Jedro

Pritožba se neutemeljeno zavzema za spremembo kazenske sankcije tako, da bi obdolženka opravila delo v splošno korist, saj se tako lahko izvrši le nepogojna zaporna kazen, sicer pa predlagan način izvršitve kazni predstavlja tudi strožji kazenskopravni odziv kot pogojna obsodba, ki obdolženca le opozarja, da kaznivega dejanja ne sme ponoviti, sicer se lahko v pogojni obsodbi določena zaporna kazen izreče

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene V.H. se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 4816/2014 z dne 21. 6. 2016 obdolženo V.H. in obdolženega M.K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otroka po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jima po 57. in 58. členu tega zakona izreklo pogojni obsodbi ter vsakemu po prvem odstavku 192. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, pri čemer je obdolženi V.H. določilo preizkusno dobo dveh let, obdolženemu M.K. pa preizkusno dobo treh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, glede stroškov pooblaščenca, odvetnika Z.H., in zagovornikov obeh obdolžencev, odvetnikov D.H. in J.H., pa je odločilo, da bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženko obtožbe oprosti, podrejeno, da ji kazen zniža ali da kazen v smislu 86. člena KZ-1 spremeni v delo v splošno korist, četudi je izrečena pogojna obsodba.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker so izvedeni dokazi v spisu v nasprotju z utemeljitvami krivde obdolženke v sodbi ter navaja, da so odločilna dejstva za obstoj kaznivega dejanja v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki so v pritožbi pred tem povzeti. S takšno trditvijo pa pritožba ne uveljavlja katerega od pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, temveč graja dejansko stanje obravnavane zadeve, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tovrstnih kršitev ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti.

5. Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pritožba uveljavlja s trditvijo, da ravnanje, očitano obdolženki, ni kaznivo dejanje, temveč kvečjemu prekršek, saj je kaznivo dejanje zanemarjanja otrok po prvem odstavku 192. člena KZ-1 podano le, če se nad otroki izvaja nasilje z nekimi grobimi postopki, na kar opozarja tudi avtor posebnega dela Kazenskega zakonika s komentarjem dr. Mitja Deisinger, v obravnavanem primeru pa ni šlo za tako groba ravnanja.

6. Pritožbi ni mogoče pritrditi. V izreku sodbe opisano kaznivo dejanje ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zanemarjanja otroka po prvem odstavku 192. člena KZ-1 in ne gre le za prekršek zoper javni red in mir, kot trdi pritožba. Navedeno kaznivo dejanje je podano, če starši hudo kršijo svoje dolžnosti do mladoletnih otrok tako, da ne skrbijo za njihovo zdravje in šolanje ter za njihovo zdravo rast in skladen osebnostni razvoj ter za usposobitev za življenje in delo, in takšna skrb je nedvomno zanikana, če se v prisotnosti mladoletnih otrok pogosto prepirajo, žalijo in povzročajo hrup v vinjenem stanju in če otroke puščajo ob vikendih čez noč same. V izreku sodbe je torej opisano dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zanemarjanja otroka po prvem odstavku 192. člena KZ-1, kot je podrobno in tehtno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve sodbe. Pritožbi tako ni mogoče pritrditi niti, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon.

7. Neutemeljena je pritožba tudi, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je zagovor obeh obdolžencev in izvedene dokaze pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da jima je storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Z razlogi, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek, se zato pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženke pa še dodaja:

8. Pritožba poudarja, da sta bila oba otroka v šoli in vrtcu zdrava in urejena, deklica je imela soliden uspeh, kar vse kaže na skrbnost njunih staršev, kot je razvidno iz izpovedb prič I.C., D.S., V.B., D.K. ter iz mnenja psihiatrinje dr. M.B.Ž.T.. Za psihoterapevtsko pomoč hčerki E. bi moral poskrbeti Center za socialno delo, prav tako pa za pomoč obdolžencema, sicer pa izvedenka psihiatrinja ni ugotovila, da bi bile težave obdolženkine hčerke posledica materinih opuščanj skrbi in vzgoje in se tudi ni opredelila do okoliščine, ali se je stanje otrok po njuni namestitvi v rejniški družini kaj izboljšalo. Prav tako se izvedenka ni opredelila do vprašanja, ali bi moral Center za socialno delo z nudenjem pomoči, ob ugotovitvi, da starša morda nista povsem sposobna skrbeti za otroke v smislu njunega zdravja, vzgoje in šolanja, reagirati prej in bolj intenzivno. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga, da se na glavni obravnavi zasliši H.V., ki obdolžencema nudi psihološko pomoč, pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

