Jedro

Če sodišče odloča o lastninski pravici na zgradbi, mora najprej ugotoviti pravno naravo zgradbe ali njenih delov. Če nastane dvom, ali se šteje stavba oziroma njen del za poslovno stavbo oziroma za poslovni prostor, odloči o tem občinski upravni organ. To še toliko bolj, če je treba razrešiti predhodno vprašanje črne gradnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, odločba se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: - pod I. sklenilo, da se bosta ločeno obravnavala tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prostore stanovanjske hiše, ki so zgrajeni na delavnici oziroma na garažah, ki ležijo na severovzhodnem delu parcele št. 52/1 vrt k.o. M., vpisane pri vl. št. 28, in deloma na vzhodnem delu parcele št. 52/2 stavbišče k.o. M., vpisane pri vl. št. 28, ter je toženec kot lastnik vložka št. 305 vknjižen s pravico uporabe omenjenih parcel; deloma pa na parceli št. 52/2 skedenj k.o. M., ki je vpisana pri vl. št. 305, ter je toženec njegov zemljiškoknjižni lastnik in imetnik pravice uporabe funkcionalnega zemljišča. Tako je sklenilo na podlagi določila tretjega odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku zato, ker je šlo za dve fazi gradnje, ki se opirata na različna dejanska in pravna vprašanja; - pod II. je tožnika delno oprostilo plačila sodne takse; - pod III. pa je po določilu prvega odstavka 213. člena Zakona o pravdnem postopku prekinilo odločanje o izločenem zahtevku in o podrejenem tožbenem zahtevku do pravnomočne odločitve v zvezi z lastnino na zgrajeni delavnici in pravico uporabe na pripadajočem funkcionalnem zemljišču ter izstavitvijo ustrezne zemljiškoknjižne listine za njen prenos na tožnika; - pod IV. je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik delavnice, ki leži na severovzhodnem delu parcele št. 52/1 vrt k.o. M., vpisane pri vl. št. 28, in deloma na vzhodnem delu parcele št. 52/2 stavbišče k.o. M., vpisane pri vl. št. 28, ter je toženec kot lastnik vložka št. 305 vknjižen s pravico uporabe omenjenih parcel; deloma pa na parceli št. 52/2 k.o. M., ki je vpisan pri vl. št. 305, ter je toženec njegov zemljiškoknjižni lastnik, poleg tega pa je toženec tudi imetnik pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču k tej stavbi, ki zemljiškoknjižno predstavlja del parcele št. 52/1 vrt k.o. M., vpisane pri vl. št. 28 k.o. M..

Tako je razsodilo zato, ker je ocenilo, da tožnik ni bil graditelj delavnice oziroma garaž, saj njegove pomoči ni moglo opredeliti kot gradnje v lastnem imenu in za svoj račun (24. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Po oceni izvedenih dokazov se je prvostopenjsko sodišče prepričalo, da je objekt do prve plošče, ki obsega 3 prostore v pritličju in ploščo, zgradil toženec na lastnem zemljišču; - pod V. je sodišče odločalo o pravdnih stroških in na podlagi uspeha v pravdi sklenilo, da mora tožnik povrniti tožencu 140.510,00 tolarjev.

Proti sodni odločbi pod I., III., IV. in V. se je pritožil tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da sodišče druge stopnje v tem delu razveljavi izpodbijano sodbo in sklep. Navaja, da tožbeni zahtevek obsega priznanje lastninske pravice stanovanjske stavbe s poslovnimi prostori M. in primerno funkcionalno zemljišče. Nato obširno opisuje, da nepremičnina leži na zemljišču, ki je vpisano pri dveh zemljiškoknjižnih vložkih, zaradi česar je tožnik spremenil tožbo, toda sodišče spremembe ni dopustilo. Zato je v svojem zahtevku konkretiziral posamezne parcele in postavil podrejeni tožbeni zahtevek. Glede primarnega zahtevka meni, da je enovit in da je sodišče s sklepom pod I. in III. bistveno kršilo določila Zakona o pravdnem postopku. Po njegovem je z delitvijo enovitega zahtevka prekoračilo svoja pooblastila in zahtevek neutemeljeno in samovoljno delilo, s tem pa je povzročilo, da je izrek odločbe v nasprotju z razlogi. Pritožnik v različnih oblikah večkrat ponavlja svoje stališče, da ni podlage za delitev gradnje v fazo gradnje delavnic in v fazo nadzidave. Gre za kontinuirano gradnjo objekta, ki niti po tlorisni površini ni enak tistemu, ki naj bi bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja. Sodišču tudi očita odklanjanje sodnega izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil, da gre za enovit objekt, ki je različen od tistega v gradbenem dovoljenju (gradnja nadomestnega gospodarskega poslopja). Pritožnik namreč meni, da si sodišče ne more ustvariti prave predstave o tem, kako se gradijo garaže in kako delavnica z drugimi prostori v pritličju dela stanovanjske stavbe, brez izvedenca gradbene stroke in ogleda nepremičnin. Če sodišče ne bi delilo enotnega tožbenega zahtevka, bi že ob ugotovljeni tožnikovi pomoči pri gradnji garaž in pozidave v večjem obsegu od garaž ugotovilo, da brez izvedenca ne more razsoditi, da je tisti del zgradbe, kjer so delavnice, toženčev.

