Jedro

Četudi bi se v tej pravdi izkazalo, da je ustno pogodbo sklenil, tožnik ne bi mogel uspeti z zahtevkom. Vednost tožnika, da ustna pogodba ne zadošča, temveč je potrebno takšno (sicer sporno) pogodbeno razmerje tudi knjižno urediti, več kot desetletje dolga doba od sklenitve pogodbe do smrti darovalke in ostale zgoraj navedene okoliščine, ki ne potrjujejo tožnikovih navedb o ovirah za vknjižbo, ki bi bile izven njegove sfere, temveč nasprotno, kažejo kvečjemu na njegov malomaren odnos, izključujejo opravičljivo zmoto glede obstoja vseh pogojev za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah s priposestvovanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik, druga toženka in tretji toženec krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na ugotovitev tožnikove lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 2977 in 2984, obe k.o. B. ter zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim bi toženec dovolil vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika in sicer prvi toženec za parcelo št. 2984 k.o. B., druga toženka in tretji toženec pa za parcelo št. 2977 k.o. B., vsak do ½. Tožniku je v posledici naložilo, da prvemu tožencu povrne pravdne stroške v znesku 1.269,00 EUR, preostalima dvema pa skupaj 832,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil. Sodišču prve stopnje najprej očita nasprotje v razlogih sodbe v zvezi z ugotavljanjem sklenitve darilne pogodbe med tožnikom in S.S. ter kritizira s tem povezano dokazano oceno. Navaja da je sodišče izrecno zapisalo, da ne dvomi, da je prišlo do opisanega dogodka dne 4.8.1993 po zaključeni mejni obravnavi, kot so ga skladno opisale priče (S.S. je ponudila tožniku sporni parceli, kar je tožnik sprejel). Nato pa je v nasprotju s tem zapisalo, da iz dogodka ni mogoče sklepati, da je res prišlo do daritve oz. da ni razviden darilni namen S.S. Nadalje je še ugotovilo, da je S.S. delovala v afektu in daritev ni bila rezultat tehtnega premisleka ter da gre kvečjemu za darilo z bremenom. V celotni obrazložitvi sodišče meša parceli in sicer naj bi bila parcela št. 2984 vrt ob hiši, kar ni res, vrt ob hiši predstavlja parcela št. 2977 k.o. B., prej navedena parcela pa je njiva, ki ni neposredno ob hiši. Jasno je, da sodišče ne ve, katera parcela kaj predstavlja in je tako sodba v celoti nerazumljiva, gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Povsem nelogična je ugotovitev, da parceli nista bili podarjeni glede na to, da sta bili po ugotovitvah sodišča ponujeni v dar. Ko je sodišče ugotavljalo, naj bi bila S.S. v afektu in morebitna daritev ni bila rezultat tehtnega premisleka in da naj bi šlo kvečjemu za darilo z bremenom, je odločalo mimo trditvene podlage strank. Tudi če bi šlo za darilo z bremenom, to ne spremeni dejstva, da je bila darilna pogodba sklenjena. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko navaja, da naj bi bila parcela št. 2984 (pravilno št. 2977) tožniku izročena zgolj v obdelavo z namenom, da jo očisti. Ugotovitev ni logična in je v nasprotju z izjavami prič, ki so bile neposredno navzoče pri daritvi, kot tudi z drugimi. Pritožnik nato povzema izpovedi prič dogodku iz leta 1993 in navaja, da je sama vrednost materiala in vloženega dela v ureditev parcele bistveno presegala vrednost same parcele, zato tožniku dogovor, kakršnega omenja sodišče, ne bi mogel biti v interesu. Očita, da je sodišče povsem prezrlo izpovedi prič A.S., B.I. in tožnika, da so se sicer dogovarjali za zemljiškoknjižno ureditev daritve in tudi razloge, zakaj do tega ni prišlo, kljub namenu in pobudam obeh strani (S.S. se je ob obisku slabo počutila, ni bila prav oblečena itd.). Priča A.S. je tudi pojasnil, da je parcela, ki jo je S.S. darovala njemu, sicer v zemljiški knjigi prepisana nanj, da pa je bilo to dosti let pred daritvijo tožniku in je bila tedaj S.S. bolj agilna. Glede same dokazne ocene izpovedi prič pritožnik poudarja, da sodišče povzema le dele izjav, jih jemlje iz konteksta in prihaja mestoma v nasprotje samo s seboj (nekaterim pričam verjame kljub temu, da navajajo le svoja ugibanja, drugim pričam, ki so bile