odloka. Skratka, čas od uveljavitve odloka do škodnega dogodka je potrebno upoštevati v razmerah velike inflacije tako, da niso prizadete koristi oškodovancev, katerim zlasti je namenjen sistem obveznega zavarovanja v prometu - za njihovo varstvo pred neplačevitimi povzročitelji škode. Pri časovnem razmaku med uveljavitvijo odloka in škodnim dogodkom in pri inflaciji v tem razdobju gre za okoliščini, na katere oškodovanec nikakor ne more vplivati, medtem ko ima zavarovalnica možnost poviševati premije ob določenih pogojih in se takšne upoštevajo ob sklenitvi zavarovalne pogodbe. Gre torej za razlog več, ki govori v prid valorizaciji od uveljavitve odloka naprej. Končno tudi primerjava med tako valorizirano zavarovalno vsoto od uveljavitve odloka, veljavnega v času škodnega dogodka, v znesku 16,279.725,00 SIT, kot ga je ugotovilo pritožbeno sodišče, in zavarovalno vsoto veljavno v času sojenja na prvi stopnji v znesku 30,000.000,00 SIT, kot ga določa 19. člen ZOZP, pove že sama zase dovolj, še bolj pa seveda primerjava z valoriziranim zneskom zavarovalne vsote od dneva škodnega dogodka v znesku 7,858.500,00 SIT, kot je izračunalo sodišče prve stopnje in za kar se zavzema revizija, kar predstavlja komaj 26 % v času sojenja veljavne zavarovalne vsote. Tako spričo vsega povedanega ni pomislekov, da se v tej zadevi z opisanimi okoliščinami za valorizacijo zavarovalne vsote vzame kot izhodiščni datum dan uveljavitve odloka.

Revizijskemu stališču torej ni mogoče pritrditi in ker tudi revizijski preizkus po uradni dolžnosti ni pokazal, da bi bilo v nenapadenem delu izpodbijane sodbe zmotno uporabljeno materialno pravo oziroma da bi šlo za procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).