Jedro

Enostransko vrednotenje pomembnih dejstev organa druge stopnje in opiranje na obremenilna dejstva, ki niso podkrepljena z ustreznimi dokazi, neupoštevanje tudi drugih dejstev, ki so kaznovanim v prid, pomeni dvom v resničnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Ob reševanju zahteve kaznovanega za sodno varstvo se odločba Republiškega senata za prekrške po uradni dolžnosti razveljavi in vrne temu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Občinski sodnik za prekrške je z odločbo spoznal R.V. za odgovornega prekrška po 36. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP in mu izrekel denarno kazen, katero je treba plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe o prekršku. Republiški senat za prekrške je z odločbo ugodil pritožbi Policijske postaje in odločbo organa prve stopnje v izreku o sankciji spremenil tako, da je obdolžencu izrekel še varstveni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega meseca. Ta odločba je bila ob reševanju zahteve kaznovanega za sodno varstvo s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije razveljavljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v novo odločanje. Z odločbo, ki je navedena v uvodu, je Republiški senat za prekrške ob novem odločanju ugodil pritožbi Policijske postaje in odločbo organa prve stopnje v izreku o sankciji spremenil tako, da je kaznovanemu izrekel varstveni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega meseca.

Kaznovani je zoper odločbo organa druge stopnje, ki je navedena v uvodu, vložil zahtevo za sodno varstvo. Sklicuje se na razlog po 1. točki 203. člena zakona o prekrških, ker je bila z odločbo prekršena materialna določba 2. odstavka 39.člena zakona o prekrških. Pripominja še, da odločba organa druge stopnje navaja neka druga dejstva, ki so v njegovo škodo, čeprav jih ni nihče ugotavljal, sam pa tudi ni imel priložnosti, da bi se o njih izrekel. Predlaga, naj se izpodbijana odločba razveljavi.

Odločbo organa druge stopnje je bilo treba ob reševanju zahteve za sodno varstvo razveljaviti po uradni dolžnosti.

Odločba organa druge stopnje v svoji obrazložitvi pojasnjuje izrek varstvenega ukrepa s prikazovanjem, da storilci prekrška, storjenega z zavrnitvijo preizkusa, da se z ustreznimi sredstvi ali aparati preveri, ali imajo v organizmu alkohol oziroma ali kažejo znake alkoholnih motenj ali so pod vplivom mamil ali zdravil, kažejo povečano stopnjo odgovornosti in nekritičen odnos do upoštevanja temeljnih pogojev za varno odvijanje prometa in do ostalih udeležencev in je "zato po mnenju pritožbenega senata tej kršitvi nedvomno pripisati enako naravo kakor prekrškom, s katerimi se neposredno ogroža promet na cestah, kot je to npr. vožnja pod vplivom alkohola ali drugačno povzročanje konkretne nevarnosti". Taka razlaga ni sprejemljiva, kajti kot narava prekrška, ki je po 39. členu zakona o prekrških lahko podlaga za izrek varstvenega ukrepa, se mora upoštevati le njegova resnična narava, ne pa takšna, da se mu pripiše nevarnost različnih drugih prekrškov. Tudi za varstvene ukrepe kot za vse sankcije za prekrške velja, da se lahko izrečejo storilcu samo za dejanje, za katero je bilo ugotovljeno, da ga je storil in za katero je tudi bila ugotovljena njegova krivda. Ker v danem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi bil kaznovani vozil pod vplivom alkohola ali drugače povzročal konkretno nevarnost, odločba organa druge stopnje tudi ni imela nobene podlage za to, da je kaznovanemu izrekla varstveni ukrep zaradi take narave prekrška.

Kaznovani v svoji zahtevi upravičeno graja odločbo organa druge stopnje, da se pri prikazovanju nevarne narave prekrškov opira le na razlago zakona, ne upošteva pa konkretnega storjenega dejanja, katerega je bil spoznan za odgovornega. S tem, da organ druge stopnje pojasnjuje utemeljenost varstvenega ukrepa po 39. členu zakona o prekrških s samo naravo prekrška po 36. točki 1. odstavka 216. člena ZTVCP kot abstraktnega pojma, pravzaprav smiselno uporablja zakon tako, kakor da bi se brezizjemno moralo zoper vsakogar, kdor stori tak prekršek, ukrepati z izrekanjem prepovedi vožnje motornega vozila. S tem se pravzaprav skozi stranska vrata ponovno uveljavlja ureditev iz 2. odstavka 226. člena TZVCP, po kateri je bil za nekatere prekrške, med drugim tudi za prej navedeni prekršek, obvezno predpisan varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila, čeprav je glede tega bila že večkrat izrečena pravna ocena, da taka ureditev TZVCP kot bivšega zveznega predpisa ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije.