neposredno prisotne ob daritvi oz. obveščene s strani darovalke, pa ne, ker naj ne bi šlo za njihovo lastno vedenje). Dokazna ocena ni v skladu z 8. členom ZPP in so podane tudi kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče navaja, da dvom v obstoj darilne pogodbe vzbuja pričanje V.Z., V.H., I.K., N.Z. in tožencev. Vse te priče so v tesnem sorodstvenem razmerju s toženci in imajo interes za izid pravde. V.Z. o daritvi sicer ni vedel, da naj bi bili parceli dani tožniku le v uporabo, pa je le njegova domneva, sicer pa je mož N.Z., sestre druge toženke, kar je v nasprotju z ugotovitvijo, da je le daljni sorodnik tožnika. Vse te priče pa so potrdile, da je tožnik dobil izročeni obe parceli. Navedbe, da bi jih dobil le v uporabo, izhajajo iz domnev prič. Predvsem zato, ker je S.S. veliko parcel pustila vaščanom v obdelovanje, ni pa sporno, da je nekaterim od njih posamezne parcele podarila. Po drugi stran sodišče povsem neutemeljeno navaja, da ostale priče niso bile prepričljive, da sta bili parceli tožniku podarjeni v last in pri tem napačno oceni pričanje prič. B.S. naj ne bi bil prepričljiv, sodišče pa spregleda, da je priči sama S.S. povedala, da je tožniku dve parceli podarila, ker ji dela dosti dobrot. M.D. in A.S. sodišče ni verjelo, ker naj bi to priči slišali, ne pa, da bi to prišlo iz lastnega vedenja. Ni jasno, kaj naj bi bilo to lastno vedenje. Sta pa jasno povedala, da sta bili sporni parceli podarjeni ter da naj bi o tem vedeli vsi vaščani, da sta o daritvi slišala, A.S. je povedal, da mu je to povedal oče, ki je bil v dobrih odnosih s S.S. in mu je to povedala. M.D. je tudi povedal, da mu je o daritvi med drugim povedala N.Z., sestra druge toženke. Slednja pa je v nasprotju s tem, izpovedala, da o daritvi ne ve nič, kar najmanj vzbuja dvom o resničnosti njenega pričanja, ki mu je sodišče nekritično sledilo, pričanja M.D. pa niti ni ocenilo v celoti. Sodišče tudi pričanja I.S. ni upoštevalo in je povsem iz konteksta izpovedi vzelo izjavo, da „g. S.S. parcel tožniku ni prav podarila, ampak mu jih je dala za razne usluge“, kar naj ne bi potrjevalo njenega darilnega namena. Iz celotne izpovedi pa lahko razberemo, da je priča na izrecno vprašanje, kaj je mislil z izrazom „dala“, odgovoril, da je mislil „da bo pač njegovo, tako je razumel“. Iz njegove izpovedi je jasno razvidno, da je S.S. sporni parceli tožniku podarila. Sodišče nadalje ne verjame niti priči L.S., nečakinji darovalke, ki je jasno povedala, da je S.S. parceli podarila tožniku, kar pa je za sodišče sporno zato, ker je rekla, da parceli nista bili podarjeni istočasno. Priča je nedvoumno in jasno povedala, da sta bili podarjeni, res glede samega časa daritve ni vedela povedati, kar pa ne spremeni dejstva, da je neposredno od darovalke vedela o daritvi. Tožnikova tašča je starejša gospa, ki res ni govorila najbolj jasno in se je zmedla, a se spomni dogodka iz leta 1993 in da je S.S. tedaj rekla, da bo dala, podarila. Sodišče na tem mestu sploh ne omeni prič B.I. in B.D., ki sta bila neposredno prisotna pri sami daritvi in za katere sicer sodišče prvotno zapiše, da jim verjame, v nasprotju s to izjavo pa nato ugotovi, da do daritve ni prišlo. Glede same izročitve parcele št. 2977 (pravilno 2984) sodišče ugotavlja, da ni bila navzven vidna, ker je tožnik parcelo obdeloval že prej in meni, da bi se morala daritev odraziti v tem, da bi tožnik nehal plačevati najemnino. Glede tega se je izključno oprlo na izpoved M.K., ki naj bi jasno povedala, da so najemnino plačevali tudi kasneje, kar pa ne drži in sta tožnik ter B.I. izpovedala drugače. Pritožnik se sklicuje na slabše razumevanje zadeve s strani omenjene priče, ki je starejša gospa in da je šlo za njeno ugibanje (ko je na vprašanje, če so po njenem potem še plačevali, rekla, da po njenem ja), da pa nikakor pa ni vedela nič zanesljivega povedati. Nadalje pritožnik navaja, da se sodišče glede izročitve druge parcele – vrta ob hiši ni opredelilo, vse zaslišane priče pa so skladno povedale, da je tožnik začel obdelovati to nepremičnino po mejni obravnavi leta 1993 in ne more biti dvoma o realizaciji darilne pogodbe.

