Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSC sodba Cp 179/2016

ECLI:SI:VSCE:2016:CP.179.2016 Civilni oddelek

solidarna odškodninska odgovornost
Višje sodišče v Celju
14. julij 2016

Povzetek

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je trdila, da so tožene stranke solidarno odgovorne za škodo, ki jo je povzročil fant v rdeči majici. Sodišče je ugotovilo, da tožene stranke niso povzročile škode, kar izključuje njihovo solidarno odgovornost. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper starše toženih strank, ker škoda ni izhajala iz ravnanja njihovih otrok.
  • Solidarna odgovornost za škodo, ki jo povzročijo več oseb skupaj.Sodba obravnava vprašanje, ali so tožene stranke solidarno odgovorne za škodo, ki jo je tožniku povzročil fant v rdeči majici, ob tem pa se presoja, ali je bila vzročna zveza med dejanji toženih strank in nastalo škodo.
  • Pomanjkanje vzročnosti med dejanji toženih strank in škodo.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožene stranke niso povzročile škode tožniku, kar izključuje njihovo solidarno odgovornost.
  • Odgovornost staršev za ravnanje svojih otrok.Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper starše toženih strank, ker škoda ni izhajala iz ravnanja njihovih otrok.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Kadar je isto škodo (škodni dogodek) povzročilo več oseb skupaj, te v razmerju do oškodovanca odgovarjajo solidarno na celoten obseg škode.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje prvo, drugo, peto in šesto toženi stranki povrniti njihove pritožbene stroške v znesku 1.302,35 EUR in tretje toženi stranki pritožbene stroške v znesku 841,80 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku paricijskega roka, določenega v tem izreku.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 480/2012 z dne 5. novembra 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožene stranke bile dolžne solidarno plačati tožeči stranki R. K. odškodnino v znesku 20.031,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.(1) Tožečo stranko je obsodilo na plačilo pravdnih stroškov, ki so nastali toženim strankam na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da nihče od prvo do četrto toženca tožniku ni povzročil škode v škodnem dogodku z dne 20. 9. 2009, ko naj bi ga po tožbenih trditvah poškodovale od prvo do četrto tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja vzročnosti, kot enega izmed kumulativno navedenih elementov za obstoj odškodninskega delikta, tožbeni zahtevek zoper prvo do četrtotoženca kot neutemeljenega zavrnilo. Zaključilo je, da ni vzročnosti med ravnanjem prvo do četrtoženca in tožniku nastalo škodo, kar sodišče nadalje odvezuje naloge ugotavljanja dejstev za presojo utemeljenosti trditev tožeče stranke, da so toženci tožniku povzročili škodo skupaj, kar bi narekovalo njihovo solidarno odgovornost. Odsotnost povzročitve škode s strani prvo do četrtotoženca namreč izključuje subsumiranje dejanskega stanu pod normo, ki določa solidarno odgovornost tistih, ki sicer delajo pri povzročitvi škode neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Sodišče še zaključi, da glede odsotnosti vzročnosti zveze med ravnanjem vsakega od prvo do četrtotoženca in tožniku nastalo škodo izključujeta tudi uporabo določila o solidarni odgovornosti, ki nastopi, ko je škodo povzročil nekdo izmed dveh ali več oseb, ki so na nek način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih je škodo povzročila. Tako torej konkretnega primera pod to situacijo ni mogoče sumbsumirati že iz razloga pomanjkanja vzročnosti, nadalje pa tudi zato, ker pogojevanega elementa povezanosti med vsemi udeleženci (enotnosti protipravnega ravnanja vseh udeležencev) ni bilo zaslediti, na kar nakazuje že različnost vloge prvotoženca, ki nastopa kot fizični napadalec, toda ne v razmerju do tožnika in vlogo drugo in četrtotoženca, ki sta nastopala kot mirovnika. Tretje toženec pa ni bil navzoč pri škodnem dogodku. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tudi zoper peto in šesto toženo stranko, saj po načelu odgovornosti za ravnanja svojih otrok, starša ne moreta odgovarjati za škodo, ki ne izhaja iz ravnanj njunih otrok. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, uperjen zoper peto in šesto toženca, kot neutemeljenega zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo prvega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Dejstvo je namreč, da po določbi prvega odstavka 186. čelna OZ odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, vsi udeleženci solidarno. Navedena določba se nanaša na primere, ko je škodo povzročilo več oseb skupaj v smislu sostorilstva tako, da je bilo njihovo delovanje skupno in je med njimi tudi obstajala zavest o povezanosti. V takšnem primeru ni odločilno, katera od teh oseb je v resnici povzročila škodo, njihova odgovornost je v razmerju do oškodovanca solidarna tudi v primeru, ko bi bilo mogoče ugotoviti njihov prispevek k nastanku škode, tako da se posamezni povzročitelj svoje odgovornosti ne more rešiti niti, če dokaže, da njegovo ravnanje ni bilo neposreden vzrok za škodo. Tožeča stranka trdi, da četudi je sodišče prišlo do zaključka, da naj bi oba udarca tožniku zadal fant v rdeči majici, ki naj ne bi bila tretja tožena stranka, to ne ekskulpira odgovornosti prvo, drugo in tretje tožene stranke, ki so s tem fantom v napadu na tožnika delovali kot sostorilci, kar pravno gledano pomeni, da je njihovo delovanje skupno in je med njimi tudi obstajala zavest o povezanosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v obravnavanem škodnem dogodku bil udeležen fant v rdeči majici, ki pa ni tretje tožena stranka. Ker so vsi toženci od prvega do četrtega sodelovali v tem pretepu skupaj s fantom v rdeči majici, so zato solidarno odgovorni za nastalo škodo. V tem delu je bistveno, da četudi je sodišče sprejelo zaključek, da tretje tožena stranka v dogodku dne 20. 9. 2009 ni bil v vlogi fanta v rdeči majici, to ne spremeni dejstva, da je bila v vlogi sostorilca protipravnega napada na tožnika in njegove prijatelje skupaj s prvo, drugo in četrtotoženo stranko. Četudi prvotoženec ni napadel tožnika in ga ni poškodoval, pa vseeno dogajanje pred škodnim dogodkom kaže na sodelovanje te stranke in fanta v rdeči majici in to potrjuje sodelovanje najmanj prvotožene stranke s protipravnim ravnanjem zoper tožnika in osebe poleg njega. Ni namreč logično, da bi prvotoženec in fant v rdeči majici napadla kot zaključuje sodišče istočasno, če nista bila povezana najmanj v smislu sostorilstva in je tako med prvotoženo stranko in fantom v rdeči majici izkazan položaj iz člena 186 OZ, ki opravičuje uporabo pravil o solidarni odgovornosti. Prav tako je vsem štirim toženim strankam mogoče očitati, da niso v škodnem dogodku, v katerem je tožnik poškodovan, storili vsega, da se prepreči škodljiva posledica, ker sta tožnika aktivno napadla P. G. in fant v rdeči majici in Č. D. in je bilo treba ta položaj opredeliti kot takšen, ko je škodo povzročilo več oseb skupaj ter to delovanje oceniti kot solidarno odgovornost po prvem odstavku 186. člena OZ. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da je P. G. pripravljal napada na tožnika že pred tem dogodkom, zato ker je imel zamero do tožnika in K. R. zaradi dogodkov v B., kjer je K. R. praznovala rojstni dan, pa so njeni prijatelji fizično napadli P. G. Fant z rdečo majico je tako sodeloval kot sostorilec ali pomagač P. G. pri protipravnem napadu na skupino, v kateri je bil tudi tožnik. P. G. in fant v rdeči majici sta sodelovala skupaj v napadu v parku, kamor je D. Č. zbežal skupaj s K. R. P. G. je tako načrtoval maščevalni napad med ostalim tudi na tožnika. Fant v rdeči majici je sodeloval pri napadu najmanj kot pomočnik, po naročilu P. G., katerega motiv je bil izpostavljen v prvem pripravljalnem spisu in nato potrjen z izpovedbami prič v tem postopku. Ta fant v rdeči majici je sodeloval kot pomočnik pri napadu na tožnika in D. Č. P. G. pa je napeljal tako brata in četrtotoženo stranko, kot tudi fanta v rdeči majici k napadu, prav tako pa verjetno ni sporen obstoj škode tožnika. Tožeča stranka se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi bila drugo in četrtoženi stranki v vlogi mirovnika. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ocenilo vlogo Ž. G., glede na okoliščine v škodnem dogodku je namreč mogoče sklepati, da je tudi ta toženec deloval kot sostorilec. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da so P. G., F. G., Ž. G. in fant v rdeči majici, po podatkih Ž. G. je to A. M., v napadu na tožnika delovali kot sostorilci, kar pomeni s skupno zavestjo in torej povezani, kar pa ne spremeni okoliščina, tudi če bi bil tretje toženec, torej fant v rdeči majici, druga oseba in ne oseba, ki je bila tožena stranka. Fant v rdeči majici je bil v skupini s prvo, drugo in četrtotoženo stranko in je deloval kot sostorilec oziroma najmanj kot pomagač P. G. Sodišče tako v izpodbijani odločbi neutemeljeno zaključuje, da med udeleženci ni elementa povezanosti v smislu zatrjevanega sostorilstva ali najmanj napeljevanja ali pomoči. Toženci tožniku solidarno odgovarjajo tudi zato, ker so vsi trije pomagali prikriti odgovorno osebo, to je fanta v rdeči majici in tako tožniku tudi iz tega razloga solidarno odškodninsko odgovarjajo. Iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja tudi, da so se prvo, drugo in četrtožene stranke svojega dejanja zavedali, da so tožniku odškodninsko vsekakor solidarno odgovorni, saj je ob takšnem dejanskem stanju, ob pravilni uporabi materialnega prava povsem nerelevantno, kdo konkretno je tožnika udaril in kolikokrat, dejstvo je, da je do poškodbe prišlo, ko so P. G., F. G., Ž. G. in fant v rdeči majici skupaj napadli tožnika in prijatelje. Odločilno je, da so prvo, drugo, četrtožena stranka in fant v rdeči majici, ki je deloval skupaj s preostalimi tremi imeli namen, da bo tožnik poškodovan. To dokazuje tudi dejstvo, da tožniku po poškodbi nihče ni nudil pomoči, temveč so kraj dogodka zapustili, kar pa zagotovo ne bi storili, v kolikor bi usodne udarce tožniku zadala oseba, ki z njimi ne bi bila povezana in bi bilo to za njih presenečenje. Povsem nemogoče in življenjsko nelogično je, da bi se s prvo, drugo in četrtoženo stranko nepovezana oseba znašla na kraju dogodka povsem naključno, torej brez povezave in brez razloga, kot zaključuje sodišče, istočasno kot P. G. napadla tožnika in takšen zaključek je v celoti ovrgel izveden dokazni postopek. Pretep, kot je bil konkreten, pa ni bil edini škodni dogodek, katerega so povzročili toženci in zato tudi to predstavlja element solidarne odgovornosti. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi maščevanja prvotožene stranke in drugače do škodnega dogodka sploh ne bi prišlo. Po mnenju tožeče stranke je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnim strankam, ki so nanjo odgovorile.

