Jedro

Večja je verjetnost toženčeve trditve o vložku v družbo v primerjavi s tožnikovo tezo o posojilni pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožniku plačati 140.000,00 EUR s pripadajočimi 6 % pogodbenimi letnimi obrestmi za čas od 7. 10. 2008 do 10. 8. 2012, od 11. 8. 2012 dalje pa zakonske zamudne obresti od skupnega zneska glavnice in do tega dne natečenih pogodbenih obresti. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v višini 8.204,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je bila prekluzija uzakonjena izključno z namenom, da se postopek ne bi zavlačeval. Sodišče v prvotnem postopku ni kršilo procesnih pravil, ko je upoštevalo pogodbo o ustanovitvi tihe družbe, ki jo je tožnik predložil po prvem naroku. Z listino je tožnik dokazoval, da toženec ne govori resnice, saj je toženec predložil le osnutek nepodpisane pogodbe, na katerem je prekril datum podpisov. Toženčeva obramba je temeljila na pisnih izjavah in izpovedbah dveh prič, čeprav nobena od prič ni bila prisotna ob dogovoru o posojilu, poleg tega sta izpovedbi prič zaradi osebnega poznanstva s tožencem neverodostojni. V ponovljenem postopku je sodišče sodbo oprlo zgolj na izpovedbi teh prič in zaključilo, da je temelj tožnikovega nakazila 140.000,00 EUR pogodba o ustanovitvi tihe družbe oziroma dogovor pravdnih strank o tožnikovem vložku za vstop v lastniško strukturo podjetja G., d.o.o. Pri tem je popolnoma spregledalo dokazne predloge tožnika (potrdili o nakazilu, elektronska sporočila, iz katerih izhaja predmet in obveznosti posojilne pogodbe). Sodišče se ni opredelilo do nasprotujočih si navedb tožene stranke, da naj bi tožnik pogodbo o ustanovitvi tihe družbe želel skleniti zato, da bi ostal kot investitor pri nakupu poslovnega deleža v družbi G., d.o.o., prikrit lastniku B. M., ter na drugi strani trditve, da je toženec izvod omenjene pogodbe prejel od B. M. Nadalje je toženec trdil, da je bil ob podpisu pogodbe o ustanovitvi tihe družbe prisoten T. R., medtem ko je imenovani ob zaslišanju pojasnil, da pri sklenitvi pogodbe ni bil prisoten in pogodbe ni videl. Sodišče se ni opredelilo niti do nasprotujočih izjav priče Z. V., ki je izpovedala, da podpisa sporne pogodbe nikdar ni videla in pri njem ni bila prisotna, medtem ko je v pisni izjavi s 17. 10. 2014 dejala, da sta pravdni stranki pogodbo podpisali. V pisni izjavi priča ni navedla datuma podpisa, ob zaslišanju pa ga je nasprotno pogosto omenjala. Ker sta bili izjavi T. R. in Z. V. napisani na željo toženca, ne bi smeli biti upoštevni kot verodostojen dokaz. Sodišče neskladjem v izpovedbi priče V. ni pripisalo večjega pomena, češ da gre za dogodke izpred osmih let, vendar je od pisne izjave priče minilo le dobro leto in pol. Sodišče je dejansko stanje nepravilno ugotovilo, pa tudi nepopolno, saj je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi lahko ugotovil, da bi moral biti vložek knjižen kot povečanje osnovnega kapitala in ne kot vračilo posojila. Jasno je, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba za znesek 140.000,00 EUR, pri čemer prejem in nevračilo tega zneska nista sporna. Toženec je v elektronskem sporočilu s 6. 10. 2008 sam zapisal, da je sredstva prejel kot dolgoročno posojilo. Poleg tega se sodišče ni kritično opredelilo do nasprotja med 2. in 4. členom pogodbe o ustanovitvi tihe družbe glede vprašanja, ali je bil s pogodbo dogovorjen premoženjski vložek v obliki svetovanja ali denarni vložek, kot tudi ne do razlike med ocenjenim vložkom 220.000,00 EUR in nakazilom v višini 140.000,00 EUR. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencu, ki je prerekal podane pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je višje sodišče enkrat že odločalo, pri čemer je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožnik uvodoma polemizira z obrazložitvijo razveljavitvenega sklepa in meni, da bi sodišče pri presoji moralo upoštevati pogodbo o ustanovitvi tihe družbe, ki jo je sam predložil po prvem naroku glavne obravnave. 