Pritožnik nadaljuje, da je njegova posest na spornih nepremičninah zakonita oz. lastniška, saj je obstajal veljaven pravni naslov, darilna pogodba pa je bila realizirana in je bil tožnik v dobri veri. Tožnik glede na sodbo naj ne bi bil v dobri veri tudi zato, ker naj bi stopil v stik s prvim tožencem in se zanimal za nakup, kar pa ne drži. V zvezi s tem se sklicuje na „redkobesedno“ pričo V.B., ki pa je odgovarjal precej nejasno in ni bil prepričan o ničemer, niti o namenu obiska, pričanje ni le negotovo, temveč tudi neprepričljivo. Tudi sam prvi toženec o samem pogovoru o obisku pove, da ni bilo govora o ničemer konkretnem, da je bilo nekaj na splošno. To pa le še potrjuje navedbe tožnika in pričanje B.I. Glede samega klica tožnikovega zeta, ki je klical prvega toženca, pa je tožnik pojasnil, da je klical z vprašanjem, če je prvi toženec slučajno prodajal tudi njivo, ki je last tožnika, torej ne z namenom nakupa in je bilo tožencu dodatno pojasnjeno, da sporni parceli sta last tožnika in prvi toženec ob prodaji ostalima tožencema ni mogel biti v dobri veri. Za daritev je vedel oziroma bi ob potrebni skrbnosti lahko vedel in mogel vedeti. Glede dobrovernosti druge toženke in tretjega toženca sodišče povsem napačno ugotovi dejansko stanje, ki jima je bilo znano, da ima obe parceli v posesti tožnik. Sodišče se opre le na izpoved N.Z., spregleda pa druge dokaze in izpovedi prič. Ker je bilo po izjavah ostalih prič, vaščanov (B.S., M.D., A.S., I.S., B.D., B.I. in L.S.) jasno, da je obstoj pogodbe širše znan, je nemogoče, da toženca o daritvi ne bi nič vedela. Ob minimalni skrbnosti bi o tem povprašala tudi tožnika, pa nista. Tožnik se sklicuje na že povzeto glede dvoma o resničnosti njenega pričanja. Ker je o daritvi vedela, je edino logično, da je sestri in njenemu možu o tem povedala, če tega še nista prej vedela. Nenazadnje jima je to povedal sam tožnik. Tretji toženec je zaslišan tudi povedal, da zakaj tožnik ni prepisal, če je vedel, da mu je S.S. podarila. Tudi prvi toženec je povedal da sta mu druga toženka in tretji toženec povedala, da tožnik ni izkazal, da bo uredil papirje, jasno je, da je to letelo na ureditev zemljiškoknjižnega stanja glede darila. Nenazadnje vednost o tožnikovi lastnini na spornih parcelah kaže tudi to, da so toženci kupoprodajno pogodbo sklenili brez vednosti tožnika in ga skušali izigrati in si prisvojiti njegovi parceli. Tožnik pritožbo zaključuje z navedbo, da so izpolnjene vse predpostavke za ugotovitev, da je lastnik spornih nepremičnin, ker jih je imel od daritve in izročitve s strani S.S. v dobroverni lastniški posesti vse od tedaj, toženci pa so o tem vedeli.