4. Prvo, drugo, peto in šestotožena stranka so podale odgovor na pritožbo, v katerem predlagajo, da se pritožba kot neutemeljena zavrne, tožeči stranki pa se naloži obveznost plačila pritožbenih stroškov toženih strank. V odgovoru na pritožbo pa navajajo, da glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 186. člena OZ. Dejstvo je, da prvo ali drugotožena stranka zoper tožnika sploh nista nastopila kot napadalca v razmerju do tožnika in mu tako gotovo nista povzročila nobene škode. Tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da že vzročna zveza kot temeljni pogoj v tej smeri ni podana. Že iz samih navedb tožeče stranke izhaja, da prvi ali drugotoženec nista nastopala kot napadalca, da se nobenem izmed njiju tožniku sploh ni približal, kaj šele, da bi ga kakorkoli poškodoval. Nadalje navaja, da je zoper prvotoženca bil ustavljen kazenski postopek, medtem ko zoper drugotoženca nikoli ni bil uveden. Iz dokaznega postopka, katerega je napravilo sodišče prve stopnje, izhaja, da prvo in drugotoženec nista nikoli in na noben način fizično poškodovala tožnika ter mu nista prizadejala prav nobenih poškodb. Tožnik sam je zaslišan kot stranka povedal, da naj bi se P. G. zagnal v nekoga drugega, to je v njegovega prijatelja D. Č. in ga pričel porivati, medtem ko naj bi se vanj zagnal fant v rdeči mikici, kar naj bi bil tretji toženec. Udarec po obrazu pa je prejel v tistem času, ko naj bi do njega prišel četrti toženec. Na vprašanje je odgovoril, da je na policiji P. G. omenjal, ker je menil, da je zaradi njega prišlo do škodnega dogodka. Glede F. G. je povedal, da je predhodno na policiji zanj povedal samo to, da naj bi bil v skupini napadalcev, nikoli pa ni trdil, da je bil napadalec. Tudi ob zaslišanju v pravdnem postopku je tožnik vztrajal in z gotovostjo potrdil, da ga v čeljust ni udaril P. G., ni pa njega mogel izključiti, kot tistega, ki bi ga lahko udaril s steklenico po glavi. Izrecno je potrdil, da tekom postopka ni zaznal, da bi se P. ali F. G. njemu sploh približala. Ta dva toženca sta torej v celoti izključena kot osebi, ki bi ga karkoli napadli ali sodelovali v skupini oseb, ki naj bi ga napadle, saj mu nista povzročila nobene škode. Zato so povsem deplasirane pritožbene trditve, češ da naj bi šlo za nekakšno skupno sodelovanje sostorilcev v napadu na tožnika, z obstojem zavesti o povezanosti, če je iz izpovedbe tožnika samega razbrati, da takšnega sodelovanja ali zavesti navedenih tožencev, da sodelujeta pri napadu na tožnika, sploh ni bilo, ker se mu nobeden izmed njiju dokazano niti ni približal. D. Č. je prav tako povedal, da naj bi do njega pristopil P. G., ki ga je potiskal, nato pa naj bi ga udaril s pestjo po obrazu. Iz izpovedi vseh ostalih udeležencev pa izhaja, da se prvo in drugotoženec tožniku sploh nista približala. Obeh bratov G. sploh ni bilo na kraju dogodka, tožnika je poškodoval fant v rdeči mikici. Na podlagi tega kar je sodišče prve stopnje povzelo v sodbo in je vse to tudi pravilno obrazložilo, je edini možni in pravilen zaključek ta, da niti prvi, niti drugotoženec nista sodelovala v fizičnem napadu na tožnika in mu nista povzročila nobene škode v obravnavanem dogodku, kar pomeni, da med njunim ravnanjem ter škodo, nastalo tožniku, ni podan element vzročne zveze. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da odgovornosti staršev ni mogoče ugotavljati, v kolikor zatrjevana škoda sploh ne izhaja iz ravnanja njunih otrok. Tožene stranke tudi izpostavljajo, da predstavlja precejšen del pritožbenih navedb tožeče stranke takoimenovano nedopustno pritožbeno novoto. To velja denimo za drugi odstavek na peti strani pritožbe in za vse nadaljnje navedbe, ki se nanašajo na pritožbeno razglabljanje tožeče stranke o nekakšnem skupnem delovanju in o tem, da naj bi toženci opustili dolžno ravnanje, ker niso storili vsega, kar bi bilo potrebno v smislu umirjanja drug drugega. Izmišljene so tudi pritožbene trditve o tem, da naj bi prvotoženec načrtoval maščevalni napad med ostalim tudi na tožnika in to v dokaznem postopku z ničemer ni bilo dokazano. Prav tako predstavlja pritožbeno novoto zatrjevanje, da naj bi šlo za nekakšen vnaprej dogovorjen in načrtovan napad prvih štirih tožencev, med drugim tudi na tožnika, saj prvi in drugi toženec tretje toženca A. M. sploh ne poznata in se z njim nikoli nista srečala, medtem ko četrtega toženca Ž. G. poznata zgolj bežno kot znanca in se z njim nista nikoli družila. Tudi o tem skupnem delovanju ni nobenega dokaza. Zato tožene stranke predlagajo, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje in priglašajo pritožbene stroške.

