Jedro

Četudi je imel tožnik možnost odkloniti nevarno delo, zgolj zaradi tega ker tega ni storil in je delo, kot je bilo odrejeno, opravljal, ni mogoče šteti, da je soodgovoren za nesrečo pri delu. Tožena stranka mu nevarnega dela sploh ne bi smela odrediti, ker pa mu je takšno delo odredila, je v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 67.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2006 do plačila (1. točka izreka), tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 67.500,00 EUR za čas od 17. 3. 2006 do 2. 4. 2006 je zavrnilo (2. točka izreka). Nadalje je naložilo toženi stranki, da tožniku plača odškodnino iz naslova prevoznih stroškov v višini 377,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2006 do plačila (3. točka izreka), tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova tuje pomoči v višini 338,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 377,29 EUR za čas od 17. 3. 2006 do 2. 4. 2006 pa je zavrnilo (4. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino iz naslova izgube na zaslužku v višini 773,03 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2009 do plačila (5. točka izreka), od 1. 6. 2009 pa denarno rento iz naslova izgube na zaslužku v višini 86,75 EUR neto mesečno, in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, v bodoče dospevajoče obroke pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (od 10. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila (6. točka izreka) in stroške postopka v višini 5.081,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (7. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh potrebnih in predlaganih dokazov, zavrnitve predlaganih dokazov v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo. Posledično je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovilo, zmotno je uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika in z določitvijo sodnega izvedenca za varstvo pri delu. Tožnik je v tožbi navedel, da je nesrečo pri delu povzročilo odtrganje kosa asfalta. V postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišane priče so različno izpovedale glede razlogov za prevrnitev rezkalnega stroja, v zapisniku o poškodbi pri delu je navedeno, da se je rezkalni stroj prevrnil, ker se je z roba vozišča odtrgal kos asfalta. Sodišče prve stopnje je kljub temu in kljub dejstvu, da je razlog za prevrnitev rezkalnega stroja bistvenega pomena, ter ne da bi posebej pojasnilo, zapisalo, da se je rezkalni stroj prevrnil zaradi vdolbine (kotanje) na cestišču. Ugotovitve, narejene na kraju nesreče pri delu, o katerih sta izpovedali priči V.K. in F.F., potrjujejo, da se je rezkalni stroj prevrnil zaradi odtrganja kosa asfalta in zaradi nagiba cestišča. Tožena stranka ni mogla predvideti nepravilno položenega asfalta, asfalt je bil star in ga ni polagala. Obstoj dodatne vdolbine (kotanje) ni verjeten niti ni razviden iz fotografij kraja nesreče pri delu. Verjetnejši vzrok je odtrganje nepravilno položenega kosa asfalta, za kar tožena stranka ni odgovorna. Zmotno je nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni soodgovoren za nesrečo pri delu. Pri toženi stranki je opravljal delo strojnika težke gradbene mehanizacije, ki je glede strokovnosti samostojno delo. Delovodja delavcu, kot je bil tožnik, le pokaže mesto, kjer je treba delo opraviti, pri izvedbi pa je samostojen. Iz tega razloga je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil dolžan ugotavljati nagiba cestišča. Strojnik s toliko delovnimi izkušnjami, kot jih je imel tožnik, bi moral vedeti in oceniti konfiguracijo terena ter presoditi, ali omogoča varno izvedbo dela. V konkretnem primeru je tožnik očitno ocenil, da je varno delo mogoče, za oceno je bil ustrezno usposobljen in v tem se kaže njegova soodgovornost. Poleg tega je imel pravico delo odkloniti ali se ga lotiti drugače, tako da bi asfalt rezkal vzdolžno in ne prečno. Odločitev o načinu rezkanja je bila njegova, delovodja mu je le označil mesto, na katerem je treba delo opraviti. Pravilna odločitev v sporu bi bila, da je do nesreče pri delu privedlo več okoliščin, za katere tožena stranka ne odgovarja. Takšen zaključek bi moralo narediti sodišče prve stopnje, če bi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej če bi izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, ki bi s svojo izpovedjo odpravil omenjene nejasnosti, in z določitvijo sodnega izvedenca za varstvo pri delu, ki bi podal strokovno oceno vzrokov in odgovornosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka, in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke, ki jih je podala v odgovoru na tožbo, pripravljalnih vlogah in na narokih za glavno obravnavo. V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe je navedlo vse potrebne razloge, ki odločitev utemeljujejo, tako da jo je mogoče preizkusiti. Četudi pri tem ni posebej pojasnilo, zakaj nekaterih dokazov ni izvedlo, ni kršilo določb postopka, ker je treba v obrazložitvi sodbe po 4. odstavku 325. člena ZPP navesti le zahtevke strank, njihove navedbe o dejstvih, na katera se zahtevki opirajo, dokaze in predpise, na katere se sodba opira, ne pa tudi razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov.