Druga toženka in tretji toženec sta odgovorila na pritožbo in predlagata njeno zavrnitev. Navajata, da je kljub zamenjavi parcelnih številk, pri kateri gre za pisno napako, obrazložitev jasna in je tudi razvidno, kdaj je govora o vrtu in kdaj o njivi. Pritrjujeta ugotovitvam in zaključkom sodišča glede darilne pogodbe in menita, da očitana nasprotja niso podana. Zavračata tudi utemeljenost kritike dokazne ocene izpovedi strank in prič in tožniku očitata, da je iz konteksta iztrgal posamezne izjave, ki gredo njemu v korist. Ne drži niti, da sodba nima ugotovitev glede dejstva izročitve parcele št. 2977. Navajata, da je bila dobra vera tožnika izključena ne le zato, ker pogodba ni bila sklenjena, pač pa tudi zato, ker se je zanimal za odkup parcel pri tožencu kot dediču S.S. Če bi bila pogodba sklenjena, bi se podpisala in izvedla v zemljiški knjigi že za časa življenja S.S. Toženca sta bila pri sklepanju prodajne pogodbe za parcelo št. 2977 v dobri veri in nista imela razloga, da bi tožnika z njo posebej seznanjala. Ko je prvi toženec ugotovil, da se tožnik za sporni parceli ne zanima, je upravičeno prodal parcelo št. 2977 drugi toženki in tretjemu tožencu.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je tožbeni zahtevek gradil na trditvah, da je sporni nepremičnini priposestvoval, ker ju je imel od 4.8.1993, ko mu jih je z ustno (in realizirano) darilno pogodbo prepustila S.S., več kot deset let v dobroverni lastniški posesti. Tožbo je uperil zoper zemljiškoknjižna lastnika – prvega toženca kot oporočnega dediča pokojne S.S. (zdaj vknjižen pri parceli št. 2984 k.o. B.) ter preostala dva toženca, ki jima je prvi toženec konec leta 2007 prodal drugo sporno, podedovano nepremičnino parc. št. 2977 k.o. B. K presoji, da na tej podlagi tožnik neutemeljeno uveljavlja del zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, tožnik nima nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, po uradoma opravljenem preizkusu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je presoja o nesklepčnosti pravilna. Tožbeni podlagi ustreza postavljeni stvarnopravni ugotovitveni del zahtevka, ne pa tudi zahtevek na izstavitev listine, kakršnega je mogoče uveljavljati v primeru sporov iz obligacijskih razmerij med strankami in v to smer tožnik ni podal relevantnih trditev.

Pritožbeni razlogi so uperjeni zoper presojo lastninskega dela zahtevka na ugotovitev lastninske pravice, ker naj bi ju tožnik pridobil v last na zgoraj omenjeni originarni način. Priposestvovanje kot način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini predvidevata tako Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ, ki velja od 1.1.2003), kot prej veljavni Zakon o lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). V času, ko naj bi potrditvah tožnika začela teči relevantna priposestvovalna doba, je torej veljal ZTLR in tožbena podlaga pomeni uveljavljanje priposestvovanja na podlagi zakonite in dobroverne posesti po tem zakonu v trajanju deset let (28. in 72.člen). Zakonita posest se izkazuje z veljavnim pravnim naslovom in jo je tožnik gradil na ustni darilni pogodbi, katere sklenitev je bila med strankama sporna, saj sta jo toženki kategorično zanikali. Velik del pritožbe (glej zgoraj 2. točko) graja ravno presojo obstoja veljavnega pravnega naslova, ki pa je le ena od predpostavk, ki mora biti izpolnjena za uveljavljeno priposestvovanje. Ravno tako pomembna je predpostavka dobrovernosti, ki se sicer domneva, a so jo toženci izpodbijali in se v zvezi s tem sklicevali ne le na neobstoj pogodbe, temveč tudi na pomen dejstva, da bi v nasprotnem primeru moral tožnik urediti vse potrebno za vpis lastninske pravice, saj je bila S.S. še več let po zatrjevani sklenitvi ustne pogodbe živa oz. da bi toženec moral vedeti, da ustne pogodbe za prenos lastništva ne zadoščajo.