9. Pritožbi, ki ponuja drugačno dokazno oceno kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni mogoče pritrditi. Iz izpovedb prič, ki jih je v postopku zaslišalo, in mnenja izvedenke psihiatrične stroke dr. M.B.Ž.T., je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta obdolžena V.H. in M.K. kot starša hudo kršila svoje starševske dolžnosti do otroka E. in T.M., in sicer zaradi in z ravnanjem, kot je opisano v izreku sodbe. Izpovedbe in mnenje navedenih potrjujejo dokumentacija Centra za socialno delo M. S., zapisnik stanovalcev bloka, v katerem prebivata obdolženca, poročili OŠ … in vrtca ter ugotovitve v zvezi s kršitvami javnega reda in miru, pri čemer je izvedenka psihiatrinja pri obeh otrocih ugotovila značilnosti čustvene in vzgojne zanemarjenosti in stisko, kar je tehtno in sprejemljivo pojasnila. Hčerkin soliden uspeh v šoli in urejen videz obeh otrok ne odražata njunih psihičnih in socialnih stisk in pritožba nima prav, ko želi prikazati, da stiske, ki sta jih doživljala otroka, niso bile posledica hudih kršitev starševske dolžnosti vzgoje in skrbi obeh obdolžencev. Vedenje staršev, kot so ga opisale priče, ko sta se vinjena prepirala, žalila in povzročala hrup ter otroka puščala sama čez noč, je na hčerki in sinu nedvomno pustilo posledice, ki jih ugotavlja izvedenka psihiatrinja, in kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče, ne glede na to, ali in koliko se je stanje obeh otrok izboljšalo po namestitvi v rejniški družini. Ali bi bile posledice za otroka manj intenzivne, če bi Center za socialno delo reagiral prej in bolj intenzivno, kot navaja pritožba, je hipotetično vprašanje, v vsakem primeru pa gre pri pomoči te institucije za reakcijo na nedopustno ravnanje staršev do otrok, ne glede na to, kdaj je Center za socialno delo ukrepal in kakšne vrste pomoči je nudil ogroženi družini. Zagovora obeh obdolžencev ter izpovedbe številnih prič in obsežna listinska dokumentacija, prav tako pa mnenje izvedenke psihiatrične stroke, so sodišču prve stopnje dajali zadostno podlago za razsojo v zadevi in zaslišanje priče H. V. za razjasnitev dejanskega stanja ni bilo potrebno. Z razlogi, ki jih je za zavrnitev dokaznih predlogov navedlo sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve sodbe, se pritožbeno sodišče strinja in jim ni potrebno ničesar dodati.

10. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

11. Kazenska sankcija, izrečena obdolženki, naj bi bila po oceni pritožbe njenega zagovornika neustrezna zaradi prestrogo določene zaporne kazni in predolge preizkusne dobe. Sankcija je prestrogo odmerjena, ker obdolženka doslej še ni bila obsojena, kaznivega dejanja pa ne more ponoviti, saj so ji otroka odvzeli, zato je dveletna preizkusna doba neprimerna.

12. Graja odločbe o kazenski sankciji pa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo težo storjenega kaznivega dejanja in je obdolženki izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v kateri določena kazen šest mesecev zapora in preizkusna doba dveh let nikakor nista prestrogi, zato kazenske sankcije ne gre spreminjati v obdolženkino korist. Pritožba se neutemeljeno zavzema za spremembo kazenske sankcije tako, da bi obdolženka opravila delo v splošno korist, saj se tako lahko izvrši le nepogojna zaporna kazen, sicer pa predlagan način izvršitve kazni predstavlja tudi strožji kazenskopravni odziv kot pogojna obsodba, ki obdolženca le opozarja, da kaznivega dejanja ne sme ponoviti, sicer se lahko v pogojni obsodbi določena zaporna kazen izreče. 13. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člena ZKP).

14. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavkom 98. člena ZKP).