Sploh pa tožnik trdi, da je sodišče tudi sicer napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni enakopravno analiziralo izpovedbe prič: pavšalno je navedlo, da nekaterim ne verjame, ker niso v dobrih odnosih s tožencem; ni bilo pozorno na dolgotrajnost gradnje in na dejstvo, da je toženec moral vedeti za gradnjo; ni dovolj temeljito analiziralo izpovedbe toženca, ki ni imel interesa stanovati v M., in je prehitro verjelo njegovim pričam; ter ni ocenilo toženčeve izjave v drugem pravdnem in v kazenskem postopku. Zaradi navedenega sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj je tožnik gradil na toženčevem zemljišču z njegovim privoljenjem.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje, ki je sicer skrbno izvedlo dokazni postopek, je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo vseh določb, ki bi jih moralo upoštevati (356. člen Zakona o pravdnem postopku). Pri sklepanju o tem, ali bo odločalo o lastninski pravici na vsej sporni zgradbi, ali samo na njenem spodnjem delu, je namreč spregledalo določilo 2. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, ki v prvem in drugem odstavku opredeljuje, da se za poslovno stavbo oziroma za poslovni prostor štejejo tista stavba ali prostori, ki so namenjeni za poslovno dejavnost in se v ta namen pretežno tudi uporabljajo. Toda po tretjem odstavku 2. člena se kot poslovni prostor ne štejejo: garaža ter prostori za opravljanje kmetijske dejavnosti (hlev, kozolci, kleti in podobno). V danem primeru iz odločbe o gradbenem dovoljenju (B5) ni jasno opredeljena namembnost dovoljene gradnje nadomestnega gospodarskega poslopja in sodišče v izreku in obrazložitvi sodbe tudi izmenično navaja gradnjo delavnice oziroma garaž. V dvomljivih primerih pa določilo četrtega odstavka 2. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih predvideva, da odloči o tem občinski upravni organ. To je tudi logično, saj je upravni organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje, upravičen presojati, ali je gradnja (ali njen del) usklajen z izdanim dovoljenjem in ali lahko ostane ali ga bo treba porušiti. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku zato najprej nedvoumno ugotovi pravno naravo zgradbe kot celote oziroma njenih delov s tem, da od pravdnih strank zahteva predložitev ustreznih dokazov. Šele nato naj odloča o tem, ali bo razsodilo o celotnem primarnem zahtevku skupaj, ali tudi z delno ali vmesno sodbo.

Ker torej pritožba utemeljeno izpodbija I., III. in IV. točko izreka odločbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in je treba v zvezi s tem izvesti nove dokaze in pojasniti pravno naravo dela oziroma vse sporne zgradbe, je po določilu 370. člena Zakona o pravdnem postopku sodišče druge stopnje razveljavilo navedeni del odločbe. Poleg tega je razveljavilo tudi izpodbijani del odločitve o pravdnih stroških (V. točka izreka), ker zaradi razveljavitve odločbe ni znan uspeh strank v pravdnem postopku.

Pritožbenih navedb glede tega, da je sodišče zavrnilo spremembo tožbe z dne 6.11.1992 sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj je o njih že pravnomočno odločeno.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 6/80 do 36/90 in RS št. 4/91) in Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list SRS št. 18/74 in 34/88) so uporabljena na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), v povezavi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS št. 33/91-I do 45/I/94).