Za presojo dobrovernosti mora biti priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice, utemeljeno mora misliti, da je postal lastnik stvari oz. da so se stekli vsi pogoji za to. Dobra vera je odvisna tudi od njegovega subjektivnega ravnanja oz. (ne)skrbnosti glede določene okoliščine v zvezi s tem. Iz razlogov sodbe dovolj prepričljivo izhaja, da so domnevo dobre vere uspeli ovreči, ne oziraje se na siceršnje sporne ugotovitve in zaključke sodbe glede nedokazanega veljavnega pravnega naslova. Potrebno je navesti, da pri presoji dobrovernosti v konkretni zadevi ne more biti odločujoča okoliščina, ki sicer izkazuje zakonitost posesti - torej dejstvo, na kakšni podlagi je tožnik nastopil posest nepremičnin. Četudi bi se izkazalo, da drži tožnikova verzija, namreč ni mogoče zanemariti, da že iz lastnih navedb tožnika izhaja, da se je zavedal, da je za pridobitev lastninske pravice potreben še pridobitni način - vpis v zemljiško knjigo, saj se je zoper ugovor nedobrovernosti branil z navedbami, da sta se z darovalko o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja po sklenitvi pogodbe in izročitvi nepremičnin v posest pogovarjala, a tega ni mogel urediti, pa ne po svoji krivdi, temveč zaradi zdravstvenih težav darovalke in ker je živela v Italiji. Glede na sodbene ugotovitve sodišča prve stopnje ni prepričal niti v utemeljenost teh, sicer posplošenih navedb o okoliščinah, ki naj bi izključile tožnikov subjektivni prispevek k temu, da do izvedbe zatrjevanega posla v zemljiški knjigi ni prišlo. Presodilo je, da je glede na to, da naj bi do zatrjevane daritve prišlo leta 1993 in je darovalka zatem živela še vsaj deset let (oz. je po izpovedi prvega toženca umrla januarja 2006 in bila do konca leta 2005 še sposobna obiskovati urade), bilo nedvomno dosti prilik za ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Pri tem se je opredelilo tudi do izpovedi tožnika in žene B.I., češ da zadeva ni bila formalno urejena, ker S.S. bodisi ni bila primerno oblečena oziroma zadosti zdrava ter ju ocenilo kot neprepričljivi. Pritožbena trditev, da naj bi sodišče ti izpovedi popolnoma prezrlo, torej ne drži. Tudi pritožbeno sicer posplošeno sklicevanje na njuni izpovedi o tem, da so se dogovarjali o zemljiškoknjižni ureditvi, tožniku ne more biti v prid. Nasprotno, glede na to, da zapisnik na list. št. 104 in 105 spisa vsebuje zapis izpovedi tožnikove žene, da je S.S. (tožnika) večkrat spomnila oz. prosila, da se gre stvari uredit, vendar ji je tožnik odgovarjal, da bodo že; da ko bi lahko, ko je bil čas, da bi tudi uradno zapisali, se je čakalo, enostavno, da bodo že, potem pa je S.S. umrla. Te okoliščine nedvomno obremenjujejo tožnika pri presoji predpostavke dobre vere oz. slednjo izključujejo. Izkazujejo, da četudi bi se v tej pravdi izkazalo, da je ustno pogodbo sklenil, tožnik ne bi mogel uspeti z zahtevkom. Vednost tožnika, da ustna pogodba ne zadošča, temveč je potrebno takšno (sicer sporno) pogodbeno razmerje tudi knjižno urediti, več kot desetletje dolga doba od sklenitve pogodbe do smrti darovalke in ostale zgoraj navedene okoliščine, ki ne potrjujejo tožnikovih navedb o ovirah za vknjižbo, ki bi bile izven njegove sfere, temveč nasprotno, kažejo kvečjemu na njegov malomaren odnos, izključujejo opravičljivo zmoto glede obstoja vseh pogojev za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah. Nenazadnje ni mogoče spregledati dejstva, da naj bi potrditvah do sporne ustne pogodbe prišlo leta 1993, ko je bil pomen zemljiške knjige tudi sicer povprečnemu človeku povsem jasen in zato neskrbnost pri pravnoposlovnih prenosih narekuje še toliko manj tolerance. Sama realizacija ustne pogodbe – izročitev parcele v (brezplačno) posest ob navedenem ne igra odločilne vloge.

Ker odsotnost dobre vere kot ene od potrebnih predpostavk za priposestvovanje zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka, je ob zgornjih razlogih pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, ne da bi se posebej opredelilo do graje zaključkov o sami sklenitvi pogodbe in o vprašanju dobre vere tožencev. Pritrjuje pa pritožbi, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi na nekaj mestih zamenjalo parc. št. spornih nepremičnin, a to glede na preizkus kot izhaja iz zgornje obrazložitve in glede na to, da gre očitno le za pisno pomoto, ne predstavlja kršitve, ki bi vplivala na izid postopka. Pisne pomote lahko sodišče prve stopnje samo odpravi (328. člen ZPP).

Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zaradi svojega neuspeha s pritožbo, druga toženka in tretji toženec pa, ker z odgovorom na pritožbo nista prispevala k rešitvi zadeve.