Po 2. odstavku 39. člena Zakona o prekrških se varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila sme izreči storilcu, če se da iz narave kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa ali pa iz njegovih prejšnjih kršitev predpisov sklepati, da je nevarno, če vozi motorno vozilo določene vrste ali kategorije. Pogoj za izrek varnostnega ukrepa je torej v tem, da se mora pri določenem storilcu ugotoviti nevarnost za vožnjo z motornim vozilom določene vrste ali kategorije, iz tega pa izhaja, da se narava kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa ali pa prejšnje kršitve lahko upoštevajo kot podlaga za sklepanje o tej nevarnosti samo, če se obravnavajo kot konkretni pojavi. Na vprašanje, ali je v tem pomenu organ druge stopnje materialni zakon pravilno uporabil, ni mogoče zanesljivo odgovoriti spričo utemeljenega dvoma o resničnosti ugotovljenih dejstev. Namreč, pavšalno očitanje storilcem prekrškov, kakršnega je storil kaznovani, češ da s tem izražajo nekritičen odnos do upoštevanja temeljnih pogojev za varno odvijanje prometa, je za izrekanje varstvenega ukrepa nepomembno, pomembna bi bila lahko kvečjem ugotovitev, kakšen odnos je kaznovani kazal do omenjenih temeljnih pogojev za varno odvijanje prometa. Kakšna konkretna dejstva, na kakršna bi se lahko oprlo zakon pri njegovi pravilni uporabi, pa v izpodbijani odločbi niso navedena, to pa očitno zato, ker se v postopku o prekršku sploh niso ugotavljala. Organ druge stopnje je praznino v dejanskem stanju skušal izpopolniti tako, da je sam kot ugotovljeno dejstvo v obrazložitvi navedel, da naj bi obdolženec kazal znake vinjenosti. Ne glede na to, da so z ugotavljanjem dejstev na drugi stopnji bile nepravilno uporabljene določbe o pritožbenem postopku, omenjeno dejstvo nikakor ni mogoče šteti za neoporečno ugotovljeno, saj se sploh ne ve, za kakšne znake alkoholiziranosti naj bi šlo, kako jih je kaznovani izražal, kdo je njegovo vedenje zaznal in ali je bila alkoholiziranost pravilno strokovno ocenjena. Sicer pa ugotavljanje dejanskega stanja tudi ni mogoče šteti za popolno glede na to, da je organ druge stopnje bil pozoren samo na dejstva, ki naj bi potrjevala nevarnost kaznovanega, dejstva, ki naj bi govorila za nasproten zaključek, pa je kratkomalo prezrl, čeprav iz odločbe organa prve stopnje in podatkov v spisu izhaja več takih dejstev (npr. da je kaznovani voznik že od leta 1968, pa doslej še ni bil kaznovan zaradi kršitev prometnih predpisov, da se mu ni očitala nikakršna nepravilna vožnja, da ni nobenih podatkov o tem, da bi bil v relativno daljšem času po storitvi prekrška storil enak ali drugačen prekršek itd.). Zaradi izraženega enostranskega vrednotenja pomembnih dejstev in zaradi opiranja na obremenilna dejstva, ki niso podkrepljena z ustreznimi dokazi, po oceni senata vrhovnega sodišča dejansko stanje, na katerega je izpodbijana odločba oprla izrek varstvenega ukrepa po 39. členu zakona o prekrških, ni mogoče šteti kot resnično ugotovljeno. V položaju, ko bi bilo treba presoditi uporabo zakona na podlagi dejanskega stanja, v katerega resničnost se upravičeno dvomi, je senat vrhovnega sodišča ob reševanju zahteve po uradni dolžnosti na podlagi pooblastil iz 207. a in 222. člena zakona o prekrških izpodbijano odločbo razveljavil ter zadevo poslal organu druge stopnje v ponovno odločitev.