286. člen ZPP jasno določa, da morata stranki najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva in ponuditi dokaze. Pritožbeno sodišče je pritožniku že pojasnilo, da je ravnal v nasprotju z 286. členom ZPP, ko je šele na naroku 12. 1. 2015 predložil pogodbo o ustanovitvi tihe družbe brez navedbe opravičljivih razlogov. Tožnik dokaza ni pravočasno niti predlagal, saj je na prvem naroku 20. 10. 2014 navedel, da originalnega izvoda pogodbe ne bo predložil, ker gre za dokaz toženca (list. št. 87). V takšnih okoliščinah se na to, da se s predložitvijo dokaza (predloženega po tem, ko sta bili obe pravdni stranki že zaslišani) postopek ne bi zavlekel, ne more sklicevati. Sicer pa je smiselno uveljavljana relativna postopkovna kršitev neutemeljena že zato, ker pritožnik vpliva kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe ni izkazal. Razlika med pogodbama, predloženima s strani tožnika in toženca, je bila zgolj v tem, da je bil iz tožnikove listine razviden datum sklenitve. Kakšen odločilen pomen naj bi datum imel na ugotovljeno dejansko stanje, tožnik ne pojasni. Nenazadnje je toženec ob zaslišanju povedal, da je bila pogodba o ustanovitvi tihe družbe dogovorjena od samega začetka, sklenjena pa naknadno.

6. Neutemeljeni so očitki o pomanjkljivi dokazni oceni in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik 6. 10. 2008 na toženčev transakcijski račun nakazal 140.000,00 EUR. Sporno pa je bilo, kakšna je bila podlaga oziroma razlog za nakazilo.

7. Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval s trditvami, da sta s tožencem ustno sklenila posojilno pogodbo, zaradi česar mu je 6. 10. 2008 nakazal 140.000,00 EUR, ter da naj bi bilo dogovorjeno vračilo posojila v kakšnem letu ali letu in pol, s 6 % letnimi obrestmi. Skliceval se je na plačilni nalog, ki je kot namen nakazila določal „dolgoročno posojilo“ ter vsebino toženčevega elektronskega sporočila s 6. 10. 2008, v katerem je toženec navajal, da tožniku posreduje „podatke za dolgoročno posojilo“. Toženec je v odgovoru na tožbo zanikal, da bi s tožnikom sklenila posojilno pogodbo. Navajal je, da se je sredi leta 2008 družbi A., d.o.o., v kateri je sam edini družbenik in direktor, ponudila priložnost za nakup 50 % poslovnega deleža družbe G., d.o.o. Za investicijo je bil zainteresiran tudi tožnik, s katerim sta tedaj poslovno sodelovala. Glede financiranja posla sta se pogovarjala z banko L., s katero so se dogovorili, da bo družba A., d.o.o., ustanovila projektno podjetje v Liechtensteinu, imenovano U., preko katerega se bo izvedel vstop v lastniško strukturo družbe G., d.o.o. Ker je bil tožnik tedaj svetovalec lastnika družbe G., d.o.o., B. M., ni želel nastopati kot navzven razpoznaven investitor, zato sta z družbo A., d.o.o., sklenila pogodbo o ustanovitvi tihe družbe. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da tožnik ob vložku 220.000,00 EUR najkasneje v roku treh let od ustanovitve tihe družbe postane družbenik v U. Vtoževan znesek 140.000,00 EUR tako ni predstavljal posojila, temveč tožnikov vložek v družbo U. Zaradi prikritja obstoja tihe družbe je bilo dogovorjeno, da v medsebojni komunikaciji ne bodo omenjali tožnika kot investitorja ali njegovega denarnega vložka, zato je toženec v sporočilu s 6. 10. 2008 zapisal, da pošilja podatke za nakazilo posojila. Ko je prejel tožnikov vložek 140.000,00 EUR, je sredstva še istega dne nakazal družbi A., d.o.o., ta pa je družbi U. istega dne nakazala 580.000,00 EUR. V tem znesku je bil zajet tudi tožnikov vložek. Kot dokaz je predložil pogodbo o ustanovitvi tihe družbe, sklenjeno med tožnikom in družbo A., d.o.o., dokazila o prenakazilih ter predlagal zaslišanje T. R. in Z. V. 8. Izpodbijana sodba zaključuje, da je znesek 140.000,00 EUR, ki ga je tožnik 6. 