5. Odgovor na pritožbo podaja tudi tretja tožena stranka po svojem pooblaščencu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tretjetoženec tega dne sploh ni bil na kraju škodnega dogodka. A. M. je dokazal, da ni bil prisoten na kraju škodnega dogodka, izpovedoval je, da je tisto noč spal doma, saj se je pred tem zvečer skupaj s svojimi starši, sestro ter njenim fantom in tudi z njegovo punco vrnil z otoka R. Sodišče je tudi prepričljivo lahko ugotovilo, da tožnik nobenega izmed tožencev iz obravnavanega škodnega dogodka ne pozna. Sodišče prve stopnje je tako v razlogih sodbe prepričljivo obrazložilo, da ni moč sprejeti zaključka o tretjetoženčevi odgovornosti za tožnika nastalo škodo, saj ga na kraju dogodka sploh ni bilo. Ker tretje tožene stranke nihče izmed udeležencev domnevnega škodnega dogodka ni prepoznal in zgolj na podlagi govoric, iz katerih je izviralo ime fanta v redeči majici je več kot očitno in življenjsko sprejemljivo, da se je v tako imenovani verigi prenašanja govoric preslišalo ali drugače slišalo njegovo izgovorjeno ime. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila tretje tožena stranka udeležena v domnevnemu škodnem dogodku oziroma, da naj bi ta predstavljala osebo, kot jo sam imenuje fant v rdeči majici, je povsem neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke v pritožbenih izvajanjih na določila prvega odstavka 186.člena OZ in s tem zahtevka za solidarno plačilo škode zoper vse tožene stranke. V vsakem primeru mora oškodovanec dokazati nastalo škodo in da obstaja položaj, ki je predpostavka za uporabo pravil o solidarni odškodninski odgovornosti ter o ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti to je protipravnost in škodo. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da nihče od prvo do četrtotoženca niso, zlasti tretje toženec, tožniku ni povzročil škode pri obravnavanem škodnem dogodku. Zato tretje tožena stranka predlaga, da se sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ter priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

7. Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, ki ga je napravilo na podlagi izvedenih dokazov in ugotovljenega dejanskega stanja, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti pravila o solidarni odgovornosti vseh štirih toženih strank. Po prvem odstavku 186. člena OZ za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Dokazno breme oškodovanca v takšnem primeru je, da dokaže, da mu je škodo povzročilo več oseb skupaj, da pa ni natančno mogoče ugotoviti, kateri del škode mu je povzročil posamezen udeleženec. S to določbo je le olajšan položaj oškodovanca, ki bi moral po splošnem pravilu iz 131. člena OZ v primeru, ko je potencialnih povzročiteljev iste škode več, dokazati splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost vzročno zvezo in škodo) za vsakega od njih.(2) Če je potencialnih povzročiteljev iste škode več, bi moral oškodovanec po navedenem splošnem pravilu iz 131. člena OZ za vsakega od povzročitelja dokazati tako protipravnost njegovega ravnanja, kot tudi vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodo. Kadar je isto škodo (škodni dogodek) povzročilo več oseb, te v razmerju do oškodovancev solidarno odgovarjajo za celoten obseg škode, če obstaja eden od položajev določenih v 186. členu OZ. V teh primerih tako oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega (potencialnega povzročitelja) in nastalo škodo. Dokazati pa mora, da obstaja položaj, ki je podlaga za uporabo pravil o solidarni odgovornosti ter seveda preostali predpostavki protipravnost in škodo.