Jedro

Sklep, s katerim upravni organ zavrne zahtevo stranke za prekinitev postopka, ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo (pravilno bi bilo s sklepom) je Davčni urad Ljubljana predlog tožnika za prekinitev postopka o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2006, zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da omenjeni predlog davčnega zavezanca na podlagi 153. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ob upoštevanju 147. - 152. člena ZUP, ni utemeljen. Meni, da sprožen upravni spor zoper odločbo Ministrstva za finance, št. DT 499-05-115/2008-4 z dne 26. 1. 2012 ni predhodno vprašanje, od katerega bi bil odvisen postopek o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostih papirjev za leto 2006. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo, št. DT-499-05-73/2012-3 z dne 3. 12. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja, da niti vložitev tožbe na Upravno sodišče zoper odločitev drugostopnega organa, niti sodni postopki, ki se odvijajo na sodišču v A. (BIH), niso takšna vprašanja, da brez njihove rešitve ne bi bilo mogoče odločiti o obdavčenju pritožnika. Iz upravnih spisov in predloženih listin izhaja, da je pritožnik v letu 2006 odsvojil vrednostne papirje in druge deleže ter investicijske kupone za leto 2006, davčni organ pa mora v odmernem postopku ugotoviti, ali je pri tem dosegel razliko v obliki dobička in mu posledično odmeriti davek.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, naj njegovi tožbi v celoti ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi predlogu tožeče stranke za prekinitev ponovnega postopka odmere dohodnine. Podrejeno sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek Davčnemu uradu Ljubljana. V obrazložitvi svoj predlog še dodatno utemeljuje.

Sodišču tudi predlaga prednostno reševanje zadeve ter podaja zahtevo za izdajo začasne odredbe. Utemeljuje jo z drugim ali tretjim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni dovoljena.

ZUS-1 v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Dokončen upravni akt je tisti, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena). Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Iz navedenih določb ZUS-1 izhaja, da upravni spor ni dopusten zoper dokončne sklepe, ki jih organ izda zaradi vodenja postopka, s katerimi pa ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Prekinitev postopka pomeni zgolj za določeno obdobje popoln zastoj v sicer normalnem poteku postopka. V obravnavanem primeru je prvostopni organ predlog tožeče stranke za prekinitev postopka zavrnil. Odločeno je bilo le o vprašanju v zvezi s postopkom, ni pa bilo odločeno o sami stvari. Ker tako z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke, si zato slednja svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Odločba tožene stranke tako ni akt v smislu zgoraj navedenega 2. člena ZUS-1. Ne gre torej za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Izpodbijana odločba pa tudi ni sklep, ki bi se ga po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, lahko izpodbijalo v upravnem sporu. Zato je sodišče v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

V skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. To pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje v taki zahtevi obstoj tožbe v upravnem sporu. Ker pa je bilo zanjo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.