Upoštevaje 2. odstavek 213. člena ZPP, da sodišče odloča, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, zaradi neizvedbe določenih dokazov določbe postopka niso kršene. Sklicevanje na kršitve postopka v zvezi z neizvedenimi dokazi v pritožbi (zaslišanje tožnika in določitev sodnega izvedenca za varstvo pri delu) iz tega razloga ni utemeljeno, neutemeljeno pa je tudi zato, ker tožena stranka dokaza z zaslišanjem tožnika niti ni predlagala oziroma je sama posredovala potrebne podatke o nagibu cestišča. Izvedbo dokaza z določitvijo sodnega izvedenca za varstvo pri delu je predlagala v odgovoru na tožbo, pri čemer ni podrobneje pojasnila, na kakšna strokovna vprašanja bi odgovoril oziroma k ugotavljanju katerih dejstev bi njegovo mnenje pripomoglo. Na naroku za glavno obravnavo dne 18. 6. 2009 je pojasnila, da je predlagala izvedbo tega dokaza zaradi izvida in mnenja glede nagiba cestišča, na katerem je prišlo do nesreče pri delu. Dodala je, da sama razpolaga s podatki o nagibu cestišča, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno namesto določitve sodnega izvedenca za varstvo pri delu toženi stranki s sklepom naložilo, da predloži podatke o meritvah nagiba cestišča, na katerem se je zgodila nesreča pri delu. Tožena stranka je zahtevane podatke podala z vlogo z dne 7. 7. 2009, v kateri je pojasnila, da je geometer A.M. nagib cestišča ugotovil v višini 22,6 %.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu pri toženi stranki. 18. 11. 2003 je bil zadolžen za rezkanje asfalta na lokalni cesti na naslovu .... Delovodja V.M. mu je odredil, kje mora porezkati vrhnji sloj asfalta, ko je tožnik na to mesto nameščal rezkalni stroj, se je rezkalni stroj zaradi vdolbine (kotanje/vdrtja) na cestišču prevrnil. Tožnik je padel s stroja in se poškodoval. Utrpel je udarnino glave, raztrganinsko rano na čelno-temenskem delu glave in raztrganinsko rano v zatilju, zlom končnega dela leve koželjnice, raztrganinsko rano v predelu levega zapestja, zlom desne lopatice, udarnino prsnega koša in udarnino prsnice, zaradi stresa še posttravmatski sindrom, ki je bil sprva akuten, nato se je spremenil v kroničnega.

Odškodninska odgovornost delodajalca je urejena v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02): v 1. odstavku tega člena ZDR je določeno, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu nastane pri delu oziroma v zvezi z delom, po splošnih pravilih obligacijskega prava. To pomeni, da se za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke upošteva določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/02) in druge določbe OZ, ki urejajo krivdno in objektivno odgovornost za škodo. V 1. odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, po določbi 2. odstavka 131. člena OZ pa se za škodo od stvari oziroma dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za škodo od nevarne stvari po določbi 150. člena OZ odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa po isti določbi OZ tisti, ki se z njo ukvarja.