10. 2008 nakazal tožencu, predstavljal vložek v družbo U. in ne posojila. Dokazna ocena temelji na celovitem in popolnem ovrednotenju izvedenega dokaznega postopka. Zaključek o večji verjetnosti toženčeve trditve o vložku v družbo U. v primerjavi s tožnikovo tezo o posojilni pogodbi temelji na dejstvu, da je bila izpovedba toženca v celoti podprta z izpovedbo T. R., direktorja banke L., ki je posel financirala, pisno izjavo Z. V., kot tudi s predloženo pogodbo o ustanovitvi tihe družbe. T. R. je tako potrdil, da sta mu v letu 2008 pravdni stranki kot partnerja predstavila predlog, da bi banka L. financirala nakup deleža podjetja G., d.o.o., ki bi bil izveden preko novo ustanovljenega podjetja. Oba partnerja sta banki zaradi svojih znanj, tožnik s področja farmacije, toženec pa s področja vrednotenja podjetij, vzbujala zaupanje. Nadalje je potrdil, da je bila cena za polovični delež družbe G., d.o.o., dobrih 2.000.000,00 EUR, pri čemer je del sredstev zagotovila banka, del pa je moral zagotoviti investitor A., d.o.o. Podjetje je lastna sredstva zagotovilo na različne načine, pri čemer mu je znano, da je tožnik prispeval okoli 200.000,00 EUR. Ob sestankih glede financiranja sta mu partnerja tudi pojasnila, da bosta ustanovila tiho družbo, in sicer zato, ker je bil tožnik s strani lastnika družbe G., d.o.o., angažiran kot svetovalec, kar je banka razumela. Z. V., tedanja solastnica in direktorica družbe A., d.o.o., je podobno pojasnila, da je bila za potrebe nakupa deleža družbe G., d.o.o., ustanovljena družba U. v Lichtensteinu, ter da je kot soinvestitor sodeloval tudi tožnik, ki je zagotovil 220.000,00 EUR, tj. 1/3 lastnih sredstev družbe A., d.o.o. Povedala je tudi, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o tihi družbi, na podlagi katere naj bi tožnik pridobil 1/3 delež v družbi U. 9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je toženec uspel dokazati svoje trditve o namenu nakazila, tj. da so bila sredstva namenjena plačilu tožnikovega vložka v družbo U. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost takšnega zaključka. Izpovedbi prič T. R. in Z. V. nista neverodostojni že samo zaradi njunega poznanstva s tožencem ali dejstva, da pri podpisu pogodbe o ustanovitvi tihe družbe nista bili navzoči. Priči sta namreč pojasnili razloge, zaradi katerih so jima bile okoliščine poslovanja pravdnih strank znane. Nadalje v pritožbi zatrjevana nasprotja med pisno izjave priče Z. V. in njeno izpovedbo niso podana. Priča namreč v pisni izjavi ni trdila, da bi bila ob podpisu pogodbe neposredno prisotna, kot trdi pritožba, temveč je navedla zgolj, da je tožnik z družbo A., d.o.o., podpisal pogodbo o tihi družbi. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da naj bi bila izpovedba te priče neverodostojna zgolj zato, ker je dejala, da naj bi tožnik denar prinesel v gotovini. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da tudi v kolikor se priča načina plačila sredstev ni več spominjala, slednje ne jemlje teže njeni izpovedbi o tožnikovi vlogi pri samem poslu. Sicer pa izpovedba priče V. ni bila odločilna za zaključek, da je tožnik pri nakupu deleža družbe G., d.o.o., nastopal kot investitor in da nakazana sredstva predstavljajo vložek v družbo U. Enako sta o tožnikovi vlogi pri samem poslu izpovedala toženec in T. R., njuni izpovedbi pa sta dodatno podprti z vsebino predložene pogodbe o ustanovitvi tihe družbe.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da naj bi toženec sodišču predložil zgolj osnutek pogodbe o ustanovitvi tihe družbe, saj listina v prilogi B6 izkazuje podpise obeh pravdnih strank. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbeni graji, da so navedbe toženca kontradiktorne, ker naj bi po eni strani navajal, da je tožnik želel vlogo investitorja prikriti B. M., po drugi strani pa naj bi toženec prav od imenovanega prejel kopijo pogodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od pravdnih strank ni pojasnila, kdaj naj bi se M. s pogodbo seznanil, posledično pa zatrjevana protislovnost toženčevih navedb ni podana. Predvsem pa je v obravnavani zadevi bistvena zgolj ugotovitev, da je bila pogodba o ustanovitvi tihe družbe res sklenjena ter kakšna je bila njena vsebina. Tožnik je namreč med postopkom sprva zanikal obstoj pogodbe in poudarjal, da sam ali preko svoje družbe nikoli ni bil lastnik družb A., d.o.o., U. ali G., d.o.o. Toženca je pozival k predložitvi pisnih dokazil o sklenitvi pogodbe in trdil, da jih ne more predložiti, ker jih ni. Po predložitvi listine v prilogi B6 pa tožnik obstoja pogodbe in njene vsebine ni več zanikal. Takšno ravnanje dodatno vzbuja dvom v verodostojnost tožnikove teze o posojilu. Nadalje vsebina pogodbe potrjuje navedbe toženca, da je bila tiha družba ustanovljena z namenom, da tožnik najkasneje v roku treh let postane družbenik podjetja U. ter da je njegov vložek znašal 220.000,00 EUR. Razlogov, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena, tožnik ni pojasnil. Sodišče je ob odsotnosti drugačnih pojasnil tako utemeljeno sledilo razlagi toženca, da je tožnika pri sklenitvi pogodbe vodila želja prikriti vlogo investitorja B. M., saj sta takšen tožnikov vzgib ob zaslišanju potrdili tudi priči T. R. in Z. V. 11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje do vsebine 4. člena pogodbe o ustanovitvi tihe družbe ni opredelilo. V 4. členu pogodbe je bilo navedeno, da bo tožnik vložek 220.000,00 EUR zagotovil s storitvami svetovanja, pri čemer pritožnik že sam ugotavlja, da je 2. člen pogodbe nasprotno govoril o denarnem vložku tožnika. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo, in sicer je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik vložek vplačal v denarju in družbi U. ni nudil storitev svetovanja. Tožnik namreč kljub pozivom toženca o storitvah svetovanja ni predložil nikakršnih dokazil. Pritožnik nadalje neutemeljeno graja, da bi sodišče moralo pojasniti neskladje med tožnikovim vložkom 220.000,00 EUR, kot izhaja iz pogodbe, ter vtoževanim nižjim zneskom 140.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da vtoževanih 140.000,00 EUR predstavlja del dogovorjenega denarnega vložka, medtem ko vprašanje, ali je tožnik vplačal celoten vložek po sklenjeni pogodbi, presega okvir obravnavanega spora in se sodišče do tega ni bilo dolžno opredeljevati. Enako velja glede vprašanja, ali je družba A., d.o.o., prejeti znesek v svojih bilancah pravilno knjižila, zaradi česar je bila pravilna zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem finančne stroke, s pomočjo katerega naj bi se pravilnost knjiženja ugotavljala.

12. Predvsem pa je poudariti, da tožnik prepričljivih dokazov o obstoju posojilne pogodbe ni ponudil. Sodišče prve stopnje ni spregledalo elektronskega sporočila in plačilnega naloga, na katera se je kot dokaz posojila skliceval tožnik, temveč je njuno vsebino v 9. točki obrazložitve izrecno povzelo. Vendar pa omembi dolgoročnega posojila v plačilnem nalogu in toženčevem elektronskem sporočilu, glede na pojasnilo toženca, da sta zaradi tožnikove želje po prikritju obstoja tihe družbe pravdni stranki v medsebojni elektronski komunikaciji govorili o posojilu, ne moreta imeti želene teže. 13. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnika v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor toženca pa ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako za odločitev v zadevi ni bil potreben (155. člen ZPP).