(3) Na podlagi izvedenih dokazov pa se je tako izkazalo, da tožeča stranka ni uspela dokazati situacije iz prvega odstavka 186. člena OZ. Izvedeni dokazni postopek je namreč pokazal, da nihče izmed štirih tožencev, na katere je tožeča stranka uperila tožbeni zahtevek, tožencu ni povzročil škode tožniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tretje toženec sploh ni bil na kraju škodnega dogodka in je dokazal svoj alibi. Prvotoženec je kvečjemu napadel samo D. Č. in ni napadel tožnika. Tožnika pa je napadel fant v rdeči majici, ki pa ni tretje toženec. Udarca v čeljust tožniku ni zadal prvotoženec, saj se je le-ta takrat “ukvarjal” s Č., temveč mu je udarec zadal fant v rdeči majici, ki se je po izpovedovanju tožnika in prič z zadejanim močnim udarcem v predel čeljusti fizično lotil tožnika. Tudi udarec s steklenico je tožniku zadal fant v rdeči majici. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnika udaril in mu zlomil čeljust fant v rdeči majici, nadalje je tožniku prizadejal udarec s steklenico po glavi, isti. Niti tožnik, niti nobena od zaslišanih prič in tudi nihče od preostalih tožencev, tretje toženca ni prepoznal kot osebe s kraja škodnega dogodka niti kot osebe, s katero bi se kdaj družili ali jo poznali. Vlogo drugo in četrto toženca, pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov opredelilo kot, da sta nastopala kot mirovnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da nihče od prvo do četrto toženca tožniku ni povzročil škode v obravnavanem škodnem dogodku. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje se tako izkažejo za neutemeljene, saj je sodišče na podlagi izvedenih dokazov in skrbne dokazne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ugotovilo, da tožnik ni uperil tožbe zoper pravilne tožene stranke, saj mu ti štirje toženci niso povzročili škode.(4) Ker pa tako sploh ni dokazov o krogu oseb, katere naj bi bile solidarno odgovorne za tožniku nastalo škodo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne more uporabiti določbe prvega odstavka 186. člena OZ, da bi ugotovilo solidarno odškodninsko odgovornost toženih strank. Sodišče prve stopnje je na strani 17 sodbe pravilno zaključilo, da odsotnost povzročitve škode s strani prvo do četrtotoženca, izključuje subsumiranje dejanskega stanja pod normo, ki določa solidarno odgovornost tistih, ki sicer delajo enotno. Ker škode niso povzročili, tako niso solidarno odškodninsko odgovorni po prvem odstavku 186. člena OZ. Sodišče je tako na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni moglo subsumirati tožbenih trditev tožeče stranke pod določbo četrtega odstavka 186. člena OZ, saj ni zasledilo elementa povezanosti med udeleženci, na kar nakazuje že različnost vloge prvotoženca, ki nastopa kot fizični napadalec, toda ne v razmerju do tožnika, temveč do Č. in vlogo drugo in četrtotoženca, ki sta nastopila kot mirovnika, tretjetoženec pa ima alibi. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni podana situacija iz četrtega odstavka 186. člena OZ in zato toženci ne morejo solidarno odgovarjati tudi po tem materialnopravnem predpisu.

