Jedro

Da je subjektivni pogoj izpodbojnosti podan, je trditveno in dokazno breme stečajnega dolžnika. Dokazovanje je olajšano z uveljavitvijo domneve iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Enako lahko tožena stranka obstoj domneve izpodbija na dva načina: zgolj z izpodbijanjem domnevne baze (da ni šlo za neobičajen način plačila) ali z izpodbijanjem domnevanega dejstva (da ni vedela in tudi ni mogla vedeti za insolventnost).

Ne glede na to, ali je izpolnjena domnevna baza iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, je torej ostal neprerekan obrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Če pa je tako, subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni podan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 451,40 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ker ni podan subjektivni element izpodbojnosti. Tožena stranka je za tožečo revidirala računovodske izkaze. Plačilo storitev je bilo izvedeno z asignacijo, pri čemer je tožena stranka izkazala, da je tak način plačevanja običajen v njenem poslovanju, poleg tega pa tudi sicer ni vedela in ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Vztraja, da je podana domneva iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki je tožena stranka ni uspela izpodbiti. Šlo je namreč za neobičajen način poslovanja, saj v pogodbi asignacija kot način plačila ni bila dogovorjena, med pravdnima strankama tudi ni bila vzpostavljena praksa poslovanja. Pogodbe z drugimi osebami, na katere se je sklicevalo sodišče, pa so bile sklenjene v drugačnih situacijah. Matične družbe so namreč z njimi naročale in plačevale konsolidirane bilance stanja, za kar pa v obravnavani zadevi ni šlo. Prav tako se odločbe VSL I Cpg 1446/2012 ne da razlagati tako široko, da je v zaostrenih razmerah poslovanja asignacija običajen način poslovanja. V nasprotnem primeru nobena asignacija ne bi bila izpodbojna.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe. Pritožba niti ne nasprotuje zaključku sodišča, da tožena stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke. Tožena stranka je izkazala, da je običajen način poslovanja v zvezi z opravljanjem storitev revidiranja, da matična družba plača revizorske storitve za hčerinske družbe. V nadaljevanju pa tožena stranka opozarja, da se sodišče ni opredelilo do preostalih ugovorov tožene stranke, to je, da v zadevi ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Za izpodbojnost posla je med ostalim potrebno, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Da je tak pogoj podan, je trditveno in dokazno breme stečajnega dolžnika. Dokazovanje je olajšano z uveljavitvijo domneve iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Enako lahko tožena stranka obstoj domneve izpodbija na dva načina: zgolj z izpodbijanjem domnevne baze (da ni šlo za neobičajen način plačila) ali z izpodbijanjem domnevanega dejstva (da ni vedela in tudi ni mogla vedeti za insolventnost). Prav to se je zgodilo v obravnavani zadevi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni izkazal tako imenovane domnevne baze (način plačila ni bil neobičajen), tožena stranka pa tudi sicer za obstoj insolventnosti v času sklenitve spornega posla ni vedela in ni mogla vedeti. Pritožba napada zgolj prvo ugotovitev, glede druge pa nima nobene konkretne navedbe. Ne glede na to, ali je izpolnjena domnevna baza iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, je torej ostal neprerekan obrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Če pa je tako, subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni podan in je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče je zato opravilo le še uradni preizkus izpodbijane sodbe. Ker kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 451,40 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).