Tožnik je v tožbi navedel, da se je stroj prevrnil, ker je zapeljal na konec asfalta, ki se je vdrl. Tožena stranka je njegovim navedbam oporekala v odgovoru na tožbo, navedla je, da tožnik ni zapeljal na konec asfalta, ki se je vdrl, ampak je na asfaltu zapeljal v manjšo kotanjo in z zadnjim desnim kolesom stroja odtrgal kos asfalta, zaradi česar se je stroj prevrnil. Iz prijave nesreče pri delu (priloga B8) izhaja, da je do nesreče pri delu prišlo pri vzvratni vožnji rezkalnega stroja, ki je zapeljal na vdrtino asfalta, zaradi česar se je prevrnil. V zapisniku o nesreči pri delu, ki ga je napravil V.K. (priloga B5), pa je navedeno, da se je pri postavitvi stroja za rezkanje prečno na cestišče odtrgal kos asfalta, ki je bil vgrajen neposredno na skalo. Skala je imela vdolbino, zaradi katere se je rezkalni stroj nagnil na stran in se prevrnil. Poleg tega je navedeno, da je bil po opravljenem ogledu s strani inšpektorja za delo I.J. in kriminalista A.S. ugotovljen najverjetnejši razlog za nesrečo pri delu – to je dejstvo, da je rezkalni stroj odtrgal kos asfalta, zaradi česar se je nagnil na desno in prevrnil. Ker je bil asfalt položen direktno na skalo, se je kos asfalta zaradi teže rezkalnega stroja odtrgal, drugi vzrok za prevrnitev je bila konfiguracija terena – cestišče je izrazito viselo na desno, zaradi odtrganega kosa asfalta se je rezkalni stroj dodatno nagnil in prevrnil. Priča V.M. (delovodja gradbišča v času nesreče pri delu) je izpovedala, da je tožniku odredila delo rezkanja asfalta, da je bila na mestu prevrnitve stroja približno dva centimetra globoka kotanja, ki se zaradi blata ni videla, in da po njenem mnenju nagib cestišča ni onemogočal dela z rezkalnim strojem. Priča F.F. (ki je sodelovala pri preiskavi vzrokov za nesrečo pri delu) je izpovedala, da je tožnik z zadnjim kolesom rezkalnega stroja zapeljal na rob cestišča, pri čemer se je odlomil (vdrl) kos asfalta, in da je bilo na cestišču kljub nagibu mogoče rezkanje s strojem, vendar le vzdolžno po klancu, kot je na dan nesreče pri delu delal tožnik. Prav tako je o odtrganju kosa asfalta kot najverjetnejšem razlogu za nesrečo pri delu izpovedala priča V.K. (varnostni inženir pri toženi stranki), ki je dodala, da glede na nastanek nesreče pri delu sklepa, da se je tožnik rezkanja lotil prečno in ne vzdolžno in da bi tožnik upoštevaje njegove delovne izkušnje zaradi nagiba cestišča rezkanje s strojem moral odkloniti. Na vprašanje predsednika senata, kako bi moral rezkati asfalt, je tožnik na naroku za glavno obravnavo dne 18. 6. 2009 izpovedal, da mu je bilo s strani delovodje naloženo, da rezkanje opravi prečno glede na lego vozišča. Kot izhaja iz izpovedi priče V.K., ki je bila ponovno zaslišana po pridobitvi podatkov o nagibu cestišča (22,6 %), je po navodilih proizvajalca dovoljena uporaba rezkalnega stroja do nagiba 17,5 %. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožena stranka za nesrečo pri delu ne odgovarja objektivno (ker škoda ne izvira iz potencialno nevarne stvari, rezkalnega stroja), ampak da je podana njena krivdna odgovornost. Krivdno je odgovorna, ker je tožniku odredila delo z rezkalnim strojem na cestišču, ki glede na nagib za delo ni bilo primerno, pa tudi, ker predhodno meritev nagiba cestišča niti ni opravila. Pri tem je nebistveno, ali je rezkalni stroj zapeljal v kotanjo, ki je že bila na cestišču, ali je zapeljal na kos asfalta, ki se je odlomil in vdrl. Bistveno je le, da se je rezkalni stroj zaradi prevelikega nagiba cestišča prevrnil in da za delo pri tolikšnem nagibu rezkalni stroj ni bil primeren.

ZVZD v 5. členu določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, v 8. členu pa, da ima delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Iz citiranih določb ZVZD je razvidno, da je skrb za varnost in zdravje pri delu primarno na strani delodajalca, zaradi česar se pritožba neutemeljeno sklicuje na pravico tožnika, da bi po 33. členu ZVZD zaradi grozeče nevarnosti odklonil odrejeno delo. Četudi je imel opisano možnost, zgolj zaradi tega, ker je delo, kot je bilo odrejeno, opravljal, ni mogoče šteti, da je soodgovoren za nesrečo pri delu, kot zmotno meni pritožba. Tožena stranka mu nevarnega dela sploh ne bi smela odrediti, ker pa mu je takšno delo odredila, je v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpel. Pri presoji višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo predvsem mnenje sodnega izvedenca za medicino – travmatologijo prim. mag. A.A., dr. med.. Odmerilo je primerno in pravično odškodnino, upoštevalo je tako okoliščine konkretnega primera, zlasti stopnjo bolečin in strahu, njihovo trajanje, trajne posledice poškodbe in estetski vidik teh posledic kot višino odškodnin, ki so bile prisojene v podobnih primerih oziroma ustrezno sorazmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo 25.000,00 EUR odškodnine, deset dni je trpel hude telesne bolečine, tri tedne srednje hude, najmanj dva meseca blage in stalne, tudi v prihodnje bodo občasno prisotne blage telesne bolečine. Poleg tega je trpel dva meseca srednje hude, šest mesecev pogoste in eno leto občasne blage glavobole. Deset dni je bil hospitaliziran v bolnišnici, izvršili so operativni poseg v lokalni anesteziji, enaindvajset dni je nosil mavec od dlani do rame, štirinajst dni od dlani do komolca, štirinajst dni je nosil longeto. Prejel je protitetanično zaščito, preventivno je jemal zdravila proti strjevanju krvi, visoke doze antibiotikov in nesteroidnih analgo-antirevmatikov, dvaindvajsetkrat je bil podvržen rentgenskemu slikanju, enkrat kompjuterski tomografiji, jemali so vzorce in ga previjali, dvakrat so mu odstranjevali šive, bil je dvajsetkrat pregledan pri različnih specialistih, devetindvajsetkrat pri osebnem zdravniku in obiskal je petintrideset fizioterapij. Za duševne bolečine zaradi strahu je sodišče prve stopnje priznalo 2.500,00 EUR odškodnine, upoštevalo je hud primarni strah, ki je mejil na grozo in je povzročil tako hud stres, da se je razvila posttravmatska stresna motnja, deset dni je bil pri tožniku prisoten zelo intenziven, dva meseca srednje intenziven in eno leto blag sekundarni strah. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je priznalo 35.000,00 EUR odškodnine, tožnik je zaradi nesreče pri delu invalid III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu, ima zmanjšano gibljivost levega zapestja laže do srednje stopnje, neznatno zmanjšano gibljivost desne rame, zmanjšano grobo mišično moč stiska levice, poleg tega ima motnje pozornosti, spomina, kontrole čustvenega odziva in koncentracije v okviru posttravmatske stresne motnje. Iz teh razlogov je zmanjšana njegova sposobnost za dela, ki zahtevajo ponavljajoče se gibe v levem zapestju ali ki zahtevajo ponavljajoče se gibe v desni rami, za dela na višini in za dela, ki zahtevajo dober spomin, koncentracijo, hitro odzivnost in dobro razumevanje. Tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti predstavlja prisojenih 5.000,00 EUR odškodnine primerno odškodnino, saj ima tožnik brazgotino po skoraj celotni širini čela, ki je vidna z večje razdalje in ki vzbuja pretirano pozornost okolice in neprijetne občutke ter otežuje sproščeno komunikacijo v družbenem okolju. Poleg tega je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova prevoznih stroškov v višini 377,29 EUR za štirinajst prevozov na specialistične preglede v Ljubljano, za obiske pri osebnem zdravniku v Litiji in zaradi opravljanja fizioterapij. Iz naslova izgube na zaslužku zaradi dela na drugem delovnem mestu pomožnega delavca v avtomehanični delavnici mu je za obdobje od 1. 9. 2008 do 31. 5. 2009 prisodilo skupno 777,03 EUR in za v prihodnje mesečno rento v višini 86,75 EUR. Zakonske zamudne obresti je pravilno prisodilo od poteka izpolnitvenega roka, ki ga je določil tožnik v odškodninskem zahtevku z dne 2. 3. 2006, ki ga je naslovil na toženo stranko (zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo in za premoženjsko škodo iz naslova prevoznih stroškov) oziroma od razširitve tožbe in od zapadlosti posameznih mesečnih prikrajšanj pri plači, kot so bile zahtevane (zakonske zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgube na zaslužku).

Ker niso bili podani niti razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev, da tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.