8. V pritožbi pritožnik nato navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je bila oseba v rdeči majici pomagač prvotožencu in naj bi zato bili ti osebi povezani in bi zato bil prvotoženec odgovoren solidarno skupaj s fantom v rdeči majici. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da prvotoženec sploh ni napadel tožnika, temveč D. Č. tako ni mogoče zaključiti, da je fant v rdeči majici pomagal prvotožencu pri napadu na tožnika. Pritožbeno novoto pa predstavljajo trditve češ, da bi naj prvotoženec bil odgovoren skupaj z drugimi toženci, ker niso pomagale, da bi se odgovorne osebe odkrile. Takšnih trditev za solidarno odgovornost toženca po drugem odstavku 186. člena OZ iz tožbenih trditev ni zaslediti in se do njih sodišče prve stopnje tudi ni opredeljevalo. Ker to predstavlja pritožbeno novoto iz člena 337 ZPP, s takšnimi pritožbenimi trditvami tožeča stranka ne more uspeti pri dokazovanju solidarne odgovornosti po drugem odstavku 186. člena OZ v pritožbenem postopku. Tožnik je vseskozi teka pravdnega postopka na prvi stopnji zatrjeval, da so ga poškodovali vse štiri, po imenih in priimkih imenovane osebe. Dokazni postopek pa je dokazal, da je tožnika poškodoval fant v rdeči majici, ki pa ni bil A. M. Po pritožbenih trditvah bi to osebo, to je A. M. toženec lahko napeljeval, da poškoduje tožnika, vendar pa kot že povedano je dokazni postopek šele na koncu pokazal, da fant v rdeči majici ni bil A. M. in zato sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe tožeče stranke zaključuje, da tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni dokazoval in tudi ni dokazal, da je prvotoženec napeljeval fanta v rdeči majici, saj je tožnik skušal dokazati, da so vsi štirje toženci tožniku skupaj povzročili škodo. Tožeča stranka tako ni uspela dokazati, da je prvotoženec napeljal ravno fanta v rdeči majici, da je tožnika poškodoval. 9. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da tožnik ni uspel dokazati materialnopravnih situacij iz člena 186 OZ in je zato sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo. Pravilna je tudi odločitev, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper peto in šestotoženo stranko, kot starša prvo in drugotoženca. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da starša ne moreta odgovarjati za ravnanje svojih otrok in sicer za tisto škodo, ki ne izhaja iz ravnanja njunih otrok. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper vse tožene stranke. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in tudi ne tiste na katere opozarja pritožba, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vse razloge o odločilnih dejstvih za uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je obravnavalo isti historični dogodek kot kazensko sodišče in kot ga je obravnaval predkazenski postopek, vendar po pravilih civilnega procesnega prava in je s tem obravnavalo tudi navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge glede izjav strank in prič in tako ni storilo očitano kršitev določb ZPP.

10. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper vse tožene stranke, je pravilna njegova odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da so potrebni in priznani stroški prvo, drugo, peto in šesto tožene stranke tudi stroški po tar. št. 3100 v znesku 921,80 EUR. Gre za nagrado za sestavo tožbe po tar. št. 3100 v zvezi s tar. št. 1200 Odvetniške tarife, to je zastopanje več oseb. Glede priznanja stroškov za prvi narok za glavno obravnavo tožeča stranka sicer pravilno opozarja, da je pred narokom za glavno obravnavo znižala tožbeni zahtevek na 15.831,03 EUR. Kot pa je razvidno iz razpravnega zapisnika je sodišče prve stopnje opravilo narok za znesek 20.031,03 EUR in tožeča stranka ni podala pravočasno utemeljenega očitka storitve relativne bistvene kršitve določb ZPP iz prvega odstavka 338. člena ZPP in ker tega ni storila do konca prvega naroka za glavno obravnavo, sedaj te kršitve sicer v smislu previsokega priznanja pravdnih stroškov, ne more uspešno uveljavljati (člen 286.b ZPP). Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 365 ZPP pritožbo tožeče stranke tudi v stroškovnem delu zavrnilo in potrdilo v tem delu sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa tožena stranka povrniti njihove pritožbene stroške, saj tožeča stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Prvo, drugo, peto in šesta toženi stranki so priglasile pritožbene stroške in sicer za nagrado po tar. št. 3210 in 1200 v znesku 1.047,50 EUR ter materialne stroške v znesku 20,00 EUR vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.302,35 EUR. Tretja tožena stranka je priglasila pritožbene stroške kot odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 v znesku 670,00 EUR ter materialne stroške 20,00 EUR, kar vse skupaj z 22 % DDV znaša 841,80 EUR. Vse te stroške je dolžna tožeča stranka povrniti toženim strankam na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Tožeča stranka je z vlogo z dne 9. 5. 2014 znižala zahtevek na plačilo 15.831,03 EUR.

Op. št. (2): Tako tudi sodba in sklep VSL I Cp 1834/2015 z dne 20. 1. 2016. Op. št. (3): Glej komentar k Obligacijskemu zakoniku Splošni del; avtorji N. Plavšak in drugi, 1. knjiga, stran 1069. Op. št. (4): Sodišče je korektno povzelo v sodbo izjave tožencev, tožnika in prič in ni storilo očitano kršitev ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia