Jedro

Oseba, ki je zaposlena v tujini in le občasno prihaja v Republiko Slovenijo, kjer ima stalno prebivališče, ne izpolnjuje zakonskega pogoja za sprejem v državljanstvo glede dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnika, ki je državljan Republike Hrvaške, da se ga sprejme v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ni nikoli živel v Sloveniji. Rojen je bil v ZR Nemčiji, kjer še vedno živi, njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji je prijavil njegov oče leta 1986. Ker tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, ni izpolnjen eden od zakonskih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da sta se njegova starša razvezala, ter da on živi v ... pri svojih starih starših, ki mu nameravajo tudi izročiti svoje premoženje. V tujini je le na začasnem delu in sicer je zaposlen kot potnik pri nemški firmi. Vsakih 14 dni je doma in pomaga starim staršem pri delu na polju in v vinogradu. Njegova stara mati je Slovenka po rodu, njegovemu očetu pa je bila ugodno rešena prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Po določbi 1. odstavka 3. člena zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva je stalno prebivališče naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi. Tožnik se je naselil v .... z namenom, da tu tudi stalno živi. Odsoten je toliko, kolikor to zahteva njegova zaposlitev. Tožnik meni, da so bile v upravnem postopku kršene določbe členov 7, 8 in 159 zakona o splošnem upravnem postopku, ker ni bilo ugotovljeno resnično stanje in ker ga upravni organ ni zaslišal kot stranke. Predlaga, da se ga zasliši in da se zaslišijo tudi določene priče o tem, da dejansko živi pri svojih starih starših. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da tožnik že od rojstva živi v tujini in da prihajanje na obisk k starim staršem ne pomeni dejanskega življenja v Sloveniji. Tožnik ima možnost pridobiti državljanstvo Republike Slovenije po 13. a členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, če bo dokazal slovensko poreklo.

Tožba ni utemeljena.

V tej upravni zadevi je sporno samo ali tožnik dejansko živi v Republiki Sloveniji ali v tujini. Pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki ga kot enega od kumulativno določenih pogojev določa 40. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), v zakonu ni opredeljen. Gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki na podlagi takega predpisa odloča. Po mnenju sodišča določena oseba dejansko živi na tistem območju, na katerem opravlja vse ali vsaj pretežni del svojih bistvenih življenjskih aktivnosti. Zato ni sprejemljivo stališče tožnika, ki pojem dejanskega življenja veže na predpise, ki urejajo stalno prebivališče. Če bi zakonodajalec želel pridobitev državljanstva opreti na že navedeni zakon o evidenci nastanitve občanov, potem ne bi v 40. členu zakona o državljanstvu posebej določal pogoja dejanskega življenja v Sloveniji.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka kršila določbo 8. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj je izpodbijano odločbo izdala na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka, brez poprejšnjega zaslišanja tožnika kot stranke. Ta kršitev pravil postopka pa, po mnenju sodišča, ni vplivala na izdajo pravilne in zakonite odločbe. Nesporno je, da je tožnik rojen v tujini in da je tam tudi zaposlen. Tožnikove trditve v tožbi, da v Slovenijo prihaja vsakih 14 dni tudi če bi bile resnične, še ne pomenijo, da tožnik dejansko živi v Sloveniji. Ker je tožnik zaposlen v tujini, v Slovenijo pa le občasno prihaja, je očitno, da v tujini opravlja pretežni del svojih bistvenih življenjskih aktivnosti. Zato je pravilen sklep tožene stranke, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji.

Iz navedenih razlogov je, po presoji sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe tega zakona kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).