Jedro

Javna listina vsebuje dvoje (izpodbojnih) dokaznih pravil: dokazno pravilo o pristnosti, ki pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njen označen kot izdajatelj in dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njen potrjuje ali določa. Dokazno pravilo o resničnosti ni absolutno. Sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija. V tem primeru mora sodišče ne glede na svoje prepričanje vzeti vsebino javne listine za resnično. Če pa nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, bo sodišče prosto ocenjevalo izvedene dokaze, pri čemer pa mora oponent doseči višji dokazni standard.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnikom izstaviti za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini parc. št. 3588/5 k.o. ..., vpisala lastninska pravica na ime tožnikov, na vsakega do 1/3, sicer bo to listino nadomestila sodba. Toženki je naložilo, da tožnikom povrne njihove pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Sodbo pritožbenega sodišča toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Uveljavlja kršitev prvega in drugega odstavka 227. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker so tožniki listine, ki so jih predložili v dokazne namene, v spis vložili v prepisih, sodišče pa jim ni naložilo, naj predložijo še izvirnike. Vsebinsko so izvirniki vseh predloženih listin, na katerih je podpis K. K., pomembni zato, ker toženka utemeljeno dvomi v pristnost njenega podpisa na sporni prodajni pogodbi; izvirnike pa potrebuje za pridobitev izvedenskega mnenja bodisi znotraj ali izven te pravde. Meni, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca grafološke stroke, ki bi ugotavljal avtentičnost podpisa K. K. na sporni prodajni pogodbi. S tem ji je bila onemogočena izpolnitev njenega dokaznega bremena. Overitveno potrdilo res predstavlja javno listino, vendar se kljub temu lahko dokazuje neresničnost njene vsebine z vsemi dokaznimi sredstvi. Sodišče, ki je omenjeni dokazni predlog zavrnilo, je ravnalo v nasprotju z 212. in 215. členom ZPP. Nižji sodišči sta nepravilno uporabili materialno pravo, saj nista upoštevali pravil o asimilaciji pravne sposobnosti pravnih oseb. Materialnopravno je pomemben odnos med tožniki in njihovo družbo. V konkretnem primeru se prvostopenjsko sodišče še nekako trudi razložiti ta odnos, čeprav iz spisovnih listin vsaj smiselno izhaja, da so bile zasebne listine, ki zadevajo odnos tožnikov do njihove družbe, ustvarjene za nazaj. Zato je pomembna tudi vsebina spora pred Okrožnim sodiščem v Kopru, opr. št. Pg 533/2000. Ker se sodišče o tem dokaznem predlogu ni izreklo, je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je bila kupnina plačana, ne drži. Družba za tožnike ni mogla ničesar plačati. Ker tožniki svoje obveznosti niso izpolnili, njihov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožniki niso zatrjevali, da je tretja oseba imela pisno pooblastilo za prejem kupnine (815. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Iz prodajne pogodbe izhaja, da je bilo plačilo kupnine odloženo do odobritve pravnega posla, to pomeni, da kupnina ob sklenitvi omenjene pogodbe ni bila plačana. Sodišče prve stopnje nelogično ugotavlja, da je bila kupnina plačana dvakrat. Iz obrazložitve sodbe v zadevi Pg 533/2000 izhaja, da družba H. d.o.o. družbi I. d.o.o. ni ničesar plačala. Nižji sodišči o vsebini te javne listine nimata razlogov.

4. Sodišče je revizijo v skladu s 375. členom ZPP vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revidentka uveljavlja kršitev prvega in drugega odstavka 227. člena ZPP, ker naj tožniki ne bi izpolnili svoje edicijske dolžnosti. Dokazne listine so predložili v prepisu in ne v izvirniku, sodišče pa jih k temu tudi ni pozvalo. Na to relativno procesno kršitev toženka prvič opozarja šele v reviziji. Gre za tako imenovano "preskakovanje" pravnih sredstev, ki ni dovoljeno, zato na te očitke revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo. Dodati velja še, da revidentka v pritožbi tudi ni zatrjevala kršitve tretjega odstavka 107. člena ZPP, ki sicer ureja postopek, če nasprotna stranka zahteva od vložnika naj listino predloži v izvirniku, namesto v prepisu. Četudi sodišče ne bi ravnalo v skladu s prej navedenim členom ZPP, to ne bi predstavljalo zmotne uporabe materialnega prava, kot zatrjuje revidentka. Revizijske navedbe glede kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljene. Dokaz z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Kopru Pg 533/2000 je bil izveden (glej šesto stran sodbe sodišča prve stopnje), nižji sodišči pa sta tudi pojasnili, zakaj ugotovitve v omenjenem sporu za odločitev v tej pravdi niso pomembne (glej četrto stran sodbe sodišča druge stopnje in deveto stran sodbe sodišča prve stopnje). Da je sodišče prve stopnje nelogično ugotovilo, da je bila kupnina plačana dvakrat, ne drži. Očitki, da imata sodbi nižjih sodišč pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti, saj so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, nasprotje pa obstaja tudi med navedenimi dejstvi iz razlogov sodbe o vsebini listin in med temi listinami samimi, so presplošni, da bi jih revizijsko sodišče lahko obravnavalo. Na procesne kršitve namreč revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo stranke (371. člen ZPP), zato morajo biti te konkretizirane.

7. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS, ta pa je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Za sodišče iz te pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede; če pa sodišče oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, (nadaljnjih) dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži, da je bilo o obstoju odločilnih dejstev mogoče sklepati že iz izvedenih dokazov in da zato ni sledilo dokaznim predlogom stranke. Na kupoprodajni pogodbi z dne 12. 5. 1999, sklenjeni med tožniki in K. K., je overitvena klavzula notarke ..., da je prodajalka K. K. pogodbo lastnoročno podpisala pri njej, potem ko je notarka s pomočjo potnega lista ugotovila prodajalkino identiteto. To potrjuje tudi notarkina fotokopija knjige overitev podpisov za leto 1999. Takrat veljavni Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN), tako kot aktualni, omenjeno notarsko potrdilo opredeljuje kot javno listino (41. in 60. člen ZN). Javna listina vsebuje dvoje (izpodbojnih) dokaznih pravil: dokazno pravilo o pristnosti, ki pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njen označen kot izdajatelj in dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njen potrjuje ali določa (224. člen ZPP). Pritrditi je revidentki, da dokazno pravilo o resničnosti ni absolutno. Sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija. V tem primeru mora sodišče ne glede na svoje prepričanje vzeti vsebino javne listine za resnično. Če pa nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, bo sodišče prosto ocenjevalo izvedene dokaze, pri čemer pa mora oponent doseči višji dokazni standard.(1) V konkretnem primeru so tožniki zatrjevali in s pomočjo prič dokazali še, da je K. K. odšla s sporno pogodbo k notarki ... in jo nato podpisano z overitveno klavzulo vrnila tožnikom. Toženkin dokazni predlog za postavitev izvedenca grafološke stroke je temeljil zgolj na pavšalni trditvi, da njena mama konkretne pogodbe ni podpisala, saj naj bi bil njen podpis drugačen. Takšen dokazni predlog pa v dani procesni situaciji ni bil ustrezno substanciran, saj hkrati ni bilo pojasnjeno, zakaj naj ne bi bil podpis K. avtentičen, oziroma kako naj bi do neavtentičnosti podpisa prišlo. S strani toženke tudi ni bil predložen primerljiv podpis K. K.. Cilj nasprotnega dokaza je namreč ovreči z glavnim dokazom dobljene dokazne rezultate. To zgolj z izvedencem grafološke stroke, ob ugotovitvah, da je K. K. odšla k notarki in podpisano pogodbo sama dostavila kupcem, ne bi bilo mogoče. V danem primeru bi bil dokaz z izvedencem grafologom zgolj informativen. Ker torej ustrezne trditveno-dokazne sklenjenosti toženkinega dokaznega predloga ni bilo, odsotnosti strankine aktivnosti pa ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo, je sodišče takšen dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

8. Revizijske navedbe, ki izpostavljajo odnos družbe H. d.o.o. z njenimi družbeniki – tožniki, niso utemeljene. Nižji sodišči sta ugotovili, da so bili v veljavnem pogodbenem odnosu s K. K. tožniki, saj je bila prodajna pogodba, ki jo je slednja sklenila z družbo H., nična. Navedena družba je z dogovorom z dne 4. 3. 1999 na tožnike prenesla vse terjatve, ki jih je imela do prodajalke K. K. na podlagi prej navedene pogodbe. Revizijske navedbe, ki takšne ugotovitve grajajo, zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, niso upoštevne. Enako velja tudi za navedbe, da so bile listine, ki se tičejo odnosa tožnikov do njihove družbe, ustvarjene za nazaj, da tretje osebe prodajalki kupnine niso izročile, da družba H. d.o.o. družbi I. d.o.o. ničesar ni plačala, itd.. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila kupnina za nepremičnino po prodajni pogodbi z dne 12. 5. 1999 v celoti plačana, revidentka neutemeljeno zatrjuje, da kupci svoje pogodbene obveznosti niso izpolnili ter se sklicuje na 815. člen ZOR.

9. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane postopkovne kršitve, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Ude, L., in drugi; Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2005, 2. knjiga, str. 422.